Utekočinjeni naftni plin, ki ga poznamo pod kratico LPG ali pa kot »propan-butan«, pri nas sicer ni tako zelo priljubljen kot pri praktično vseh naših sosedih, vendar pa ima veliko privržencev, ki inštalacijo za njegovo uporabo v motorjih na notranje zgorevanje izvedejo naknadno.
Nekateri proizvajalci pa imajo v svoji ponudbi že tudi tovarniške predelave in med njimi je tudi Dacia, ki možnost uporabe utekočinjenega naftnega plina ponuja tako v sanderu kot tudi v športno-terenskem dusterju. Pri njih tako predelane avtomobile, ki so v bistvu kar serijski, saj jih s plinsko napeljavo opremijo že na tekočem traku, označujejo z oznako eco-G, na voljo pa so v kombinaciji s turbobencinskim trivaljnikom 1.0 TCe 100.
Motor je, čeprav je deloval že v prejšnjem sanderu, še razmeroma nov in je na voljo tudi v »navadnih« bencinskih različicah. Za predelavo na plin je načeloma potrebnih le nekaj dodatkov, kot so uparjalnik plina, dodatne vbrizgalne šobe za plin na sesalnem vodu in krmilna elektronika za urejanje delovanja na plin, ki je ločena od bencinske. Drugačna so tudi ležišča ventilov, saj pri zgorevanju plina prihaja do višjih temperatur. Bencin namreč med postopkom uparjanja hladi ventile, pri plinu pa tega ni, zato je treba ventile ustrezno prilagoditi.
Poleg tega sta potrebna tudi posebna napeljava in posoda za plin, ki v prtljažniku nadomešča rezervno gumo, pa še kakšna malenkost se najde. Na predstavitvi joggerja v Parizu so nam denimo razložili, da je motor opremljen z vbrizgavanjem goriva v sesalni vod, saj je ta ureditev za uporabo plina veliko primernejša od neposrednega vbrizga goriva v zgorevalne komore.
Integracija v sistem
A to za uporabnika niti ni pomembno, saj delovanje sistema poteka povsem samodejno. V potniški kabini namreč na malce drugačen pogon opozarja le gumb na armaturni plošči, s katerim lahko sistemu nastavimo delovanje na bencin ali plin. Če se je v prejšnjem sanderu porabo plina spremljalo le s pomočjo led diod ob stikalu, so šli z novo generacijo konstruktorji dlje.
Poskrbeli so namreč za prikaz porabe obeh energentov na osrednjem zaslončku, vendar ta ne poteka hkrati, ampak je odvisen od tega, kateri energent je trenutno v uporabi. Tako nam avtomobilski računalnik, če imamo vključen bencin, kaže porabo bencina, če pa imamo vključen plin, pa porabo plina. V vsakem primeru pa lahko vidimo, koliko goriva nam je ostalo v posodah.
Dacia sandero sicer razpolaga z okrog 40 litri plina in 50 litri bencina in doseg se ob preudarni vožnji lahko precej približa tisoč kilometrom ali pa jih celo preseže. Teoretično je tako, toda ali velja tudi v praksi?
Praktični preskus
Zadevo sem preskusil na cesti, in sicer tako, da sem dvakrat po dolgem prevozil Slovenijo. Nekega lepega oktobrskega dne sem se zgodaj zjutraj po avtocesti odpeljal do Lendave in se pri najbolj znamenitem prekmurskem stolpu Vinariumu skoraj zapeljal na Madžarsko. Potem sem se po regionalni cesti mimo Beltinec, Ljutomera, Ormoža in Ptuja odpeljal proti Slovenski Bistrici in Slovenskim Konjicam, potem pa skozi Vojnik do Celja in od tam mimo Vranskega in čez Trojane v Ljubljano. Iz Ljubljane pa seveda spet po stari cesti skozi Vrhniko, Logatec in Planino, čez Kačje ride, Postojno in tako naprej do Kopra, od koder sem se po avtocesti vrnil v Ljubljano.
Je bilo goriva dovolj? Več kot dovolj. Po 668 kilometrih vožnje, torej veliko manj kot tisočih, je avtomobilski računalnik izračunal, da bi lahko s plinom prevozili še 70, s preostalim bencinom pa še 450 kilometrov. Pod enakimi pogoji bi se torej lahko iz Ljubljane odpeljal do Kranjske gore, do tam pa do Črnomlja in nazaj v Ljubljano, in v posodah bi še vedno ostalo kar precej goriva.
V Ljubljani, ko sem se podal na pot, je na prikazovalniku razdalj pisalo, da z razpoložljivim bencinom lahko prevozil 590, s plinom pa 410 kilometrov, skupaj torej natanko 1.000. Po 218 avtocestnih kilometrih je plina ostalo za 290 kilometrov, bencina, ki ga skoraj nisem uporabljal, pa za 570 kilometrov. Prevedeno v porabo je to v primeru plina pomenilo 9,3 litra, v primeru (tu še irelevantnega) bencina pa 6,5 litra na sto prevoženih kilometrov. Ljubljano sem se vrnil pretežno po regionalnih cestah in po 440 skupnih do tedaj prevoženih kilometrih je poraba plina znašala 8,9 litra, še vedno neporabljenega bencina pa ravno tako 6,5 litra na sto kilometrov.
Ker bi s preostalim plinom lahko prevozil le še dobrih 70 kilometrov, bencina pa je bilo na voljo še za 570 kilometrov, torej skoraj vsa zaloga, sem v Ljubljani preklopil na bencin in se bolj ali manj po »stari cesti« odpeljal proti Kopru. Kjer je po 571 skupnih prevoženih kilometrih računalnik povedal, da mi je preostalo še 550 kilometrov bencinskega dosega (in 70 kilometrov plinskega). Prevedeno v porabo: poraba plina je tako kot v Ljubljani znašala 8,9 litra, poraba bencina pa 6,9 litra na sto kilometrov.
Se splača?
Sledila je avtocestna vožnja v Ljubljano, kjer je računalnik po 668 skupnih prevoženih kilometrih sporočal, da se mi sploh še ne mudi na črpalko, saj je zaloge goriva še več kot dovolj. A obisk črpalke je bi bil vseeno smiseln, saj je vožnja s plinom sploh ob zasoljenih trenutnih cenah bencina veliko bolj smiselna. Predvsem pa to velja ob upoštevanju izmerjenih porab, ki sicer nista povsem primerljivi, saj sta plinska in bencinska vožnja potekali po različnih cestah. Vendar pa so si te po razgibanosti dovolj podobne, da je ta neznanstvena in netehnična primerjava povsem smiselna.
V času pisanja tega besedila je liter 95 oktanskega bencina na naključno izbrani črpalki stal 1,365 evra, liter plina LPG pa 0,889 evra. Če je poraba plina znašala 8,9 litra, poraba plina pa 6,9 litra na sto kilometrov, to pomeni, da bi prvega energenta na prevoženi razdalji porabili 59,5 litra, bencina pa 46 litrov. Prevedeno v evre bi za plin za prevoženo razdaljo plačali 52,9 evra, za bencin celo ob manjši porabi pa 62,8 evra. Razlika je torej dobrih 10 evrov, se pravi, da bi lahko na 1.000 prevoženih kilometrov prihranili dobrih 15 evrov. Na prvi pogled se ne sliši veliko, če pa to prevedete v povprečnih 30.000 prevoženih kilometrov na leto, razlika znaša že 450 evrov.
K odločitvi za plinsko napeljavo bi lahko dodatno pripomoglo tudi dejstvo, da pri slovenskem uvozniku za »plinsko« dacio sandero stepway zahtevajo le dobrih tristo evrov več kot za tisto zgolj z bencinsko napeljavo.
