Tisti, ki je kdaj vozil go-kart in se vsedel tudi v minija, ve kakšni so občutki za volanom, še posebej med ovinki. Že osnovne, s konjenico pohlevne različice cooper, znajo biti zabavne, nato je na hierarhični lestvici športni cooper S, ki postreže z dobršno mero moči in športnosti, nato pa pride na vrsto mini z oznako JCW (John Cooper Work).
Moči še več, želeli bi si je še več
Zvok je poseben
Da se motor ne pregreva so pokrov motorja in masko, skupaj z odbijači spremenili v zbirališče zračnih odprtin, kar sedem jih ima. Pogonski motor je zelo tesno povezan s pogonoskim agregatom v modelu cooper S, oba imata prostornino dveh litrov, a je bilo sprememb, vse v prid vozniškega doživetja, veliko - dodali so nove bate in ventile , ki morajo prenašati večje obremenitve, dodatne hladilnike, posegli so v računalnik vozila in mu kar za 23 odstotkov povečali navor. Izboljšali so tudi izpušni sistem, ki sicer ne prestraši mimoidočih, kot BMW M3, je pa zvok dovolj rezek, da mimoidoči vedo, da je mimo švignil JWC, pa tudi voznik in sopotniki v kabini uživajo v simfoniji. Krmilni mehanizem in vzmetenje je prav tako preneseno iz modela coper S, so pa nastavitve podvozja nekoliko trše.
Ni za "razvajene riti“
Trivratna izvedenka je edina izbira, to pomeni zapleteno vstopanje na zadnjo klop, kaj šele nameščanje otroškega sedeža in otroka. Pogon je speljan na prednji kolesni par, kar se na testu sploh ni izkazalo za slabo rešitev. Volan se da brzdati. Podvozje dovoljuje svobodno iskanje mej zmožnega, ovinkov se drži kot pravi gokart.
Gre za zelo stabilen avtomobil, z veliko bočnega oprijema, predvem pa navdušuje z močjo. Že pri nizkih vrtljajih je zabaven, dokončno pa se mu „strga“ nad 5.000 vrtljajev, takrat vleče brutalno. Voznik ima na voljo tri načine izbire vožnje s- sport, normal in green - v slednjem načinu sploh ne porabi veliko goriva. Za suvereno ustavljanje skrbijo velike zavore. So samodejnega šeststopenjskega menjalnika sem imel pred prvo vožnjo veliko skepsko, saj ni ravno logično, da bi imeli mali športni avtomobili samodejnim menjalnik, bolj jim pristojijo ročni. Tudi samodejni je že po nekaj kilometrih pregnal dvome. Avtomatika s prilagojenim pretvornikom navora deluje kot brzostrelka, občutek pretikanja s pomočjo obvolanski ročic pa voznika prisili, da ne spusti več rok iz volana. Da ga ne bom preveč hvalil, bi še vedno raje imel ročni menjalnik, ki je za nameček skoraj tri tisočake cenejši.
Mini John Cooper Works je pravo zdravilo za krizo srednjih let, le dovolj denarja je treba imeti zanj. Če si lahko novega minija omislite že za 20 tisočakov, boste za JCW morali nameniti vsaj 31.050 evrov, za takega kot sem ga vozil jaz pa 43.946 evrov! Ja, ni poceni, pa še bi se dalo kaj razbrati iz seznama dodatkov. Ker pa se je s takim avtomobilom nesmiselno voziti po „upokojensko,“ pa računajte še na 10 do 12 evrov za gorivo na 100 kilometrov. Poraba v mešanem ciklu na testu je bila 9,5 litra.
Podatki o vozilu: Mini john cooper works
Motor: bencinski, turbo, štirivaljni, 1998 ccm
Najvišja moč: 170 kW (231 KM) med 5.200 in 6.000 vrtljaji
Navor: 320 Nm med 1.250 in 4.800 vrt./min
Dimenzije (D x V x Š v mm): 3.821 x 1.414 x 1.727, medosna razdalja 2.495
Najvišja hitrost: 246 km/h
Pospešek:6,1 sekunde od 0 do 100 km/h
Poraba na testu: 9,5 litra, 204 g CO2/km
Cena (v evrih): 31.050 (osnovni mini JCW) / 43. 946 € (testni JCW)
Plusi: Vodljivost, pogonski sklop, izgled, sedeži;
Minusi: Cena z dodatki in brez, prevoz in nameščanje otroka je prej muka, kot prijetno opravilo.
