Obujamo spomine. Imeli smo priložnost sesti za volan izjemno ohranjene Renaultove petice letnik 1977, ki jo Renault hrani v svoji zbirki starodobnih vozil. Tudi mlajše generacije voznikov imajo še dandanes priložnost kakšno srečati na slovenskih cestah, saj je zgodovina Renaulta in tudi njegove slavne petice močno povezana s Slovenijo.
Renault je svojo kombilimuzino - „hatchbacka“ - premierno predstavil že leta 1972, takrat pod reflektorji ženevskega avtomobilskega salona. Renault 5 ni bil prvi supermini na trgu, vendar je pripomogel k popularizaciji koncepta „easygoing“ v Evropi. Je že res, da se je v šestdesetih letih prejšnjega stoletja pojavil mini, ki je navdušil z obliko in voznimi lastnostmi. Tudi Renault 5 je prinesel „brezčasno“ obliko in živahno vozno izkušnjo, ki pa jo je nadgradil z veliko večjo mero praktičnosti.
Avto naših mam
Avto je ob predstavitvi takoj osvojil srca številnih mladih voznikov, predvsem pa voznic, ki jim je bil v prvi vrsti tudi namenjen in postal najprodornejši Renaultov avto v Evropi. V okoli četrt stoletja proizvodnje, leta 1989 se je katrci (Renaultu 4) pridružil na proizvodnem traku Revozove tovarne v Novem mestu, kjer je leta 1996 tudi sklenil svojo življenjsko pot, so Francozi prodali več kot devet milijonov petic.
Avtomobilska Evropa je po avtomobilskem salonu v Ženevi leta 1972 spoznala, da so pri Renaultu zadeli žebljico na glavico, razmah priljubljenosti malih kombilimuzin je bil nezaustavljiv.
Vrnimo se na začetek. Zakaj je bila Renaultova petica tako pomemben model v zgodovini Renaulta in avtomobilizma nasploh? V Parizu so skozi vso svojo zgodovino podrobno spremljali spreminjanje družbe. Konec šestdesetih let so ženske v boju za svoje pravice postajale vse glasnejše. Ob koncu šestdesetih let pri Renaultu niso mogli spregledati močnih feminističnih gibanj v Franciji. Zavedali so se, kako se vloga žensk v takratni družbi spreminja. Ženske niso želele biti več zgolj gospodinje, ampak so se aktivno želele vključiti v vse pore družbe. Želele so vse pogosteje prevzeti „krmilo“ avtomobila v svoje roke, hkrati pa so želele ostati skrbne mame. To je bil čas, ko so začela množično rasti naselja v predmestjih večjih mest, kamor se je začel naseljevati srednji sloj prebivalstva. Ki je moral biti mobilen. Pri Renaultu so kot odgovor na vse večjo potrebo žensk po mobilnosti naredili avto za ženske in ga poimenovali renault 5 (R5). Malo vozilo s tremi vrati (kasneje se je pojavila tudi petvratna izvedenka), zato, da otroci med prevozom do šole na zadnji klopi niso mogli odpirati vrat, prtljažnikom dovolj velikim za potrebe tedenskega nakupa življenjskih potrebščin in oblikovnimi linijami, ki niso bile več narisane z ravnilom ampak zaobljene, ter tudi živahnih barv, je hipoma osvojil srca mnogih žensk po Evropi. Pa tudi mladih Parižanov . To je avto, ki je spremenil pravila igre, bil je „gamechanger“.
In prav podobno so na renault 5 vezani tudi moji spomini. To je bil avto, s katerim sem v avtošoli pridobil vozniško dovoljenje in avto, na katerega me vežejo marsikateri najlepši spomini na mladost. Tako kot pri številnih prijateljih je tudi pri nas mama vozila Renaultovo petico, zato je bil pogosto slišan stavek sredi in ob koncu devetdesetih let: "Mama, mi posodiš petico?“
Spomini so hipoma oživeli
Po skoraj dveh desetletjih sem se imel spet priložnost usesti vanjo in jo zapeljati po cesti. Ne sicer v živo rdeči renault 5 campus, kakršno smo imeli včasih doma, pač pa se je pred moje oči, v zahodnem delu Pariza, kjer se je začela Renaultova zgodba in kamor nas je povabil Renault ob praznovanju 120 obletnice podjetja, pripeljala črna petica iz sredine sedemdesetih let prejšnjega stoletja. Bila je kot nova, z vsega dobrih 40 tisoč pridelanimi kilometri. Skupaj s še osmimi starodobniki (sam sem vozil še vivastello iz leta 1933, juvaquattre coupe letnik 1947 in kombi estafette letnik 1980), so jih člani Renaultove družine klasičnih vozil postrojili enega ob drugem.
Spomini so hipoma oživeli. In da, čeprav ne gre za tako oddaljeno zgodovino, smo potrebovali nekaj navodil pred prvo vožnjo.
"Tukaj obrneš ročico in se prižgejo luči“, z manjšo ročico poleg volanskega obroča pa vklopiš smerokaz“, je predstavitev začela Renaultova specialistka za starodobnike. Nato je pokazala še, kje se odpre pokrov motorja, kje se vklopijo brisalci, kje se nastavlja moč zračenja… skratka osnove, ki jih še do danes nisem pozabil.
Čeprav je to takrat veljal za prostoren avto, sem se ob vstavljanju velikega fotografskega nahrbtnika v prtljažnik petice zamislil, kako smo se razvadili v zadnjih letih in kako veliki so postali avtomobili. Vrata prtljažnega prostora pri petici segajo navzdol do nivoja odbijača, tudi oblika prtljažnika je zelo praktična. Nakladalno dno je možno podaljšati s spuščanjem naslona zadnje klopi - nenavadno v tej dobi, z eno roko. Še danes se zdi, da nekateri proizvajalci tega ne zmorejo storiti.
Ergonomsko je bil to odlično zasnovan avtomobil. Stikal je bilo malo, bila pa so razporejena na dosegu voznikovih rok. Ogrevalni in prezračevalni elementi so logično razporejeni v sredinski konzoli, ostali manjši kontrolni elementi pa se združujejo okrog volana.
Naša temna notranja notranjost je bila videti čudovito, tudi sedeži z visokim hrbtnim naslonom (brez vzglavnika), ki so jih včasih imenovali kar "cvetni listi", še danes ne razočarajo z udobjem.
Priznam, presenečen sem bil nad tem, kako tanki so bili tedaj volani. Krmilo mi je na začetku vzbudilo nekaj pomislekov glede pomanjkanja občutka – toda s povečevanjem hitrosti se to ni zgodilo. Seveda daleč od tega, kar zmore moderna mala kombilimuzina, a petica se je po francoskem podeželju in vasicah peljala suvereno.
Prestavna ročica je imela narisane štiri prestave, hodi med prestavami pa so omogočali gladko pretikanje.
Kot otrok z novo igračo
Renault 5 je bil v začetku svoje poti na voljo v dveh različicah "L", s 782 kubičnim motorjem in 845 kubičnim motorjem in "TL" z motorjem prostornine 956 kubičnih centimetrov,. Preizkusili smo TL različico, s štirivaljnim bencinskim motorjem s 44 konjskimi močmi in štiristopenjskim ročnim menjalnikom.
Motor smo seveda zagnali s ključem, ne pritiskom na stikalo. Vžgal je iz prve, bencinski motor ob zagonu ni povzročal pretiranih vibracij. Že potem, ko sem speljal s parkirnega prostora in zapeljal v prvi ovinek in nato pospeševal po ravnini, sem se spomnil, kako zabaven avto je. Odlična vidljivost, briljantna manevrirnost, pa čeprav nima servokriljenja. Mali motorček se z lahkoto kosa z majhno skupno maso vozila, ki v dolžino meri 3,5 metra in tehta 750 kilogramov. Tudi pospeški do 50 km/h so povsem solidni. Pospešek od 0-100 je sicer 20 sekund, največja hitrost pa 135 km/h.
Danes lahko avto še srečamo pri nas, jih pa na cestah ni več veliko. Ponudbe na spletnih oglasih se vrtijo okoli 500 evrov, za dobro ohranjeno turbo petico pa lastniki zahtevajo tudi več kot pet tisočakov.
S "petko" sem se tudi jaz učila voziti v avto šoli in z njo naredila vozniški izpit. :)