Fordov testni center v Lommlu, uro vožnje iz Bruslja, letos praznuje častitljivih 50 let obstoja. To je Fordov evropski center za preizkušanje vzdržljivosti in zanesljivosti vozil in vseh sistemov povezanih z njimi. Steve Cropley, eden najbolj vplivnih svetovnih avtomobilskih novinarjev in član strokovne komisije za izbor Svetovni avto leta, je ob obisku dejal, da testna steza v Lommlu za preizkus vozil pomeni to, kar za kulturo pomeni pariški muzej Louvre.
Novinarji niso zaželeni
Ljudje do testnega centra nimajo dostopa, še manj so zaželeni novinarji, saj Ford za skrbno varovanim zidom skriva prototipe in tehnologije, ki delujejo že danes, a bomo morali na njihov prihod v serijska vozila še nekoliko počakati.
Ford ima po svetu še kar nekaj testnih centrov, predvsem v ZDA, enega tudi v Mehiki in Braziliji, belgijski pa je edini takšne vrste v Evropi. Na 325 hektarjih površin je poleg upravne stavbe, laboratorijev, delavnic, spremljevalnih objektov, za okoli 80 kilometrov cest, na katerih lahko simulirajo praktično vse, kar se lahko vozniku na cesti zgodi.
Direktor testnega poligona v Lommlu Valere Swinnen mi je pojasnil, da je poleg 100 inženirjev in več sto ljudi kot podpornega osebja trenutno v centru več kot 200 testnih voznikov, ki vozila testirajo 24 ur na dan, sedem dni na teden, celo leto, razen 10 dni, kolikor je zaradi državnih praznikov v Belgiji dela prostih dni. Testni vozniki na leto prevozijo od osem do 12 milijonov kilometrov!
Za tiste s slabim želodcem tu ni prostora
Za en dan smo se v vlogi voznika, ki preizkuša krmilni mehanizem, podvozje, zavore, vzmetenje, pogonske sklope, vpliv bočnega vetra … preizkusili tudi novinarji in na lastni koži spoznali, da kruh testnih voznikov ni lahek. Ti vsak dan, pet dni na teden, vozila preizkušajo po skoraj osem ur na dan: - po dnevi in po noči.
Večino od 17 testnih stez v Lommlu smo spoznali na sovoznikovem sedežu serijskega modela ford transit, ki spada med lahka dostavna vozila. David Meijer sodi med mlajše testne voznike, saj je v Lommlu šele zadnja štiri leta. Razložil mi je, da delo še zdaleč ni enostavno, a ga opravlja z veseljem, zato mu ni težko vsak dan po več ur sedeti za volanom, pa tudi slabost, zaradi nemirne vožnje, s časom mine.
Manj kot 160 km/h se ne smeš voziti
Hitre testne ceste so opremljene z različnimi semaforji, s pomočjo katerih iz centra, kjer zbirajo podatke, sporočajo, ali piha bočni veter, ali se pripravlja na deževje, sporočajo temperaturo asfalta in ozračja. ... ob vsaki stezi so tudi table, ki voznikom sporočajo, koliko je najnižja ali najvišja hitrost med testiranjem posameznega vozila.
Najdaljša od 17 stez v dolžino meri 10 kilometrov in je simulacija slavne nemške avtoceste. Tik ob njej je šest kilometrov dolga hitrostna proga z ovalom razdeljena na več pasov, na katero sva se z Meijerjem zapeljala najprej. Na njej lahko vozila testirajo vozniki z drugo in tretjo, najvišjo, stopnjo Fordove licence. Če je v Belgiji najvišja omejitev na avtocesti 120 km/h, na zunanjem pasu ovala hitrostne omejitve ni, še več, najnižja predpisana hitrost je 160 km/h.
Na stezi številka 7 med drugim preizkušajo vzdržljivosti pogonskih sklopov, predvsem motorjev. Test se sestoji iz več sklopov, v naprej predpisanih. Pospeševanje na polno, nato zaviranje do določene hitrosti ali popolne zaustavitev in ponovno pospeševanje. Prestavljanje iz najvišje prestave navzdol in potem navzgor, preskakovanje iz 6.000 na 2.000 vrtljajev, popolna zaustavitev in izklop pogonskega motorja, ter ponoven vžig in maksimalen pospešek … Sogovornik mi je povedal, da je točno določeno število ponovitev. Nekatere si sledijo več stokrat, druge več tisočkrat. Le na ta način dodobra preizkusijo vzdržljivost vozil, ki morajo v šestih mesecih prestati to, kar potem serijska vozilo prestanejo v desetih letih življenjske dobre oziroma pri 150 tisoč prevoženih kilometrov.
En mesec kroženja v obliki osmice
V Fordovem centru imajo naravne klančine in umetno narejen hrib z asfaltirano cesto in različnimi nakloni, tudi do 33 stopinjskimi. Na vzponu preizkušajo delovanje ročne zavore (več tisočkrat), zdrsa vozila, učinkovitost zavor, sistem samodejnega zadrževanja vozila na klančini (hill asssist), speljevanje vzvratno v hrib pri najvišji hitrosti in zaviranje do zaustavitve …
Zanimiv je test podvozja in krmilnega mehanizma. Z vozilom en mesec, neprestano, vijugajo v obliki osmice (priznam, da mi je bilo že po nekaj krogih zelo slabo). Preizkusil sem tudi simulacijo prometnega zastoja, na treh različnih podlagah, granitnih kockah, kamenju in asfaltu. Pri tem preizkusu v „neskončnost“ ponavljajo število speljevanj in ustavljanj, vožnjo v nizkih prestavah, pri visokih vrtljajih …
Posebej zanimiv je bil preizkus podvozja in udobja vzmetenja na cesti, ki je sestavljena iz številnih posebnih cest z vsega sveta, od Floride do vseh mogočih evropskih cest. Za Forda, ki ima globalne modele, je to še posebej pomembno, saj tako kar najbolje „uglasijo“ vzmetenje za različne tipe svetovnih cest.
5.200-krat s 60 km/h čez visok robnik
Na poligonu so številni cestni odseki opremljeni s posebej prilagojenimi luknjami, od velikih do manjših, ki simulirajo udarec kolesa na slabih cestah, ceste so opremljene s številnimi bankinami v obliki ležečih ovir, do visokih robnikov. Kot zanimivost, transit je moral med testom vzdržljivosti 5.200-krat pri hitrosti 60 km/h zapeljati čez 140 milimetrov visok robnik in prav tolikokrat zapeljati po luknjasti cesti in čez bankine.
Med bolj „krute“ načine bi uvrstil tudi preizkušanje odpornosti transita na korozijo. V ta namen imajo na poligonih zgrajene posebne naprave, pravijo jim slane kopeli, s pomočjo katerih simulirajo vožnje po obmorskih predelih, kjer so vozila izpostavljena soli ali pa na cestah, ki so pozimi soljene. Vozilo je soli izpostavljeno pri vožnji čez vodo v tunelu in s pršenjem slane vode iz cevi. Vozilo več tisočkrat zapeljejo tudi čez stoječo vodo pomešano z blatom. Vsako vozilo za nameček za dvanajst tednov zaprejo v komore, kjer so izpostavljena visoki vlagi.
Nobeno od teh vozil seveda ne gre v prodajo, saj gre za prototipna vozila, ki jih razstavijo in podrobno preučijo.
Testi pripomorejo k številnim izboljšavam
Pri Fordu vozila preizkusijo tudi v realnem svetu, izven poligona. Transit, ki je bil prvo lahko dostavno vozilo, ki je na testih Euro NCAP prejelo najvišjo oceno za varnost, pet zvezdic, so tako izpostavili 40 stopinjam Celzija v Dubaju, in 40 stopinjam Celzija na mrzlem severu Finske. Prototip je moral prestati tudi dolg vzdržljivostni test na cestah v realnem prometu pod nadzorom poklicnih flotnih voznikov z velikim številom prevoženih kilometrov.
Na ta način so Fordovi testni vozniki pripomogli k več kot 100 izboljšavam, ki so jih naredili na transitu.
