Posebni gost dogodka Renault Track Day, prvega, ki so ga pri diviziji RS minuli ponedeljek organizirali na avstrijskem ponosu, dirkališču Red Bull Ring v Zeltwegu, je bil model R.S.01. Dirkač Nelson Panciatici, med drugim letošnji udeleženec 24 ur Le Mansa v dirkalniku Alpine (LMP2), me izza dirkaškega volana sprva še pogledal ni. Ravnokar je parkiral dirkalnik v boks ob robu startno-ciljne ravnine “Ringa,” iz avta pa se je še kobacal srečnež, ki je ravnokar preživel najbolj divjo taksi vožnjo v svojem življenju.
Vrsta je bila na meni. Zlezel, oziroma bolje padel sem na mesto, kjer je bil nameščen drugi sedež v dirkalniku. To še zdaleč ni bil tipičen sovoznikov prostor, še Špartanci bi zavekali. Izjemno tesen OMP-jev sedež je bil vse, kar mi je bilo namenjeno. Noge so zaman iskale neko trdnejšo oporo, vse, na kar je naletel podplat, je bila gladka plošča dirkaškega dna iz ogljikovih vlaken, prepredena z žicami. V neposrednem dosegu nog pa je bil še akumulator, ki seveda ni ravno stvar, na kateri bi iskal oporo. Tesno pripeti pettočkovni pas je dajal vedeti, da bo telo naslednjih pet minut tesno sprijeto z dirkalnikom, a se bodo morale okončine očitno znajti po svoje.
“Koliko jih moram odvoziti?”, je 28-letni Panciatici skozi čelado vprašal asistenta v francoščini, medtem ko so drugi člani ekipe med pokljanjem ohlajajočega se materiala preverjali tlak v Michelinovih pnevmatikah. “Dva.” Hiter trening, pač. Ko so se zaprla vrata, je Panciatici pritisnil enega od navidez identičnih gumbov, ki je prebudil satanske zvoke.
Lahek, lep in močan
R.S. 01 je dirkalnik, ki so ga pri Renaultu predstavili pred dvema letoma in ga homologirali za tekmovanje v FIA GT3 prvenstvu, z njim pa vzpostavili tudi (še eno) lastno prvenstvo.
Njegova karbonska šasija, ki je bila izdelana v maniri dirkalnikov iz formule 3, tehta skupno manj kot 1.100 kilogramov, medtem ko 3,8-litrski V6 motor, vzet iz Nissanovega GT-R, zmore “prek 500 konjev” (370 kW).
Končna hitrost presega 300 km/h, s čimer se uvršča nekam vmes med dirkalnike GT3 in DTM. Za prenos moči skrbi sedemstopenjski sekvenčni menjalnik, ki se ga upravlja prek obvolanskih naperkov. Stopalke za sklopko ni.
Vem, da se mi je režal ...
R.S.01 je gromko zadonel. Zelena luč in že sva se pognala po ravnini iz boksov. Oster desni zavoj mimo zavoja Castrol, takrat sta obe turbini poprijeli na polno in R.S.01 se je v silovitem trušču pognal po ravnini proti Remusu, najbolj ostremu od vseh ovinkov na 4,4 kilometra dolgi pisti. Telo je pospešek še vedno tiščal trdo ob sedež, ko mi je Panciatici (vem, da se je tako kot pri vsakem mojem predhodniku vnaprej smehljal ob misli na mojo skorajšnjo reakcijo) demonstriral vso brutalnost svojega posla - silovita izmenjava nog, pritisk na zavoro in telo je iz faze pospeška s silo nekaj G-jev potisnilo naprej v fazo ustavljanja.
Takoj nato pa že skoraj 180-stopinjski obrat, med katerim sem z rokami grabil za rob sedeža, z nogami pa zaman cepetal po gladkem dnu v iskanju bočne opore. Ob polnem plinu nato naprej mimo kmetije proti brutalnemu zavoju Schlossgold, kjer se zaradi višinskega padca vsem naštetim mimobežnim silam pridruži še dekompresija. Pa nato Rauch, Würth …
Kakšen dirkačev hiter migljaj z volanom, da je umiril dirkalnik, sicer pa se je R.S.01 prav zverinsko lotil in opravil z vsakim ovinkom, direktno, napadalno, za nenavajene notranje organe pa tudi izjemno naporno.
... in upal, da me je pohvalil
Tam nekje se je pred nama pojavil taksi dirkalnik renault clio cup, mimo katerega pa sva švignila, kot da bi stal na miru. Ko sva mimo Rindta prvič pridrvela na startno-ciljno ravnino, sem že zbral misli in med pripravo telesa na izziv naslednjih zavojev ošvrknil voznika, kolikor sem ga lahko videl izza širokega bočnega dela dirkaškega sedeža. Pred seboj so se mu med volanom na ekranu izpisovale najbolj bistvene informacije, merilniki v obliki črtic so dajali vedeti, ali so tekočine in njihov pritisk v mejah pričakovanj.
Ob naslednjem približevanju Remusu, ki je skorajda na najvišji točki piste, sem opazil še majhen izpis trenutne hitrosti - prek 260 km/h. In sekundo kasneje že novi sunek naprej med silovitim zaviranjem, za katerega so skrbeli karbonski diski in šestbatne čeljusti, izdelek PFC.
Moji trebušni organi so sicer menili drugače in so ploskali zato, ker je bilo divjanja konec, a se nisem menil zanje. Vseeno sem se bolj zvalil kot izstopil čez visok bočni rob dirkalnika. V tem času je moj voznik že vešče skočil iz avta in izginil v paddocku, rumena zver pa je ugasnjena pohlevno čakala, da jo potisnejo za njim.
Doživetje z R.S.01 je bilo resnično nekaj posebnega. In tudi osebnega, saj silovite sile in pravila niso dovoljevala, da bi uporabljal kamero in vožnjo posnel. Ko sem kasneje isto progo “oddelal” še z meganom RS 275, sem se počutil hitro kot nedeljski voznik na kakšni obalni cesti. In čeprav je vgrajeni merilnik pospeška kazal, da sem z meganom mestoma dosegel pospešek 1,5 G, sem vedel, da ni bilo to nič v primerjavi s tistim, kar sem doživel v rumeni Renaultovi beštiji. Želodec in širok nasmeh sta me na to še kar nekaj časa spominjala.
PREBERITE ŠE:
andrej.leban@zurnal24.si
