Po nekaj daljšem spancu je sledil drugi del ogleda Stockholma. Na turističnem prospektu sva obkrožila najino naslednjo točko, razgled na mesto z dvižno gondolo, podobno kot londonsko oko – eye. Tudi ceno te (14 evrov za dve karti) sva pokrila s kartico Stockholm card.
Ob desetih sva bila na okencu, kjer so nama priskrbeli karto, a je bil najin odhod nad mesto zaradi velikega zanimanja šele ob 13.10. OK. Šla sva še po spominke v Gamla Stan. V prodajalnah spominkov se kič kar kopiči. Po zelo ugodni ceni (skupaj 24 evrov) sva kupila tri majice, za te je treba sicer odšteti od 10 do 20 evrov in magnet za na hladilnik ali kuhinjsko napo, ki je bil štiri evre. Privoščila sva si še pregrešno drag sladoled. Ena kepica stane od 2,5 evra naprej, a na ceno vedno le ne velja gledati.
Pokukala sva tudi na cenik hrane in pijače. Kava v turističnih predelih mesta stane 3 evre, pica od 10 do 15 evrov, prav tako testenine. Tudi v supermarketih cene niso tako zasoljene, da bi vas to lahko odvrnilo od nakupa osnovnih življenjskih potrebščin. V povprečju so cene za 20–30 odstotkov višje od slovenskih, kar pa je glede na standard in plače severnjakov razumljivo. Po nakupih se nama je že mudilo na razgledno točko, od katere sva veliko pričakovala.
Gondola pelje na vrh velikanske športne dvorane, kjer se odvijajo največji športni dogodki in koncerti največjih svetovnih zvezd. Žal je pogled na kupolo spektakularen le od spodaj in iz centra mesta, razgled z vrha pa ni nič posebnega. Glavne znamenitosti so predaleč, pogled pa sega le na blokovska naselja in stari nogometni stadion. Pred odhodom v kamp sva v bližnji trgovini kupila zalogo vitaminov za na pot. Kilogram nektarin stane tri evre, za dve škatli češnjevega paradižnika sva odštela dva evra.
Po vrnitvi v kamp sva v navigacijo vtipkala naslednji cilj – pristanišče, kjer je zasidran trajekt in je od kampa oddaljen zgolj 15 minut vožnje. Ker sva imela na strehi prtljago, sva morala na trajektu parkirati kar med kamioni. Na recepciji ladje sva vprašala, če se da dobiti prosto sobo, a nama je prijazna blondinka odvrnila, da je žal vse zasedeno in da lahko spiva v spalki na palubi ali v čakalnici na ladji. S tem sva se sprijaznila in se odpravila na razgledno palubo, kjer sva si privoščila hitro večerjo.
Deset minut čez osem zvečer je sledil odhod. Skandinavci so znani po tem, da so točni kot švicarska ura. Ker smo na finski ladji, smo morali čas premakniti za eno uro naprej, tako da je bila ura že deset čez devet. Kaj kmalu sva pozabila na spanje na tleh, saj naju je ob poti spremljala čudovita narava z neštetimi otočki. Na poti do Helsinkov jih je kar okoli 3.000. Nekateri so v zasebni lasti bogatih Švedov, ki so si na njih zgradili vile in pristanišča za svoje jahte in jadrnice. Narava tu je tako lepa, da človek ne ve, na katero stran bi gledal. Na palubi sva vztrajala do polnoči, nato pa sva se le odpravila spat v čakalnico, saj naju je naslednji dan čakal ogled finske prestolnice.
Preberite še:
