Biografija
Peter Podlunšek je prvi Slovenec, ki je tekmoval v svetovnem prvenstvu Red Bull Air Race. Za 47-letnega akrobatskega pilota, ki ima letenje v krvi, se je pred dvema letoma odprl popolnoma nov svet, ko so ga zaradi njegovih uspehov iz razreda Challenger povabili v elitno skupino 14 najboljših pilotov serije Master. S predanostjo in trdim treningom je Prekmurec hitro dorasel najboljšim. Kljub temu se je konec letošnjega oktobra po zadnji tekmi prvenstva v ameriškem Indianapolisu odločil zaključiti športno kariero in se posvetiti novim izzivom.
Od kod ta velika ljubezen do letenja?
Verjamem, da jo je name prenesel oče. Na žalost on nikoli ni imel možnosti izživeti svojih sanj, meni pa je bilo to omogočeno. Letenje je kot odvisnost: ko se enkrat »zastrupiš« z njim, ostane za vedno.
Kje ste se kalili?
Prve korake sem naredil na letališču Aerokluba Murska Sobota. Še sedaj je to moja domača baza. Veliko letališč sem spoznal v moji 30-letni karieri, vendar je naše letališče ostalo v mojem srcu na prvem mestu.
Ste, če danes pogledate nazaj na vse pilone, ki ste jih prevozili v okviru tekmovanja Red Bull Air Race (RBAR), zadovoljni z doseženim?
Naj se sliši skromno ali ne, prezadovoljen sem z doseženim. Uspelo se nam je prebiti med elito 14 pilotov na svetu, v tem kratkem času izoblikovati eno najbolj profesionalnih ekip, narediti eno najhitrejših in verjetno tudi najlepših letal. In stali smo na stopničkah na svoji deseti tekmi. Vem, da smo imeli možnosti za več stopničk, verjetno tudi za zmago v Portu. Dosegli smo več, kot smo si na začetku upali sanjati.
Kaj izpostavljate kot vaše vrhunce v tekmovalni karieri in ali imate na katero od tekem še posebej lep spomin?
Praktično vsake stopničke so svoj vrhunec. Splošno gledano pa je bil vrhunec dolgoletne kariere, ko sem si na prsa nadel znak Peter Podlunšek Racing/PP37. Od tu višje ni mogoče priti. Rovinj, Dallas, Las Vegas, San Diego ... vsaka destinacija ima svoj košček v prekrasnem mozaiku.
V elitni svetovni seriji ste bili dve leti v družbi najboljših asov letenja. Kaj so glavni razlogi, da ste se odločili končati kariero?
Razlogov je več, zgodba se mi je enostavno odvila v smeri, da smo se odločili končati. Mnogi pravijo, da prehitro, saj naj bi najboljše šele prihajalo. A zame se je najboljše že zgodilo. Včasih se je treba odločiti po pameti in ne po srcu. Podjetje in družina sta v nekem trenutku prišla na prvo mesto. Letalstvo pa ostaja moja prva strast.
Kakšna je razlika med tekmovanjema Challenger in Master znotraj RBAR ter kakšen preskok je bil vstop v slednjega pred dvema letoma?
Challenger Cup je “one man band”, Master Class je ekipa. V Challenger Cup pilot vzame svoj kovček, čelado in kombinezon ter gre na tekmo. Vse ostalo ga čaka tam. Master Class na drugi strani zahteva svoje letalo, v katero je treba ogromno vlagati. Novost je številčna ekipa, ki skrbi za vsako podrobnost, pa finance, ogromno strasti in ekipnih emocij ... Razen proge, na kateri letita obe kategoriji, ni popolnoma nič primerljivega.
Kaj so posebnosti tekmovalnega letala, če ga primerjamo z običajnim športnim letalom na slovenskem nebu?
Razlika kot običajen avto in formula 1. Obe vozili imata štiri kolesa in volan, a tu se vsaka podobnost konča. Tekmovalno letalo je specialka, ki je izredno zahtevna za letenje, daje pa ogromno užitka in adrenalina. Pojava sama govori o tem, da je letalo izredno hitro, okretno, hkrati pa neudobno in nepregledno kot vsaka čistokrvna dirkalna “mašina”. Zahteva izredno visok nivo fizične in psihične pripravljenosti pilota ter izurjeno ekipo. Ko se usedeš v takšno letalo, srce požene kri po žilah.
Za kako veliko tekmovanje gre pri RBAR in koliko ljudi ga običajno spremlja v živo?
Tekmovanje je svetovnih razsežnosti ter po organizacijski plati in obsegu težko primerljivo s čimerkoli. RBAR je dejansko prvi in edini letalski šport, ki je prišel dobesedno na domači prag ljudi. Leti se na mestih oziroma krajih, kjer letala, še posebej dirkalnega, ne bi nikoli pričakovali. To daje poseben čar in dodano vrednost. Spremljajo ga milijoni ljudi po vsem svetu. Letos je bilo v Portu na Portugalskem samo v nedeljo ob progi 600 tisoč gledalcev. Pogled na to množico ljudi je bil skoraj bolj adrenalinski od samega letenja.
Na kaj vse mora biti pilot pozoren v tistem kratkem času med dirko?
Leti se na zelo različnih prizoriščih, zato je pozornost vedno namenjena nečemu drugemu. Mostovi, zgradbe … V bistvu pa je pomembno le eno – osredotočenost na progo. Ko si na njej, ne obstaja ničesar drugega, niti stotinke sekunde ni časa, da bi odtrgal pogled stran od proge in pilonov. Zame je bilo vseeno, ali letimo nad vodo ali trdo podlago, drevjem ali mostovi. Takrat šteje le proga in bitka s časom.
Katero je najbolj pomembno čutilo pri takšnem letenju, je to vid? In kako telo sploh deluje pri hitrosti 300, 400 kilometrov na uro, ko je treba švigati mimo ovir?
Najbomembnejša za letenje je, tako pravimo, “rit”. Vse kar se dogaja z letalom, se na nas prenaša prek sedeža in seveda krmilne palice. Jasno pa morajo biti tudi oči posebej trenirane, da pri tako visokih hitrostih ne prihaja do tunelskega vida. Srce, možgani … vsak del telesa je enako pomemben, da telo deluje stoodstotno, da se zlije z letalom in okolico. Pospeški oziroma G obremenitve so bile vse do +12 G. Nemalokrat smo imeli v okoli minuto trajajočem letu povprečno tudi prek +6 G in ob tem si moral biti popolnoma zbran, z roko pa opravljati milimetrsko natančne pomike.
Air Race je tekmovanje, ki je dobesedno blizu ljudem. Včasih se zdi, da celo preblizu. Kako je poskrbljeno za varnost, če med tekmo tekmovalca oblije slabost ali če se zgodi okvara letala?
Vsi piloti so izbrani, z vrhunskimi izkušnjami in profesionalci. To zagotavlja najvišjo stopnjo varnosti.Poleg tega so na zemlji najboljše in najbolj izurjene ekipe za posredovanje v primeru nesreče. Premišljen je vsak, tudi najbolj črn scenarij, narejeni so načrti za posredovanje. V primeru okvare letala imamo postopke v sili, ki preprečujejo nesreče širših razsežnosti. Skratka, obiskovalci so na vsak način varni, pa če letalo leti še tako blizu njih.
Obstaja letalo, katerokoli, s katerim bi si želeli poleteti?
Takšno, da bi me odpeljalo na rob vesolja, da bi videl Zemljo še s te perspektive.
Kaj bo Peter Podlunšek počel sedaj? Na kakšen način nameravate unovčiti vse te bogate izkušnje?
Veliko bomo počeli. Načrti so že narejeni za nekaj let vnaprej in dolgčas nam nikakor ne bo. Ogromno let je bilo preživetih v zraku pred pričetkom kariere v RBAR in tudi po njej jih bo še mnogo. V ekipi se že veselimo novih izzivov in verjamem, da bodo tudi vsi, ki nas spremljajo, prišli na svoj račun.
