Od leta 2009, ko je kia venga na našem trgu vstopila v takrat še precej bolj popularen razred B enoprostorcev, se je avtomobilski svet postavil na glavo. Če danes znamka naredi avto tipičnih oblik enoprostorca, lahko računa le na marketinški neuspeh, saj se je zanimanje zanje že zdavnaj ohladilo, vroče žemljice pa so (tudi v smislu marž, ki jih prinašajo proizvajalcem in trgovcem) trenutno predstavniki malih in kompaktnih križancev/suvov.
Poleg tega se je v minulih letih na polno razmahnila doba digitalnih informacij in njim prilagojenih naprav, ki so na takšen ali drugačen način osvojile tudi notranjost avtomobilov.
“Analogna” venga v takšnih okoliščinah počasi, a vztrajno drsi nekam na obrobje zanimanja, pa čeprav svoje temeljno poslanstvo družinam prijaznega avta še vedno zna izpolniti in čeprav tudi po toliko letih njen konzervativen zunanji videz še ne deluje zastarelo.
Glede notranje prostornosti ji ničesar ne manjka, svoje centimetre bodo imeli na voljo tudi višjerasli, medtem ko sem za običajno nastavljenim voznikovim prostorom imel na zadnji klopi povsem dovolj prostora. Sedenje je višje in temu primerno je olajšano vstopanje ter pregled med vožnjo naprej, tudi zaradi pametno zašiljenega A-stebrička. Preglednost nazaj je slabša, parkirni senzorji so zato nujno orodje za tesnejše parkiranje.
Zadnja klop je vzdolžno premična, tudi naslonjaloma lahko spreminjamo kot. Prtljažnik je globok in razmeroma radodaren s prostorom, njegovo uporabnost pa še poveča možnost po višini nastavljivega dna. Vse temeljne zahteve uporabnega avta torej venga še vedno lepo izpolnjuje.
Ostanki neke druge dobe
A težje delo ima pri izkazovanju modernosti. Sama zasnova je še primer stare šole, ki jo je Kia z drugimi modeli do danes že zdavnaj presegla. Materiali oblog so trdi, črnina je praktično brez odtenkov, kaj šele alternativnih barvnih tonov, merilnikom pa manjka lastnost boljše preglednosti. Sedeži so v redu, telo dobro podpirajo.
Pogled na vengin audio sistem vrne spomin v čas, ko je bila možnost MP3 predvajalnika še stvar doplačila v avtu. Za takratne razmere bi bil sodoben, v današnjem svetu tablic, montiranih v armaturne plošče, pa temu ob nekaj skromnih funkcijah, ki jih nudi, ni več tako. Ampak radio dobro deluje, kar je pravzaprav še vedno bistveno, mar ne?
Med vožnjo je bil največji hendikep testne venge šibki bencinar. Glede na 1,4-litrsko prostornino sem od 66 kW (90 “konjev”) pričakoval več navora, tako pa sem bil obsojen na visoke vrtljaje, da sem lahko lovil tok z ostalim prometom. Lovil, ne ujel.
Poraba 8,5 litra s tesnim avtom zato ni negativno presenečenje, temveč zaradi petstopenjskega menjalnika kruta realnost. A na žalost je njegova alternativa le bistveno dražji dizel, saj 92-kilovatnega bencinarja ni več na ceniku.
Venga ima lastnosti, ki bodo marsikateremu manj zahtevnemu kupcu všeč in povsem dovolj. Je razmeroma zelo prostoren, uporaben in nezakompliciran avto. A to pomeni tudi, da ne pozna praktično nobenih naprednejših asistenčnih sistemov za več varnosti in udobja. Skorajda nujno je doplačilo v opremo style, ki med drugim prinaša avtomatsko klimo, cena za takšno vengo po ceniku pa je "akcijskih" 14.590 evrov.
Med izumirajočimi tekmeci ima še kar nekaj resne in morda tudi cenejše konkurence: hyundai ix20, ford B-max ... Vsem pa so leta šteta, proizvajalci jih ugašajo enega za drugim, medtem ko na njihovo mesto stopajo avti povsem drugega tipa - mali križanci.
Podatki o vozilu (kia venga 1,4 urban)
Motor: 1.369 ccm, 62,5 kW (90 KM), 137 Nm
Zmogljivosti: 168 km/h, 12,8 sek od 0 do 100 km/h
Poraba: 8,5 litra/100 km
Prtljažnik: 440 litrov
Cena: 14.590 € (akcijska cena)
Križanci in njihova modnost, ki se bo verjetno izkazala za muho enodnevnico, gor ali dol. Ampak, ko je treba peljati v prtljažniku hladilnik ali kredenco ali pa gorsko kolo, je Venga precej bolj uporabna od teh novodobnih stvaritev.