Avtomobilski proizvajalci s študijami predstavljajo svojo vizijo prihodnosti in avtomobilskih elementov, ki si pogosto sčasoma utrejo pot v serijske avtomobile, zato je zanimivo, ko lahko sedete za njihov volan.
Na dogodku, ki nam ga je Citroën pripravil na dirkališču Paul Ricard, so mi omogočili prav to, da sem sedel za volan dveh njihovih najnovejših študij. Prva je ami one, študija majhnega avtomobilčka za sodobno urbano mobilnost, ki, kot pravijo, se odziva na nove navade uporabnikov avtomobilov, dostopen pa bo vsem, saj za njegovo vožnjo naj ne bi bil potreben vozniški izpit. Študija 19_19 po drugi strani sega v povsem druge avtomobilske sfere, saj napoveduje električni avtomobil za ultra udobne dolge vožnje za pobeg iz mesta.
Spomin na preteklost in pogled v prihodnost
Z obema študijama so pri Citroënu tudi opozorili na svoj stoti rojstni dan. Leta 1919, od tod tudi ime študje 19_19, ami one pa obuja ime citroëna amija, je namreč Andre Citroën, ki je dotlej izdeloval piščičaste zobnike, predstavil svoj prvi avtomobil, ki ga je preprosto imenoval tip A in z njim začel zgodovino avtomobilov, ki so z oblikovnimi in tehničnimi posebnostmi pogosto utirali nova pota. Spomnimo se le znamenitega citroëna DS, ki ob svojem času z obliko in udobjem ni imel pravega tekmeca.
Ami one je študija majhnega električnega avtomobilčka za svobodno urbano mobilnost, za katerega pri Citroënu pravijo, da je namenjen prav vsem , z njim pa obujajo tudi ime iz preteklosti. Pri njegovem snovanju so izhajali iz mota znamke 'Inspired by You', kot pravijo, pa se odziva na nove navade kupcev in izzive energetske tranzicije v večjih mestih. Avtomobilček bo dostopen vsem, saj ga bo mogoče voziti brez vozniškega dovoljenja, pospremil pa ga bo tudi globalni digitalni ekosistem za moderno, veselo in široko dosegljivo izkušnjo mobilnosti. V njej bo veliko vlogo igrala tudi povezava s pametnim telefonom.
To izročilo na svoj način nadaljujeta tudi obe študiji. Citroënov tržni oddelek je ob njunih predstavitvah podal veliko podatkov o tem, kaj predstavljata in kako naj bi vplivali na prihodnost našega premikanja po svetu, prav tako pa tudi podatke o njuni tehniki, a v primeru kokretnih primerkov študij gre bolj za teorijo, saj se praksa pokaže povsem drugače. Študiji sta namreč namenjeni predvsem statičnim prikazom teh zamisli in v bistvu nista to, kar o njiju pravijo.
A to ne pomeni, da ju ni mogoče voziti, o čemer sem se lahko prepričal, ko sem sedel za njuno krmilo. In kaj lahko rečem o vožnji obeh študij? Vsekakor gre za zelo drugačno izkušnjo od tiste, ki smo je vajeni iz serijskih avtomobilov. Ker gre za električna avtomobila, sta pedala le dva, za pospeševanje in zaviranje, ki ju mora voznik uporabljati simultano.
Vožnja z dvema pedaloma
Inštruktor Citroënovega tehničnega oddelka, ki je sedel z menoj v študiji ami one, je namreč pojasnil, da sicer lahko avtomobil upravljam le z desno nogo, kot sem vajen iz serijskih avtomobilov, a je bolje, da imam levo nogo ves čas na zavornem pedalu. Motor v študiji je namreč precej močan in čeprav se v začetku odzove zelo počasi, pozneje postane zelo poskočen, zato je dobro njegovo moč nadzorovati s hkratnim zaviranjem. Prav tako je noga na pedalu razmeroma šibkih zavor ves čas na voljo za zaviranje, ki zna biti precej neprepričljivo, tako nekako, kot v avtomobilih brez zavornega serva. Enako velja tudi za študijo 19_19, ki je poleg tega še velika in precej težka, zato je to še toliko bolj pomembno.
Študija 19_19 napoveduje prihodnje električne avtomobile za ultra udobne daljše vožnje za pobeg iz mesta. Pri njenem oblikovanju so izhajali iz aeronavtike, kar je botrovalo prosojni kabini, ki z obliko spominja na letalski trup in deluje, kot da visi nad velikanskimi kar 30-palčnimi kolesi z medosno razdaljo, ki ob dolžini avtomobila 4,65 metra znaša kar 3,1 metra. Dolga medosna razdalja je konstruktorjem omogočila tudi, da so pod potniško kabino vgradili baterije, ki s kapaciteto 100 kilovatnih ur zagotavljajo do 800 kilometrov avtonomije.
A to ni edina posebnost, na katero naletite med vožnjo študijskega avtomobila. Seveda avtomobil ni narejen za vsakdanje vožnje, zato so vzvratna ogledala na študiji ami one denimo povsem ploska in nekoliko motna, zato ne dajo oprave podobe o dogajanju za avtomobilom, v študiji 19_19 pa jih sploh ni, saj ju teoretično nadomeščajo video kamere z zasloni, a teh v študijo niso vgradili. Volanska obroča sta v vsakem primeru zelo debela in zelo plastična, predvsem pa je volanski mehanizem zelo grob in nenatančen, zato za njuno sukanje potrebujete precej moči in občutka, da avtomobil res gre tja, kamor ste ga usmerili. Poleg tega so kolesa na študiji 19_19 ogromna, na študiji ami one pa tudi ne najmanjša, njihove vdolbine pa precej plitve, zato hitro zaslišite drgnjenje koles ob karoserijsko plastiko. A to, kot je povedal inštuktor, ni nič posebnega in naj me ne skrbi. Kljub temu so ovinki bili precej veliki.
Topla greda
Razmeroma slab je tudi pogled navzven, saj so šipe, ki so jih uporabili, bolj podobne plastičnim plahtam, kot pa pravemu avtomobilskemu steklu. Pri študiji ami one z ravnimi površinami sicer ni težav, študija 19_19 pa ima spredaj izrazito ukrivljeno šipo, ki močno popači pogled na okolico. Še dobro, da so pri njej predvideli tudi to, da voznik skozi odprtino na spodnjem koncu vidi navzdol in lahko natančno spremlja, kje avtomobil vozi. Ami one ja na boljšem tudi, ko gre za zračenje notranjosti, saj se mu streha odpre, v študiji 19_19 pa na soncu kmalu postane zelo vroče. Obe študiji sta namreč brez klimatske naprave, notranjost pa zaradi velikih steklenih površin deluje kot topla greda. A nad udobjem predvsem zadnje klopi citroëna 19_19 se nikakor ne bi pritoževal, saj vzbudi željo, da bi jo imel v svoji dnevni sobi in obsedel na njej, živahna in domiselna notranjost študije ami one pa kar kliče po tem, da bi se odrazila v podobno hudomušnem serijskem avtomobilu.
Ekosistem študije ami one bo spremenil pogled na potovanje z avtomobilov in bo omogočal uporabo 'na zahtevo' v obdobju od petih minut do petih let, saj bo na voljo kot avtomobil za car sharing, najem ali nakup. Vanj bodo vgradili tudi posebno mobilno aplikacijo, ki bo omogočala dostop do spletnega portala za storitve, ki bodo precej poenostavile potovanje.
Ker sta študiji namenjeni predvsem statičnim predstavitvam in zgolj kratkim vožnjam, so tudi materiali, iz katerih sta izdelani, precej krhki in občutljivi na mehanske poškodbe. Citroënovo osebje ju zato vedno, ko nista bili v uporabi, pokrivalo s preobleko, kot je povedal inštruktor, pa ju morajo po vsaki vozni ali statični predstavitvi tudi popravljati, saj z njiju vedno kaj odpade ali pa se polomi. In dela z njima so imeli letos gotovo več kot dovolj, saj so se predstavitve ob Citroënovi stoletnici kar vrstile ena za drugo.
Študija ni prosta vaja
Na dogodku se je z mano pogovarjal tudi Citroënov vodja notranjega oblikovanja Jean-Arthur Madelaine, ki je na vprašanje o tem, kaj po njegovem mnenju pomenita, odgovoril, da sta sicer zelo različni, a se tudi zelo dopolnjujeta. Prinašata zamisli in odgovore na to, kako se bomo v prihodnosti vozili v mestu in kako zunaj njega . Študijski avtomobil za oblikovalce ni nikoli prosta vaja, saj vedno iščejo zanimive zamisli in načine, kako jih prenesti v proizvodnjo. Pri tem preskušajo zelo različne stvari. Lahko gre za izkušnjo z uporabo telefona ali dojemanjem glavne armaturne plošče, lahko pa zgolj za dizajn in nove oblikovalske pristope pri izdelavi volanskega obroča ali oblikovanja sedežev.
Pri študiji 19_19 so se sicer osredotočili predvsem na udobje in zamisel, kako različnim potnikom zagotoviti različne izkušnje. Pri avtonomne avtomobilu gre tudi za to, kako bodo zagotovili različno izkušnjo vozniku, ki bo med avtonomno vožnjo tudi potnik. Da ne bo tedaj sedel v enakem položaju, le da brez volanskega obroča. Posvečajo se tudi osebnemu asistentu, ki ga v študiji 19_19 predstavlja ugrezni valj na sredi armaturne plošče, preskušajo pa tudi različne materiale za sedeže.
Za udobje potnikov v kabini študije 19_19 skrbi tudi vzmetenje s progresivnimi hidravličnimi omejevalniki in aktivnim upravljanjem, ki ga bolj ali manj poznamo iz novega Citroëna C5 Aircrossa, vozniku in potnikom pa domačno počutje v avtomobilu zagotovi vtis dnevne sobe, v katero stopijo skozi vrata, ki se navzven odprejo v veliko enotno odprtino.
Pri študiji ami one izpostavlja predvsem dejstvo, da nima klasične armaturne plošče, zato je notranjost lahko precej drugačna, pri čemer Madelaine izpostavlja odlagalni prostor pred sopotnikom. Všeč jim je tudi zamisel, da boste ob vstopu v avtomobil svoj telefon vstavili v režo, njegova vsebina pa se bo neposredno predvajala preko projekcijskega zaslona. To so tudi nekatere od stvari, ki bi jih radi prenesli v prihodnje avtomobile.
Se v obeh študijah odražajo tudi starodobniki? Na nek način da. Študijama sicer niso namenili retro dizajna, vendar so navdih poiskali tudi v starejših avtomobilih, predvsem na področju ergonomije in estetike. Pri tem gre bolj za posnemanje razpoloženja, ki ga vzbudi vožnja starodobnikov, kot pa dejanskih rešitev.
Pomoč tridimenzionalnega tiska
In kako se oblikovanje sodobnih avtomobilov razlikuje od avtomobilskega oblikovanja v preteklosti? Oblikovalci v preteklosti pri svojem delu niso imeli enakih možnosti kot današnji. Danes imajo na voljo tridimenzionalni tisk, nova orodja, materiale in načine, kako jih obdelujejo. Po eni strani se pred oblikovalce danes postavljajo omejitve zaradi prizadevanj po več varnosti in prijaznosti do okolja, po drugi strani pa jim nove tehnologije zagotavljajo več oblikovalske svobode. Brez tridimenzionalnega tiska marsičesa ne bi mogli narediti.
Študija ami one je seveda električni avtomobil, ki bo lahko vstopil v vse mestne predele, kjer bo dosegal največjo hitrost 28 kilometrov na uro, s polnimi baterijami pa bo prevozil do 100 kilometrov. Majhen tih električni avtomobil v mestni gneči seveda ni preveč opazen, zato so mu namenili posebni zvočni odtis, na katerem se mešajo moški in ženski glasovi in se spreminja glede na hitrost avtomobilčka.
So ti postopki primerni tudi za serijsko proizvodnjo? Da, saj se dramatično spreminjajo. Še pred dvema letoma si ne bi mogli misliti, da boste lahko tridimenzionalni tisk uvedli v serijsko proizvodnjo, saj kakovost tako izdelanih delov ne bi bila dovolj dobra, bili pa bi tudi predragi. Danes že lahko izdelujejo serije kosov, zato bi v prihodnosti lahko videli več natisnjenih avtomobilskih delov. To po eni strani povečuje možnosti kostumizacije, po drugi strani pa lahko naredite izdelke, ki jih prej zaradi omejitev pri postopku brizganja plastike niste mogli, saj jih niste mogli sneti iz kalupov. S tem postopkom bodo torej lahko izdelovali nove izdelke. Ti postajajo namreč veliko boljši in močnejši,od konvencionalno izdelanih pa jih loči le še videz, saj so zelo svetle barve. Vendar pa se tudi to spreminja.
