Kako preživeti s kolesom v Ljubljani

Ljubljana je v teoriji popolno mesto za kolesarje. Je ravno prav veliko, da v njem najdeš vse, in ravno prav majhno, da lahko vse to dobiš s kolesom. A ker se tega zaveda le malo ljudi, je Ljubljana v praksi kolesarjem neprijazno mesto. Primerno urejene in varne kolesarske steze so redkost, kar vam lahko povem iz prve roke; mesto je polno luknjastih prog, na katerih je znak "kolo" že komaj razviden, ko končno naletite na pravo kolesarsko stezo, pa ta že po nekaj deset metrih izgine, je ni več, ... znajdi se sam.

Odličen primer za to je kolesarska steza na poti v mojo službo (fotografija levo). Ko se voziš po kolesarski stezi na levi strani ceste (steza poteka v obe smeri), se tvoja varna vožnja na lepem konča na cesti; pristaneš iz v oči v oči vozniku, ki vozi nasproti. No, ampak saj ni panike, saj je na prometnem znaku pred koncem steze lepo označeno s puščico, da moraš zdaj na drugo stran ceste, pa čeprav tam ni niti pločnika. Pot lahko nadaljuješ po pločniku pred tabo in se voziš vsem pešcem naproti, ki te tako kot vozniki ubijajo s pogledom. Ja, tako to gre. Kot kolesarju v Ljubljani ti ne preostane drugega kot vožnja ob robu ceste ali slalom med pešci na pločniku.

Po Čopovi dol in po Nazorjevi gor

Prepuščeni smo sami sebi, nikogar pravzaprav ne zanima, zakaj se dejansko vozimo po cesti, na pločniku, itd. Ljudje, ki se ne vozijo s kolesom, se ne zavedajo, da je kolesarskih stez zelo malo, vsi vidijo samo brezobzirne kolesarje, ki se požvižgajo na pravila in se vozijo, kjer se hočejo. Pa se kdo kdaj vpraša: kje naj se potemtakem sploh vozimo? Kje je naše mesto? Tukaj pridem do policistov. Naših odličnih mož v modrem, ki to izkoriščajo in veselo pobirajo 40 evrske kazni od kolesarjev, kadar le lahko, kljub temu, da se sami dobro zavedajo, kako je s kolesarskimi stezami v Ljubljani. Ste že kdaj opazili, kako policisti prežijo na kolesarje pri Nami in začopatijo vsakega, ki se pripelje v napačno smer? Kaznujeno te, čeprav na drugi strani ceste, pri Pošti ni ne duha ne sluha o stezi. Sama sem doživela pravo bizarnost: ko sem se ravno v tej smeri (po Slovenski proti Bavarskemu dvoru) pripeljala ob robu ceste, sta me tik pred hotelom Slon ustavila dva policista in mi hotela dati kazen. Pri tem sta me vprašala, če vem, kaj sem naredila narobe. Rekla sem, da ne, da naj mi razložita, kje naj bi se po njuno in po predpisih potemtakem peljala do Bavarskega dvora. "Po Čopovi dol in po Nazorjevi gor." Aha, seveda, logično, zakaj se nisem sama že prej spomnila tega? Kazni mi nato nista dala, "naj bo tokrat samo opozorilo." Super, hvala.

Sanjam o Danski

Čisto pravo opozorilo, da smo kolesarji res drugorazredni, sem doživela pred kratkim, ko me je skoraj zbila voznica, ki do takrat očitno ni vedela, da sploh obstajamo in da se je treba na kolesarskih stezah (!) resnično in prav zares ustaviti in biti pozoren na kolesarje. Njena pozornost je bila usmerjena zgolj na avtomobile in na nič drugega, mene je opazila šele, ko sem ji z roko potolkla po pločevini in ji dala vedeti, da bi lahko skoraj poletela čez njo. Lahko se potolažim s tem, da ji je bilo žal, no, vsaj po njenem izrazu sodeč.

Če bi Ljubljana imela primerno mrežo kolesarskih stez, se to ne bi dogajalo, oziroma bi se to dogajalo redko. Z vozniki bi se srečevali le pri prečkanju ceste, sicer pa bi se mi brigali zase, avtomobili pa zase. Odličen primer za to je kolesarsko steza na fotografiji zgoraj, ki je ločena od ceste. O tem, da bi bila cela Ljubljana prepletena s takšnimi kolesarskimi stezami, pa lahko le sanjam. In kadar sanjarim o tem, sem z mislimi na Danskem, kjer podpirajo kolesarje tako, da jim zgradijo odlično tako imenovano kolesarsko avtocesto. Danci so lani namreč dobili 18-kilometrsko prometnico, ki je opremljena s postajami za polnjenje zraka v pnevmatikah, počivališči z drogovi, za katere se lahko utrujeni kolesarji primejo. Ko kolesarji pridejo v mesto, pa so križišča narejena tako, da imajo prednost pred drugimi vozili. Prava kolesarska nebesa!

Moja želja je tako čisto preprosta. Ko se bo Jankovič naslednjič lotil nadgrajevanja Ljubljane, naj se ne zgleduje samo po Barceloni, temveč tudi po mestih, ki ne le, da so kolesarjem prijazna, ampak tudi spodbujajo druge ljudi, naj se usedejo na kolo in avtomobil pustijo doma.

Vse "nekolesarske fene" pa pozivam, naj naslednjič, ko bodo bentili čez kolesarje, pomslijo na to, kako bi bilo, če bi avtomobilom vzeli več kot polovico prevoznih cest. Kakšni vozniki bi bili takrat oni?