Dobrodelnica Ana Kolar Shampriani že okrogla tri leta živi v Gruziji. Z njo se je pobliže spoznala leta 2013, ko je sodelovala na mednarodnem prostovoljskem delu z romskimi otroki. Njena cimra in sodelavka je bila Gruzinka, preko nje pa je sogovornica spoznala unikaten jezik in kulturo, ki jo je tako prevzela, da jo je leta 2015 prvič tudi sama obiskala. Najprej še v sklopu mladinske izmenjave, nato z namenom izobraževanja za mladinske voditelje.
To pa ni bil zadnji obisk države na Kavkazu, saj se je leta 2018 tja odpravila na enomesečno potovanje. Pot jo je takrat zanesla v regijo Svaneti. "Po vrnitvi v Slovenijo sem se odločila, da se vrnem v Svaneti za nedoločen čas oz. vsaj za čez zimo. Sedaj sem tu že okrogla tri leta, sem poročena in imam enoletno punčko. Z možem imava načrte in željo ostati v Mestii, saj se tu počutiva domače, svobodno. Prav tako je to idealen kraj za vzgojo otrok, saj je okolje izredno domače in varno," omeni sogovornica, ki svoje življenje in vsakodnevne prigode iz Gruzije skrbno piše v blogu. Stika s Slovenijo (še) ni pretrgala, saj v sodelovanju s slovensko turstično agencijo vodi tudi treking pohode in turna smučanja po gorah Gruzije.
Zakaj vas je ta država tako očarala? Po čem se najbolj razlikuje od Slovenije?
Gruzija je precej drugačna kot Slovenija. Narava ni tako zelo drugačna. V Gruziji imamo vinograde, morje, gozdove, gore...le da je vse veliko bolj prostrani, večje, bolj divje.
Ljudje in njihovo dojemanje sveta pa je precej drugačno. Ljudem največ na svetu pomeni družina, pa preživljanje skupnega časa, skrb drug za drugega. Denar je seveda tudi pomemben, vendar se mi zdi, da ima drugačen pomen kot v bolj zahodnem svetu. Ljudje v Svanetiju so pa sploh čisto svoje sorte (smeh). Denar jim ne pomeni nič, tam je veliko pomembnejši status. To, da si dober človek. Spoštovanje. Veliko tudi zamujajo, čisto spontano in zato, ker so pač tako navajeni.
V intervjuju za Val202 ste dejali, da imate do bližnje civilizacije več ur vožnje po zelo slabi cesti. Kako ste se na to, da nimate vsega na dosegu roke navadili? Ljudje smo dandanes kar malo razvajeni, da vse takoj, ko si zaželimo, dobimo. Pred kratkim ste postali mama, kako je izgledala vaša porodna zgodba? Glede na oddaljenost bolnišnice, sklepam, da zelo pestro?
Do najbližjega mesta imamo slabe tri ure vožnje po slabi cesti. Nisem imela problemov s tem, da se moramo za skoraj vse odpraviti v dolino. To nas nekako prisili, da takrat ko greš, malo bolj razmišljaš, kaj vse boš potreboval. Hkrati pa tudi ugotoviš, da dejansko ne rabiš kaj dosti.
V Mestii imamo ravno dovolj. Kupiš lahko večinoma vsa osnovna živila za preživetje, čeprav mi večino teh kupujemo v dolini, kjer je ceneje. Imamo banko, uporabno enoto, bazar s sadjem in zelenjavo, frizerja, tudi nekaj manjših privatnih trgovinic, ki imajo vse, od kuhinjskih pripomočkov do oblačil. Imamo tudi lekarno in malo bolnišnico oz. bolj zdravstveni dom.
V tem zdravstvenem domu sem tudi rodila. Najprej je bil načrt, da grem mesec dni pred porodom v glavno mesto Tbilisi, kjer bi rodila v privatni porodnišnici. Potem pa sva se dva meseca pred porodom odločila, da rodim v Mestii. Ves čas so me spremljali in obe sva bili zdravi. Zaupala sem tudi mojemu ginekologu/porodničarju, kljub nezmožnosti direktne komunikacije, saj on ne zna skoraj nič angleško, jaz pa tudi ne govorim tako dobro gruzinsko. Moj mož je poleg podpore prevzel tudi vlogo prevajalca. Porod je potekal brez zapletov. Nanj sem se v miru in tišini gora lahko mentalno in fizično pripravila. Veliko mi je pomenilo to, da je mož prve dni z novorojencem lahko preživel z mano, tudi spal je lahko pri nama.
Prav tako si v kraju Mestia, kjer s svojo družino trenutno živite, večino hrano pridelate sami. Živite torej povsem drugačno življenje, kot smo ga vajeni v zahodnem svetu. Kakšne vrednote so cenjene tam? Ste imeli kaj težav s privajanjem?
Čeprav danes ljudje služijo predvsem od turizma, si vsaka družina še vedno prideluje svojo hrano. Meso, mlečni izdelki, zelenjava, sadje, vložena zelenjava, marmelade, kompoti, omake, krompir, česen, čebula ..., vse to si pridelamo doma. Navajeni smo, da dokupimo res le najnujnejše. Meni to ustreza. Že prej sem rada jedla preprosto in nepredelano hrano.
Ena od zelo cenjenih vrednot je tudi poštenost. Pa skrb za sočloveka. Ti dve sta meni tudi najljubši. Je pa res, da so ljudje tu precej zaprti in sem potrebovala kar nekaj časa, da sem bila sprejeta kot enakovreden član skupnosti. Predvsem to pripisujemo turizmu. Pred korono je bila Mestia namreč preplavljena s turisti, tako da sem se brez problema zlila z množico tujcev in me vsi domačini niso dojemali za nekoga, ki tam živi. To mi je tudi odgovarjalo. V prvem 'lockdownu' pa je Mestia postala mesto duhov, na ulicah si srečal samo domačine. In takrat sem res izstopala. Noseča tujka, ki ne govori rusko. Potem sem kakšno rekla po njihovo in so me zelo hitro vsi poznali.
Mestija, ki se nahaja na 1600 nadmorske višine v zaledju visokogorja Kavkaz, velja za priljubljeno gorsko turistično destinacijo. Kot ste omenili, jo je epidemija zelo prizadela. Kako so se na to odzvali prebivalci?
Epidemija nas je res prizadela. Pri nas 90 odstotkov ljudi živi od turizma, tako da si lahko zgolj predstavljate. Meni osebno je to obdobje prineslo mir in tišino, da sem se lahko pripravila na porod. Tudi moj mož je nostalgično obujal spomine na čase, ko turizma sploh niso poznali. Gruzija je bila za turizem do marca letos tudi čisto zaprta. Torej več kot eno leto. Sedaj vsi upamo, da bo zimska sezona uspešna.
Je bilo življenje tam brez turistov še bolj samotno, ali vam to bolj ustreza? Kako se sicer soočate s samoto oz. mirom?
Jaz osebno obožujem mir. Velikokrat z možem razmišljava, da bi se preselila še bolj v izolacijo, v kakšno dolino, kjer ni nobene vasi. Že prej, ko sem sama potovala na različne konce sveta, sem uživala v samoti.
Kakšna kultura vlada tam? Katere lastnosti tamkajšnjega prebivalstva so vam najbolj všeč in katere vas morda motijo?
Gruzijcem ogromno pomenijo njihova lastna država, religija, kultura. V Svanetiju poleg vseh državnih in religioznih praznikov praznujejo še vse svoje starodavne poganske praznike. In tako ne mine dan, da ne bi nekaj praznovali (smeh). So zelo družabni in gostoljubni ljudje. Mizo z dobro hrano in alkoholom vam pripravijo, čeprav vas morda vidijo prvič. Taka miza se imenuje supra. Gostitelj oziroma tamada je glavni za omizjem in bo vodil nazdravljanje. Nazdravlja se državi, na boga, na vse umrle, na ženske in otroke ter na mir. Nato vzamejo litrski rog, praviloma rog kozoroga, ki ga je lastnoročno ubil gostitelj. V ta rog se nalije vino. Kdor nazdravlja, mora spiti celotno vsebino roga. Tekom večera pridejo na vrsto vsi. Na večino gruzijskih zabav pride tudi do pretepov. Na začetku se mi je zdelo nedoumljivo, danes pa že vem, da so tudi ti pretepi del kulture. Naslednji dan se namreč pretepača dobita in pobotata.
Kakšna je gruzijska hrana? Ali tam kuhate tudi slovensko hrano, kakšen je odziv ostalih, ko jo poskusijo?
Gruzijska hrana je izjemno zanimiva. Uporabljajo ogromno koriandra, pa mesa, zelenjave, orehov, sira ... Njihove jedi so precej nasitne. Gruzijci si v restavracijah vedno delijo jedi; naročijo tri, štiri različne jedi in si jih razdelijo, ne razumejo, da si mi naročamo vsak zase.
Jaz imam najraje solate, že navadna paradižnikova solata s kumarami in koriandrom je vrhunska. Ena mojih ljubših jedi je Lobio, to je fižolova enolončnica z začimbami in koriandrom. Rada imam tudi hachapuri, ki je klasika gruzijske kuhinje. V vsaki regiji pripravijo malo drugačnega. V Svanetiju med sir vmešamo krompir, včasih tudi konopljina semena. Rada pa imam tudi ostale svanske jedi: Tashmajabi, tj. pita s sirom in kubdari – meso v kruhu.
Ljudem je gruzijska hrana po navadi všeč, se pa velikokrat kdo pritoži nad koriandrom, ki ga povsod dodajajo v enormnih količinah.
Sama veliko kuham, včasih tudi kaj slovenskega. Všeč jim je bila potica, pa čevapčiči (čeprav niso slovenski), ki jih obožuje moj mož. Bučno olje jim ni bilo všeč, na solate še vedno dajemo začimbe in koriander.
Kako pa je s primeri divjih živali? Ali pogosto pridejo pred vaš prag in ste imeli bližnje srečanje z njimi?
Občasno k nam zaide kakšen medved, ampak bolj redko. Jim je pri nas očitno previsoko. Zadržujejo se nižje, v Rachi, ki leži južno od Svanetija. Pozimi imamo probleme z volkovi, ki se spustijo z gora, ker iščejo hrano. Lotijo se krav, ki se pri nas tudi pozimi prosto sprehajajo okrog. Lani so v Mestii izginile tri krave. Našli so le zgrižene ostanke. Jih pa velikokrat zvečer in ponoči slišimo zavijati okoli vasi. Mož mi je povedal, da včasih izgine tudi kakšen pes, prosil pa me je tudi, naj pozimi ne hodim sama v gozd.
Komu bi pri priporočili obisk ali pa tudi življenje v Gruziji?
Obisk priporočam vsem. Gruzija je še zelo neraziskana država, hkrati pa je po njej precej preprosto potovati. Renta car, javni prevoz, organizirane skupine, za vsakega se kaj najde. Z možem delava s slovensko agencijo iz Kranja, ampak smo zelo specifično usmerjeni v treking in turno smuko. Imava pa tudi izkušnje z vodenjem po ostalih regijah Gruzije. V svojem delu res uživava.
Kar se tiče življenja v Gruziji, pa predlagam, da najprej pridete na potovanje. Če vam bo tako všeč, kot je bilo meni ...
gruzija ima zgodovino in je noro lepa.