Ko dopustuješ na Maldivih, lahko dan za dnem uživaš v raziskovanju koralnega grebena okrog otoka, na katerem si nastanjen, se namakaš v kristalno čistem, približno 30 stopinj toplem Indijskem oceanu, medtem ko opazuješ prečudovito tropsko rastje vseh možnih odtenkov zelene. Srkaš (na lokalnem otoku brezalkoholne) koktajle, narejene iz svežega lokalnega sadja, ki je naravnost božanskega okusa, ali kokosovo vodo iz kokosa, ki so ga ravnokar sklatili z bližnjega drevesa. Potem se s knjigo v roki zlekneš v ležalnik pod palmo, lase pa ti ves čas kuštra prijetna topla sapica.
Če pa želiš doživeti več in še bolj začutiti to prečudovito, edinstveno naravno okolje Maldivov, je smiselno z lokalnimi vodiči oditi na katerega od izletov, ki jih ponujajo. Mi smo večino opravili že ob lanskem prvem obisku Maldivov, a ker je bilo tako neverjetno lepo, smo želeli nekatere dogodivščine ponoviti tudi tokrat. Ena od njih je bilo plavanje z mantami.
Za izlet po svojih željah se lahko dogovorite kar v nastanitvi, kjer bivate, ali pa se obrnete na katero od lokalnih agencij, ki se ukvarjajo z ekskurzijami. Mi smo tokrat izbrali Atlantis Maldives, ki so se za nas izredno potrudili in nam pričarali enkraten izlet.
10-krat s čolna in nazaj gor, potem pa morda le imaš srečo
Za plavanje z mantami smo morali zgodaj vstati, kajti največ možnosti, da se družiš z njimi, imaš zjutraj, ko se hodijo hranit v bližnjo laguno. Tako smo se ob sedmi uri že vkrcali na čoln, vsi zaspani in otroka tudi malce nejevoljna, ker sva ju tako zgodaj vrgla iz postelje ter spravila na izlet še pred zajtrkom. Hrano so nam v hotelu tokrat spakirali, da bomo pozajtrkovali kasneje, na peščeni sipini (imenovani sandbank), kamor smo bili namenjeni po plavanju z mantami.
Po približno 20 minutah vožnje s čolnom smo prispeli do zaliva, kjer je velika koncentracija planktona, s katerim se hranijo mante. Protokol je preprost: s potapljaško masko na glavi in plavutmi na nogah čakaš, da s čolna opaziš mante, potem pa hitro skočiš v vodo in plavaš za njimi. A ne prehitro, ker potem pospešijo tudi one. Pa spet ne prepočasi, ker jih sicer lahko izgubiš, saj so že same po sebi precej hitre. Sliši se preprosto, kajneda? No, z dvema otrokoma niti ni …
Starejšega zebe, ker pač … Ga zebe. Kako, za vraga, ga lahko zebe v morju, ki ima 30 stopinj? V kopalkah in UV-majici? Mlajši hčerki pa megli masko in je utrujena po 10 minutah plavanja za manto, ki ji vedno uide in nikoli ne pride dovolj blizu za njen okus, prav tako ima dosti tega skakanja gor in dol na čoln.
Ker ti mante hitro uidejo izpred oči, greš namreč nazaj na čoln, ki se nato zapelje malo naprej po laguni in jih išče. Ko jih spet opazimo, sledi vnovičen skok v vodo in plavanje za njimi. In ta proces ponoviš kar nekajkrat, ker očitno vedno traja, da najdeš popolno točko, kjer se ti prečudoviti velikani odločijo malce počakati in družiti s tabo. Torej je najprej precej 'hopla gor na čoln, pa spet skok dol z njega'. Kar naši sedemletni šefici ni po okusu. Aha, pa še nekaj je treba omeniti. Plankton, ki ga jedo mante, lahko malce 'grize' po koži. Kar še dodatno vzbudi protestiranje pri gospodični.
Plavanje z mantami je nujen izlet, če obiščeš Maldive
Na moje veliko veselje imata oba otroka kmalu dovolj plavanja z mantami, zato sta se odločila, da bosta s kapetanom počakala na čolnu, midva z možem pa bova skupaj z našim lokalnim vodičem ostala sama v vodi. Otroka sta zadovoljna, kapetan ju je takoj navdušil s piškoti in sokom, vrtijo si glasbo in se zabavajo. Tako se lahko sama končno odklopim.
Oh, in potem se začne. Nekaj tako lepega, da si bom te prizore in predvsem te občutke, ki sem jih doživela, zapomnila za vse življenje. Ena od mant se je očitno odločila, da sem ji všeč in da mi bo naklonila kakšne pol ure, preden odrine naprej. Tako se začne najin podvodni ples ... Plavali sva tako blizu druga druge, da bi samo iztegnila roko in bi se je dotaknila. A tega ne naredim, ker je treba te nežne velikane dovolj spoštovati, da jih ne motiš s poseganjem v njihov osebni prostor. Konec koncev sem prišlek, tujec tukaj v njenem podvodnem kraljestvu, in to, da me je spustila tako blizu, je velika čast.
Lokalni vodič je malce pretirano previden in mi govori, da naj raje ne plavam preblizu nje, a midve z manto veva, se čutiva. Vem, do kod lahko grem, in vem, da mi ne bo nič naredila. Čutim, da sva v redu. Da naju bližina ne moti. Takšne spokojnosti pod vodo, pa se potapljam tako na dah kot z jeklenko že več let, nisem čutila še nikoli. Pozabila sem, da obstaja zunanji svet. Tukaj in zdaj sva bili samo ta nežna velikanka in jaz. Tako mala, tako nepomembna v primerjavi z njo. Skupaj sva preživeli nekaj čudovitih trenutkov, potem sva šli vsaka svojo pot.
Nekaj, kar naj bi te razjedalo, postane del tebe
Kot se zgodi v življenju z nekaterimi ljudmi, pomislim. Pa naj gre za prijatelje, sodelavce, ljubezenske partnerje … Nekateri pridejo, začutiš jih z vsem svojim bitjem, v tebi vzbudijo neverjetne občutke in skupaj z njimi ustvariš nepozabne spomine … Potem pa, če ni namenjeno drugače, se poti razidejo.
Nekdo, ki ti je tako veliko dajal in si ti njemu dal sebe, postane tujec. In ugotoviš, da so očitno nekateri ljudje mišljeni kot zgolj eno poglavje v knjigi tvojega življenja; ne zaslužijo si biti osrednja zgodba. In to je v redu. To mora biti okej, sploh če nimaš prave besede pri tem. Ker … zakaj bi si razbijal glavo s stvarmi, na katere nimaš vpliva? Zakaj bi bolelo zaradi oseb, za katere si pogrešljiv in v resnici nepomemben?
Potem pa ravno, ko mi glavo prešinejo vse te misli o medosebnih odnosih in odtujenih ljudeh, na mantinem trebuhu opazim tri ribe, ki se je držijo kot klop. Kot da so prilepljene nanjo. In to sem opazila že lani, ko smo dvakrat plavali z njimi. Spomnim se, da sem prvič pomislila na to, kako čudovita simbioza je to, potem pa sem prebrala, da so ribe za manto pravzaprav paraziti. A ni videti, da manto pretirano motijo.
Če bi jo, bi namreč skočila iz vode – mante so znane po tem, da lahko skočijo nekaj metrov visoko, in ker tega ostale ribe tega ne zmorejo, se na ta način rešijo ribjih parazitov. Tako torej ribe ostajajo ob njej. In mante ne moti, da po oceanu plujejo skupaj z njo, tako blizu njenemu trebuh … Tako blizu njenemu srcu.
In tako pridem na čoln kot prerojena. Malce v stanju zamaknjenosti, a notranje pomirjena kot že dolgo ne. Z nasmehom na obrazu. Mož me vpraša: 'Kaj se pa tako nasmihaš?' In odgovorim: "Ker sem tam v vodi dobila potrditev tega, kar v resnici že ves čas vem. Da stvari niso črne in bele in da je vmes neskončno odtenkov … Ne sive, ampak mavrice."
dezurni@styria-media.si