Spominsko slovesnost na mestu edinega koncentracijskega taborišča na Slovenskem vsako leto pripravijo Občina Tržič, koordinacijski odbor žrtev vojnega nasilja pri Zvezi združenj borcev za vrednote NOB Slovenije in Združenje borcev za vrednote NOB Tržič. Spominska slovesnost na isti dan poteka tudi na avstrijski, severni strani taborišča.
Taborišče je bilo med drugo svetovno vojno vzpostavljeno za gradnjo predora, ki naj bi izboljšal prometne poti nemške vojske do Jugoslavije. Pod budnim očesom stražarjev je v izredno težkih razmerah 23 mesecev garalo okoli 2000 političnih internirancev 13 evropskih narodov.
Današnje slovesnosti so se tako med drugim udeležili veleposlaniki različnih držav, med visokimi gosti pa je bila tudi predsednica DZ Urška Klakočar Zupančič. Delegacije so k spomeniku žrtvam položile vence.
Kot je v nagovoru zbranim izpostavil minister za Slovence v zamejstvu in po svetu Matej Arčon (na fotografiji, spodaj), mora biti prva misel na komemoraciji namenjena spominu na žrtve taborišča, na njihovo trpljenje ter na njihove svojce in potomce. Druga misel pa je namenjena domačinom, ki so nesrečnim jetnikom pomagali, kolikor so le lahko.
"Sem so prihajali interniranci iz vse Evrope, govorili so različne jezike, pripadali različnim kulturam in veroizpovedim. Marsikateri od njih je po vojni s hvaležnostjo pripovedoval o človečnosti in naklonjenosti domačinov. Nikoli ne smemo podcenjevati moči solidarnosti, moči ene same prijazne besede, prijateljskega pogleda, ponujene dlani," je dejal minister.
Ob ostankih taborišča danes stoji obeležje z napisom J'Accuse - Obtožujem. "Prav je, da smo v našem pogledu na preteklost odločni. Prav je, da je naša obsodba dejanj nacističnega režima absolutna in nedvoumna," je poudaril Arčon. Kot je dodal, je naša odgovornost, da nedvoumna zgodovinska dejstva ohranimo za prihodnje generacije ter da se upremo vsakršnemu poskusu relativizacije ali zmanjševanja zgodovinske krivde tistih, ki so to taborišče postavili in vzdrževali.
Sodelovanje je strma pot
Kot je dejal minister, smo danes v Evropi soočeni z novo vojno, v Sloveniji pa marsikdaj z občutkom nemoči in obupa, ker kar ne moremo prenehati z medsebojnim obtoževanjem. "Sodelovanje je morda naporno, terja ogromno časa in energije, sodelovanje je strma pot, ampak druge poti ni," je pozval.
Kot je navedel, so se mnogi interniranci v ljubeljskem taborišču znašli kot politični zaporniki zaradi svojega antifašizma, zaradi svojega boja za človečnost in svobodo. "To, da s sodelovanjem gradimo in ohranjamo solidarno, vključujočo, humano Slovenijo in Evropo, je najmanj, kar jim dolgujemo," je sklenil.
Vsakoletna spominska slovesnost pod Ljubeljem je namenjena tudi spominu na osvoboditev vseh koncentracijskih taborišč okupirane Evrope. Ob tem je predsednik Zveze združenj borcev za vrednote NOB Marijan Križman izpostavil pomen tovrstnih slovesnosti. "Tisti dan, ko bomo nehali hoditi k spomenikom in na grobove padlih, tisti dan bomo pozabili na zgodovino in ta se bo ponovila," je opozoril.
Tržiški župan Peter Miklič je poudaril, da četudi se zgodovina ponavlja, o čemer priča tudi vojna v Ukrajini, nas to ne odvezuje naše dolžnosti, da se z vso močjo trudimo proti vsakršnim poskusom, ki napeljujejo v vojne, "da obsodimo tudi vsakršno lahkotno govorjene o vojnah, da vseskozi opozarjamo, da je to neumno in nevarno, ter da takoj ustrezno reagiramo na nestrpnost, diskriminacijo in sovražni govor, kajti besede so močno orožje in spodbujanje k nasilju je nevarno in necivilizirano početje".
Zahvala
Na slovesnosti je v imenu združenja Amicale de Mauthausen, ki vključuje družine, otroke in vnuke nekdanjih deportirancev taborišča Mauthausen, spregovorila tudi podpredsednica združenja, Danyèle Régerat. Spomnila se je 580 Francozov, ki so jih iz taborišča Mauthausen pripeljali v taborišče Ljubelj.
Spomnila je na barbarstvo nacističnih voditeljev, ponižanj, mučenj in ostalih okrutnosti, ki so doletele zapornike, a izpostavila, da se taborišče Ljubelj od drugih taborišč razlikuje po pogumu lokalnega prebivalstva: "Moj oče Georges Rovet je o svojem prihodu v Tržič dejal: Nasmeh žensk mi je ogrel srce, bil mi je v veliko tolažbo."
Zahvalila se je vsem ljudem, civilistom, vojnim ujetnikom različnih narodnosti, ki so prispevali k temu, da je "to taborišče postalo taborišče kot nobeno drugo, in ki so z udejanjanjem svojih vrednot naredili zarezo v sistem razčlovečenja, ki so ga vzpostavili nacisti."
Danyèle Régerat je spomnila tudi na to, da so v nacističnem taborišču Sainte-Marie aux Mines v Franciji v nečloveških razmerah delali jugoslovanski deportiranci. Tudi njim so pomagali domačini, ki so jim jugoslovanski deportiranci nato v zahvalo postavili spomenik.
Leta 1969 je bil med mestoma Tržič in Sainte Marie aux Mines podpisan sporazum o pobratenju, ki opozarja na skupno solidarnost v boju z nacionalsocializmom. "Kako lahko danes ohranjamo ta skupni spomin? Morda preprosto tako, da ohranjamo sporočilo, ki so ga pred 80 leti pustili izgnanci in prebivalci, prisotni na postaji Tržič: lucidnost, dobrodošlica, dobrohotnost, solidarnost," je še nagovorila zbrane Danyèle Régerat.
Največ je bilo Francozov
Delovno koncentracijsko taborišče Ljubelj, eno od devetinštiridesetih podružnic taborišča Mauthausen, je nemški rajh postavil za graditev ljubeljskega predora na strateško zelo pomembni cestni povezavi med nacistično Nemčijo in zasedenimi ozemlji. Taborišče Ljubelj so odprli junija 1943, ko so v njen vselili prvih 330 internirancev. Ti so bili večinoma politični zaporniki, nekateri med njimi pa so bili internirani zaradi zavračanja prisilnega dela ali pa so bili zajeti med racijami.
Zaporniki so prihajali iz različnih držav, največ je bilo Francozov, Poljakov, Rusov, Jugoslovanov, pa tudi Čehov, Norvežanov, Grkov, Belgijcev, Italijanov, Nizozemcev, Luksemburžanov, Nemcev in Avstrijcev. Slovenske zapornike, bilo jih je 110, so večinoma pripeljali iz begunjskih zaporov.
Zaradi nepopolne evidence transportov zapornikov, natančnega števila internirancev ne poznamo, sklepajo pa, da je bilo v obeh taboriščih Ljubelj jug in Ljubelj sever zaprtih okoli 1800 internirancev.
V času delovanja taborišča je tam umrlo okoli 40 zapornikov, izčrpane, bolne in kaznovane internirance pa so odpeljali v matično taborišče Mauthausen, kjer jih je čakala smrt v krematoriju. Da bi zabrisali sledove svojih zločinov so Nemci taborišče porušili.
Pred vhodom v nekdanje koncentracijsko taborišče na Ljubelju so postavljeni panoji v šestih jezikih (v slovenščini, angleščini, nemščini, francoščini, poljščini in ruščini). Pobudo za postavitev je dalo Veleposlaništvo Zvezne republike Nemčije, pridružili pa so se mu še Veleposlaništvo Francije, Veleposlaništvo Republike Poljske, Veleposlaništvo Ruske federacije in Veleposlaništvo Republike Avstrije.
V spomin in opomin na vse grozote, ki so se med drugo svetovno vojno zgodile na tem območju, ob robu parka stoji spominska arena z okostnjakom s srcem v sredni in napisom OBTOŽUJEM – J'ACCUSE.
Prostor nekdanjega taborišča Ljubelj je bil razglašen za spomenik državnega pomena.
OBTOŽUJEM – J'ACCUSE. Nikoli ne pozabimo trpljenja naših prednikov ,ki so umirali zaradi fašistične ideologije katera danes ponovno dviga glavo …