Na kratko sem se podružil z modelom 500X dolcevita. Res je, zelo podoben je našo redakcijo obiskal že pred kratkim, a tisti je bil prestižni RED s tehnično zanimivim 'hibridnim' sistemom. Tokrat je bil poudarek na formi, medtem ko je za pogon skrbela klasika treh valjev in ročnega menjalnika.
Avto na zunaj res dobro skriva leta, dve vmesni lepotni operaciji sta mu podaljšali življenjsko dobo. Čeprav so ga začeli proizvajati že pred devetimi leti, še vedno deluje mladostno. Oprema sport doda nekaj všečnih zunanjih in notranjih detajlov, dolcevita naziv pa platneno streho, ki poustvarja občutek večnega Mediterana.
Piko na i je zagotovo pritisnila nebeško modra barva zunanjosti z imenom Italia, zaradi katere je naš testni fiat močno izstopal iz belo-sivo-črne množice pločevine. Ni kaj, Italijani znajo.
V notranjosti nekoliko težje skriva rojstno letnico, težko mu je odpustiti predvsem precej trde plastike, pa kopico slepih prostorčkov za neobstoječa stikala in bolj skopo odmerjena odlagališča. Robato delovanje obvolanskih ročic je (bila) vedno stalnica pri fiatih, zato pa mi toliko bolj ugaja klasična rešitev vrtljivih gumbom za enostavno nastavljanje klime. Sedempalčni zaslon po ločljivosti in velikosti prav tako sega še v obdobje, ko se nam je zdelo vse nad osem palcev ogromno, danes pa je higienski minimum. A pod črto deluje, zna tudi zrcaliti zaslone obeh najbolj razširjenih telefonskih operacijskih sistemov.
Fiat 500X so vedno oglaševali kot večjo, družinsko različico klasične petstotice. Družinska je, a le nekje do rosnih najstniških let. Prostora za glave zadaj namreč ni v izobilju in tudi sicer deluje avto predvsem kot vsakodnevno vozilo, ne pa družinski potovalnik. Prtljažnik je uporabne velikosti.
500X je torej doma predvsem v mestih in predmestjih, tam pa dobro opravlja svoje naloge. Če oblika že sama po sebi poskrbi za samozavest voznice oziroma voznika, jo še okrepita enostavno upravljanje in dobre manevrske sposobnosti na ozkih cestah ter ulicah. Preglednost naprej in vstran je kar dobra, morda nekoliko okrnjena s širokima A stebričkoma. Prav pride tudi zadnja kamera.
Kamera še ni serijska, je pa zelo priporočljiva, čeprav tovarniška nima kakšne posebne kakovosti slike. Žal jo je tako kot še kakšno drugo uporabno tehnologijo mogoče dobiti le v enem od zasoljenih paketov dodatne opreme. S posameznimi dodatki so pri 500X zelo skopi.
Dodana vrednost avta je že omenjena platnena pomična streha, s katerim avto lovi čar fiatov izpred desetletij. V toplih dneh letošnjega norega vremena je streha pomenila prijetno osvežitev, motila pa je slaba zvočna zatesnitev, ko je bila sklenjena. Poraja se tudi vprašanje, kako se glede izolacije pred mrazom odreže v hladnejših mesecih.
Kot omenjeno, je testni avto za pogon uporabljal kombinacijo litrskega trivaljnika in ročnega menjalnika. Znani mlinček se sicer rad živahno zavrti, a ravno športnik avto ne more biti. Niti ročni menjalnik ni takšen, da bi spodbujal hitre skoke. Oprema sport gre sicer dlje od zunanjega in notranjega lišpa, saj dodaja večja kolesa in za dober centimeter nižje podvozje. Ravno Carlos Sainz s temle avtom kljub temu še ne boste postali, zato se mi je zdel zelo neposreden volan skorajda moteč pri lagodnejši vožnji, ne pa v spodbudo. Je pa takšna pogonska kombinacija prav vzdržna glede porabe, križanec se bo povsem zadovoljil z okoli šestimi litri bencina na sto kilometrov.
Že cenik daje vedeti, da je fiat 500X dolcevita že blizu konca proizvodnje, kar pa je za kupce lahko odlična priložnost. Še vedno zelo vpadljiv, dovolj uporaben, podprt s številnimi elektronskimi pomagali in pogonsko spodoben avto dolžine malo pod 4,3 metra je na domačem parkirišču lahko za okoli 24.600 evrov, z maksimalnim popustom v primeru financiranja pa že za 21.385 evrov oziroma z opremo sport za 23.175 evrov. V sodobnih časih kar dober posel.