Ker se starši v odnosu s partnerjem počutijo neslišane in osamljene, lahko svoje stiske nevede začnejo razlagati otrokom, ki postanejo njihova kanta za čustvene odpadke, omeni terapevtka notranjih družinskih sistemov Katja Fistrić. Tak odnos je lahko za otroka zelo obremenjujoč, saj starš odlaga v otroka to, kar ni zmogel predelati sam oz. s svojim partnerjem, prijatelji/cami. Gre za popolnoma obrnjene vloge.
"Otrok je tam, starš pa mu svoja bremena nalaga in nalaga, razlaga, se jezi, joče ipd. Otrok na koncu pride do starša in ga po možnosti objame, ker je otroški objem nekaj tako pristnega, se starš počuti (za nekaj časa) potolaženega. To je v resnici zloraba otroka. Otrok ni opremljen, da rešuje starševsko stisko, in nikakor ni na mestu, da je tam zato, da posluša, kako je staršu hudo v svetu, v službi, v zakonu," je jasna sogovornica.
Otroci svet dojemajo precej drugače kot starši in nasploh odrasli in zakaj je potem pomembno, kako naj starši spremljajo notranji svet otroka in ali je včasih bolje, da ga pustijo, da ne posegajo vanj, da je to čisto njihov svet?
Zdi se mi pomembno, da ne glede na to ali si otrok ali odrasel vidiš svet skozi svoje oči, zato sklepati po sebi, kako drugi doživljajo sebe in svet, včasih pomeni spregledati drugega. Ko omenjamo notranji svet posameznika, govorimo v bistvu o različnih delih osebnosti, ki so se razvile v določenem času in prostoru. Pomeni, da so se razvile ob različnih ljudeh in ob različnih izkušnjah z namenom preživetja. Notranji svet tako sestavljajo različni deli osebnosti, ki funkcionirajo kot sistem – ponotranjen družinski sistem.
Posegati v otrokov svet ali se z njim čustveno uglasiti oz. imeti stik sta torej dve različni stvari?
Beseda 'posegati' v otrokov svet se sliši malenkost grobo in vsiljivo, pomeni, da se starš vsiljuje v otrokov svet in tam zanj ni več prostora, zato se začne prilagajati, da ostane povezan s staršem.
V praksi to pomeni, da starš 've', kaj je dobro za otroka, 've' kaj ima rad, zelo razvrednoti otrokove želje, ga ne sliši, ga ne čuti in ga v bistvu v celoti spregleda. Daje mu preveč navodil, mu polaga besede v usta, skratka v takem svetu otrok nima manevrskega prostora, da sploh razmišlja o sebi. Starš mora dati ta prostor otroku, da otrok lahko čuti sebe, potem pa mu zrcali nazaj njegove potrebe, misli, želje. To pomeni, da lahko otrok razvija sebe v polnosti v odnosu do starša. Otrok potrebuje ogledalo. Če otrok nima tega prostora, potem zatre svoje potrebe, želje, misli, ter začne svojim staršem ugajati, ker je to način, kako preživi. To pomeni, da ti otroci sploh ne razvijejo kompasa, kaj je njim všeč, kaj jim je prijetno, kaj jim ni, ali imajo raje jagode ali hruške, ali jim je všeč zelena barva, ali so raje oblečeni v modro ...
V primeru, ko bi otrok želel pojesti preveč sladkarij, igrati preveč igric, biti preveč časa na mobitelu ali tablici, pa je odgovornost staršev, da postavijo mejo, v tem primeru starši vedo, kaj je zdravo in nezdravo, primerno in neprimerno. Če se osredotočimo na način otrokovega razmišljanja.
Zakaj otroci niso in ne smejo biti podaljšek svojih staršev?
Če otrok izrazi direktno željo, da si nečesa ne želi, ga niti ne zanima, pa ga starši vseeno silijo v neko dejavnost, gre lahko za njihove neizživete želje. Starši so recimo nerealizirani glasbeniki ali športniki in potem otroke silijo v to, saj si želijo, da bi njihovim otrokom uspelo to, kar njim ni. Starši bi zgolj morali znati postaviti 'ograjo', zato da otrok znotraj nje čuti pravo mero varnosti. Še vedno pa se mora znati sam odločati in imeti dovolj manevrskega prostora za svoj razvoj. Ograjica igra samo vlogo podpore njegovih naravnih danosti in talentov.
Se mi pa zdi, da je bilo včasih tega morda premalo in je zdaj veliko staršev, ki pa te ograjice svojim otrokom postavljajo vse do fakultete …
Da, pri tem gre za pretirano skrb s strani staršev, ki ima lahko veliko izvorov. Recimo starš ni nikoli videl otroka kot ločene entitete. Otrok je zgolj njegov podaljšek in ga doživlja kot del sebe. Če ne poskrbi za otroka, ne poskrbi zase. Ali pa je prisoten pretiran strah mame, ki jo zelo skrbi za svojega 12 letnika in mu ne pusti, da gre čez vas na avtobus, ker pri tem vidi vse možne nevarnosti. Lahko ga ugrabijo, lahko ga zbije avto, tam je nek ribnik ... In potem ta mama, namesto, da bi otroku pri 12ih pustila samostojnost, ki jo je takrat že zmožen v tej obliki, otroka vsako jutro pelje v šolo in ga pride tudi iskat, prežeta s svojo stisko, ki jo otrok itak čuti, čeprav si ne zna raložiti.
Kakšne so lahko posledice tovrstnih dejanj?
Otrok je lahko izrazito nesamostojen, se ne znajde v življenju, je zelo boječ, se boji oditi v svet. Tako vidimo recimo 30-letnika, ki še vedno ni zaključil študija, še vedno živi doma ali v študentski sobi. V bistvu mama še vedno skrbi zanj; mu kuha, mu pere, kot bi bil star recimo 18 let, ko je ravno začel študirati. Ta doba se z leti podaljšuje. Res pa je tudi, da dlje časa študiramo, ampak to je že druga tematika.
V enem izmed prispevkov ste zapisali, da se otroški možgani brez prisotnosti starša ali odraslega skrbnika ne morejo v polnosti razviti. Kakšne posledice lahko otrok tekom življenja čuti, če v otroštvu ni bil dovolj povezan s svojimi starši, se morda čutil odrinjenega, nerazumljenega?
Idealno bi bilo oz. smisel vsakega odnosa bi moral biti vzpostaviti varno navezanost. To pomeni, da ima posameznik varno okolje, ki je zelo predvidljivo, kjer so starši čustveno uglašeni, in otrok ve, kaj ga doma čaka, kaj lahko pričakuje, in da se domov vedno lahko zateče po podporo.
Potem pa je tu še izogibajoči stil, kjer starši niso bili predvidljivi oz. jih v bistvu sploh ni bilo, lahko fizično, predvsem pa čustveno. Starša sta otroka silila v pretirano samostojnost, neprimerno za njegovo razvojno obdobje. Otrok je moral recimo iti sam v šolo že v prvem razredu, ko je bil star šest let, ali pa je moral priti domov sam iz šole in dve uri sam počakati na starše. To je za šestletnika čisto preveč. Če je po eni strani lahko zaradi tega zelo hitro samostojen in se znajde v svetu, je lahko po drugi strani čustveno zelo boječ, ima zatrta čustva, ga je strah kakršnegakoli čustvenega stika.
Poznamo pa še dezorientirano navezanost, kjer je ogromno kaosa. Kombinacija stalne spregledanasti, prezrtosti, velikorat tudi čustvene, psihične, fizične, pogosto tudi spolne zlorabe. Gre za totalno zlorabljajoče starše, na katere je otrok sicer navezan, saj je to zanj edina 'varnost', ki jo pozna.
Možgani se odzivajo na dražljaje iz okolja, še posebej jih zaznamuje primarni odnos s starši oz. skrbniki. Raziskave kažejo, da se preoblikujejo skozi celotno življenje. Ključno je torej, da lahko otrok že na začetku življenja razvije občutek navezanosti, kajne?
Mama se mora zelo uglasiti s tem, kaj otrok v tistem trenutku potrebuje. Pogosto se zgodi, da otrok spet joče in mame ga kar pustijo v zibki, ker menijo, da zgolj izsiljuje. Ta stavek še danes prepogosto slišimo. Kaj bo enomesečni otrok izsiljeval? Mislim, saj sploh še ni sposoben izsiljevati. Pa tudi, ko starejši otroci 'izsiljujejo', se moramo vprašati, kaj v resnici želijo, katera potreba se skriva pod tem obnašanjem?
Koliko je v družbi sploh uglašenih odnosov? Se nas sploh vzgaja v tem stilu, ali je prisoten bolj hladen pristop, brez čustev?
Mislim, da je vsega po malo. Veliko je odvisno tudi od kulture. Pri vzhodnjaških kulturah so čustva zelo rezervirana. Izkazovanje čustev pri Japoncih, Korejcih, Kitajcih je to kulturološko pa tudi religiozno pogojeno. Lahko delujejo kot hladni ljudje, ampak niso. Prisotna je disciplina, kjer ni veliko prostora za izkazovanje čustev, topline, bližine, povezovanje. Obstaja študija, kjer raziskujejo, kako se razlikujejo od nas. Velike težave imajo z iskanjem partnerjev, saj mladi sploh ne znajo vzpostavljati stikov in vstopati v odnos z osebami nasprotnega spola.
Kako pa je pri nas?
Pri nas je več izkazovanja bližine, toplote, je pa velika razlika, ali naredimo to na pristen način, iz ranljivosti, pristnosti, avtentičnosti, ali pa kot nek zunanji izraz tega, da smo z nekom povezani. Mož ženi npr. namesto, da bi ji povedal, da jo ima rad, ali jo objel, stisnil k sebi, ji bo raje domov prinesel rože, ali pa en kos zlatnine, avto odpeljal 'pošraufati' k mehaniku poskrbel za račune, ipd. ali pa zamenjal spolni akt za izkazovanje ljubezni. Ona pa bi si želela zgolj objema, bližine, pogovora, nežnosti. Zelo radi pozunanjimo, namesto da bi neposredno izrazili in pokazali čustva.
Kaj pa je po vaših opažanjih v Sloveniji v odnosih med starši in otroci? Se tudi dela na ta način zunanjega izkazovanja ljubezni? Verjetno se sicer družine razlikujejo …
Da, mislim, da je med mladimi tega veliko več, ker so naši starši živeli v času, ko ni bilo interneta, mobitela, knjig, predavanj in delavnic, ki jih imajo dandanes mladi starši na razpolago. Včasih so starši delali najbolje, kot so znali. O čustvenem uglaševanju in pomembnosti stika se recimo dobra dva desetletja nazaj še sploh ni govorilo pri nas. Skrb za otroke je bila v večji meri usmerjena v fizično in materialno skrb. Naši stari starši so recimo preživeli vojno oziroma bili rojeni v povojnem času. Velikokrat so bili lačni, živeli so v pomanjkanju, zato so vsaj svojim otrokom hoteli nuditi največ, kar so lahko. Naši starši so tako živeli v vzdušju pomanjkanja in so se zato trudili nam finančno in materialno pomagati; gradili velike hiše, otrokom kupovali stanovanja ... A čutite, kako ta skrb zamenjuje čustven stik?
Medtem ko so danes mlajše generacije, predvsem mamice bolj informirane o tem, kaj zares pomeni biti z otrokom, in kaj zares pomeni skrb za otroka. Kaj otrok zares potrebuje od starša, kaj pomeni varna navezanost, pa predstavlja tudi to, da je otroke zelo pomembno vzgajati kot individuume. Vsak je enkraten v tem, kar je.
V svojih zapisih ste omenjali tudi izraz čustveno odlagališče, ko eden izmed staršev medosebni prostor med otrokom izkorišča za odlaganje svojega bremena. Kakšen vpliv ima to lahko na otroka?
Otrok postane kot kanta za čustvene odpadke. Starš odlaga v otroka to, kar ni zmogel predelati sam oz. s svojim partnerjem, prijatelji/cami. Otrok je tam, starš pa mu svoja bremena nalaga in nalaga, razlaga, se jezi, joče ipd. Otrok na koncu pride do starša in ga po možnosti objame, ker je otroški objem nekaj tako pristnega, se starš počuti (za nekaj časa) potolaženega. Gre torej za čisto obrnjene vloge. To je v resnici zloraba otroka. Otrok ni opremljen, da rešuje starševsko stisko, in nikakor ni na mestu, da je tam zato, da posluša, kako je staršu hudo v svetu, v službi, v zakonu.
Otrok, ki konstantno posluša 'jamranje in izpovedovanje', nosi stisko svojega starša. Morda se lahko počuti zelo pomembnega, češ, kako je on dober prijatelj svojemu staršu, ki mu zaupa in sta zato zelo povezana. Ali pa lahko otrok na to tudi drugače odreagira. Lahko morda z otopelostjo, ko mu starš začne razlagati, se totalno odklopi in sploh ne sliši ter ne dojema, kaj starš govori. Skrije se v svoj svet. Ker je to čisto preveč preplavljajoče za njega.
Zato nikakor ni prav, da starš otroku nalaga kar koli, kar ni primerno za njegovo razvojno stopnjo. Starš in otrok ne moreta biti prijatelja. Starš je vedno starš in otrok je otrok. Otrok lahko in je prav, da pomaga staršem, vendar ne na način, da nosi njihovo stisko. To je za otroke namreč veliko breme. Prav je, da imajo starši svoje prijatelje in se povezujejo z njimi ter iščejo podporo v teh odnosih.
Pa se pogosto pozablja, da otrok ni staršev kolega?
Da, zelo pogosto. To se zgodi ne vede. Zlahka si predstavljamo dva starša, ki nista med sabo povezana, ne govorita veliko, ne znata deliti svojih stisk, skrbi in težav. En starš je po navadi odsoten, ali pa se je nezmožen čustveno povezati s svojim partnerjem. Mama se na primer polna stiske, ker njen mož cele dneve popiva v gostilni ali preveč dela v službi, začne pogovarjati s punčko, ki se blizu nje igra, in ji lahko čisto nezavedujoče začne razlagati o svoji stiski. In punčka to posluša in sprejema, ter vse skupaj postane ena navada.
Otroci so zmožni začutiti, da to ni okej, da ni prav, mogoče šele kasneje v mladostništvu, ko počasi odhajajo od doma, pa jih starši še vedno čustveno držijo v odnosu na ta način.
