Svojci zapornikov: nevidne žrtve

"Če pogledamo najprej nekaj grobih statističnih podatkov, pridobljenih s strani Urada za izvrševanje kazenskih sankcij na dan 5. 7. 2021, nam ti kažejo, da je skupno v vseh zaporih po Sloveniji zaprtih 1.327 oseb. Če predpostavljamo, da ima vsaka zaprta oseba živega še vsaj enega starša, kakšnega sorojenca, partnerja in otroka, to pomeni, da imamo na enega zapornika vsaj štiri osebe, ki čutijo in doživljajo fizične in predvsem psihične posledice, ki jih prinaša prestajanje zaporne kazni. Če te številke pomnožimo, dobimo vsaj 5.308 oseb, ki se soočajo z izgubo svojca, ki prestaja zaporno kazen," nam je situacijo slikovito opisala Urška Mikolič. Verjame, da so predstavljene številke dovolj zgovorne in da je to tematika, ki si zasluži veliko pozornosti, kot je trenutno dobi.

Urška Mikolič, mag. zakonskih in družinskih študij Anže Petkovšek

Opisuje, da so svojci zapornikov nekakšne nevidne žrtve, saj se posledice, ki jih doživljajo, ne pokažejo takoj, prav tako pa je vedno večji fokus zanimanja in razmišljanja na zaporniku in na kaznivem dejanju: "Že sama besedna zveza »svojci zapornika« ali »družina zapornika« v ospredje bolj postavlja zapornika kot pa svojce, vendar se je takšna terminologija ohranila, saj olajša samo raziskovanje. Svojci zapornikov so vsekakor pomembna ranljiva skupina v družbi, ki pa so, prav tako kot zapornik, izjemno stigmatizirani."

To ima zanje katastrofalne posledice

Otroci in mladostniki si po njeni oceni že v osnovi zaslužijo vso pozornost, še posebej na področju raziskovanja. Poudarja, da je to prav zaradi njihovega specifičnega razvojnega obdobja, v katerem se nahajajo. Dodaja, da se v otroštvu in predvsem mladostništvu dogajajo izjemne spremembe na področju telesnega, psihološkega in socialnega razvoja. Če ta njihov razvoj ni optimalen, "torej so prisotni dejavniki, ki zavirajo normalen razvoj otroka ali mladostnika, ima to zanje lahko katastrofalne posledice."

Otroci ali mladostniki, katerih eden od staršev prestaja zaporno kazen, so izjemno ranjeni, saj se v prvi vrsti soočijo z izgubo starša, kar lahko predstavlja za otroka tudi veliko travmo. 

Zakonska in družinska psihoterapevtka – stažistka Urška Mikolič

Ob tem izpostavlja, da ni nujno, da za vsakega otroka predstavlja zaporna kazen starša pravo nočno moro: "Dejstvo je, da je lahko zapor starša za nekatere otroke izjemno koristen. V kolikor se je kaznivo dejanje, na primer zloraba, zgodila ali dogajala znotraj družine, je zaporna kazen pozitivna in ugodna za vse žrtve, še posebej, če so to otroci."

Kaj doživlja otrok ali mladostnik, ko gre eden od staršev v zapor? Zakaj je to v številnih primerih še huje, kot denimo delo v tujini, kjer starš ni kaznovan?
Za otroka, katerega starš je zapornik, je to velika travma. Otrok dejanjsko izgubi enega od staršev. Lahko bi rekli, da gre tukaj za prisilno ločitev otroka in starša, ki prestaja zaporno kazen. Ko gre eden od staršev v zapor, gre na prestajanje zaporne kazni, torej ne gre za prostovoljno ločitev zapornika od otroka, temveč gre za kazen oziroma »prisilo«.

Če pogledamo samo nekaj organizacijskih razlik med tem, če je starš v zaporu na prestajanju zaporne kazni ali pa zgolj dela v tujini. Razlika, če je starš v zaporu oziroma prestaja zaporno kazen ali če dela v tujini, je že v tem, da starša, ki prestaja zaporno kazen, ne moreš poklicati, saj lahko pokliče le zapornik iz zapora, in tako ti čakaš njegov klic. Prav tako ga ne moreš obiskati kadakoli si zaželiš, saj obstajajo pravila za obiske, ki so strogo določena z dnevi in urami. Ne moreš računati niti na vsaj skupni dopust za 14 dni, saj je starš v zaporu.

Otroci, katerih starši prestajajo zaporno kazen, se soočajo s podobnimi posledicami kot tisti, katerih starši so se ločili. Vendar pa so pri otrocih, ki imajo starša v zaporu, bistveno bolj prisotni še žalovanje, prizadetost ter večje čustvene in vedenjske težave.

Tu se najbrž dojemanje malih otrok in mladostnikov zelo razlikuje? 
Kot bistveno razliko glede dojemanja tega, da je eden od staršev v zaporu, bi izpostavila to, da si mladostniki znajo ustvariti svoje zgodbe o razlogih za starševo prestajanje zaporne kazni. Mladostniki si ustvarijo svoje mnenje o vedenju svojega starša, ki je v zaporu, in se bolj ukvarjajo z napetostmi, ki jih njihovo mnenje in razmišljanje prinaša.

Na drugi strani pa je pri mlajših otrocih izpostavljeno bolj čustveno doživljanje odsotnosti starša, ki prestaja zaporno kazen. Dejstvo je, da noben otrok ne ostane neprizadet, ker njegov starš prestaja zaporno kazen v zaporu.

Urška Mikolič, mag. zakonskih in družinskih študij Anže Petkovšek

Kakšne kratkoročne posledice imajo lahko te travme pri otroku? Kako takemu otroku pomagati?
Raziskave kažejo, da imajo otroci zapornikov v povprečju večje čustvene in vedenjske težave kakor njihovi vrstniki, ki nimajo enega od staršev v zaporu. Otroci lahko začnejo hitro zaostajati v razvoju, saj niso usmerjeni toliko na razvojne naloge, temveč v svojo stisko, ki jo doživljajo zaradi izgube starša.

Otroci imajo lahko težave s spanjem, lahko ponovno močijo posteljo in se dejanjsko vrnejo v razvojno obdobje, ki so jo že presegli. Izražanje in čustva, ki se pri otroku pojavijo zaradi tega, ker je starš v zaporu, se razlikujejo tudi glede na spol. Za deklice je denimo bolj značilno internalizirano vedenje, ki se kaže kot tesnoba, občutek krivde in sramu, umikanje, jok in žalost in podobno. Pri dečkih pa je bolj značilno eksternalizirano vedenje, ki pa se kaže kot agresija ter izražanje sovraštva in jeze.

K določenemu doživljanju, ki ga občuti otrok, pa lahko nezavedno pripomore tudi sam starš, ki je v zaporu. Če ponazirim s primerom, ko zapornik svojemu otrok večkrat pove in poudari, da »je nedolžen«, da »ni storil ničesar«, lahko to otroka spravi še v večjo stisko, saj ta dobi občutek, da lahko tudi on ali ostali družinski člani pristanejo v zaporu povsem brez razloga. Otroku bomo vedno najbolj v njegovi stiski pomagali tako, da mu bomo omogočili, da svojo stisko lahko izrazi na svoj način. Ali preko besed, izražanja čustev in določenega vedenja.

Ali naj otroku povemo resnico, zakaj enega starša ni doma?
Veliko staršev otroku prikriva resnične informacije o tem, kje se nahaja starš, ki v resnici prestaja zaporno kazen. To počnejo z razlogom, da bi kar se da obvarovali svoje otroke pred posledicami, ki jih starševsko prestajanje zaporne kazni prinaša. Starš, ki ni v zaporu in ostaja z otrokom, bo otroka hotel zaščititi najprej pred travmo izgube, občutkom sramu, pa tudi pred občutkom krivde, ki je lahko značilen predvsem pri mlajših otrocih.

Mlajši otroci se lahko počutijo krive za to, da starša, ki je v zaporu, ni več ob njem, da je odšel, ga zapustil in se več ne bo vrnil. Starši, ki otroku prikrivajo resnico o tem, da je njegov drug starš v zaporu, počnejo to dobronamerno, saj ne želijo otroka prizadeti. Vendar pa, če pogledamo iz drugega zornega kota, dlje kot otroku ne povemo, da je starš v zaporu, večja je verjetnost, da bo otrok slej ko prej to informacijo slišal od nekod drugod. Lahko jo bo slišal od članov širše družine, družinskih prijateljev, sosedov, morda celo od vrstnikov, učiteljev v šoli, zdravnika in podobno.

Če otrok izve to neprijetno resnico od nekoga iz zunenjega okolja, ima to vsekakor težje in globlje posledice, kakor če mu jo pove starš, ki ni v zaporu. Otrok, ki mu starši ne povedo, da je drug starš v zaporu, lahko ob razkritju resnice doživi hudo izdajstvo s strani starša, ki mu resnice ni povedal. Otrok se bo počutil izdanega in nevrednega, da bi slišal resnico o staršu, ki je v zaporu.

Otroci si zaslužijo vedeti resnico o svojem staršu. Če starš otroku ne pove resnice, mu s tem zmanjšuje zmožnost za njegovo soočanje s situacijo. Zagovarjam stališče, da je otroku, ki je tudi dovolj star, da razume, treba povedati resnico o tem, kje se nahaja starš, ki prestaja zaporno kazen.

Normalno je, da otroku, staremu 3 ali 4 leta, ne moremo govoriti o zaporu in zapornih kaznih, saj v tej starosti tega ne razumejo. Lahko pa povemo, da drugega starša nekaj časa ne bo z nami in da otrok ni nič kriv za to in da ima starš, ki je v zaporu, otroka zelo rad. Zelo pomembno je, da ko otroku povemo, da njegov drug starš prestaja zaporno kazen, otroku odvzamemo občutek krivde. Otrok se lahko avtomatično počuti krivega za nastalo situacijo.

Ko se odločimo, da bomo otroku povedali resnico o tem, kje je njegov drugi starš v zaporu, moramo biti pripravljeni na otrokova vprašanja in čustvene odzive. Otroci so lahko zelo neposredni in želijo dobiti čim več informacij. Predvsem pa je pomembno, da otroku dovolimo, da izrazi kakršna koli občutja, saj je to, kar doživlja, resnično. Ključno je, da smo pripravljeni na otrokove odzive in da mu dovolimo, da jih izrazi na svoj način. Vedeti moramo, da je za otroka lahko izredno nepozabno in travmatično prav sporočilo, ki ga dobi od mame ali katere koli druge osebe, ki otroku pove, da je starš odšel v zapor. In da otrok doživi travmatično izkušnjo, ni potrebno, da je denimo prisoten ob aretaciji.

Ključno je, na kakšen način se otroku sporoči informacijo, da je eden od staršev v zaporu, kakšno telesno držo ima ta oseba, kakšni so ton glasu, mimika obraza, kakšna čustva izraža ta oseba, ki otroku predaja sporočilo, saj je to tisto, kar si bo otrok zapomnil za vse življenje.

Urška Mikolič, mag. zakonskih in družinskih študij Anže Petkovšek

Raziskave kažejo, da imajo otroci zapornikov nižjo samopodobo, soočajo se z depresijo in imajo vedenjske težave, visoko tveganje za prestopništvo ali da sami postanejo zaporniki. Otroci zapornikov so lahko zelo stigmatizirani in nanje lahko okolica gleda kot na težavne otroke, potencialne zločince ali da prihajajo iz slabe družine.

Gre za zapleteno in zelo krhko populacijo, ki sta ji bila odvzeta zaupanje in občutek varnosti. Otroci zapornikov naj bi bili trikrat bolj izpostavljeni težavam v duševnem zdravju, soočajo se s stigmatizacijo in ustrahovanjem, pogosto doživljajo višjo stopnjo socialne prikrajšanosti in so trikrat bolj izpostavljeni krimimalnemu vedenju kot njihovi vrstniki.

Kakšen je odziv otroka na to, da je njegov starš zapornik, in kakšne posledice bo imelo to na otroka, je odvisno od več dejavnikov:  od starosti otroka ob aretaciji starša, kakšen je odziv starša, ki ostane ob otroku, ali in kako se spremeni življenjski stil celotne družine, kakšna je narava kaznivega dejanja, kakšna je dolžina kazni, kako dolgo bo trajala, kolikšna je oddaljenost družine od zapora, kakšna je stopnja revščine, ki je posledica zaporne kazni in ali je bil otrok priča aretaciji.

Želela bi poudariti, da se v večini primerov zgodi, da so družinski člani oziroma svojci zapornika v začetnem obdobju, ko zapornik začne prestajati zaporno kazen, zelo čustveno, mentalno in fizično nedostopni za otroka, njegove potrebe, stiske in doživljanja. Starš, ki ostaja z otrokom na prostosti, se sooča z novimi vlogami, na primer samohranilstvom, različnimi strategijami preživetja in bivanja, sooča pa se tudi s svojimi občutki in doživljanji.

Zato se lahko zgodi, da otroci hitro prevzamejo določene odrasle vloge v družini, se ukvarjajo z gospodinjskimi opravili, skrbijo za ostale sorojence in dodatno še prevzamejo čustvena bremena starša, ki ostaja na prostosti. Otrok s tem hitro »napreduje« v na videz odraslega posameznika, kar pa ima močne psihološke posledice, saj jih oropa lastnega otroštva.

Kako se ti otroci soočajo z občutki krivde? 
Kot smo že omenili, je prav krivda pri otrocih in mladostnikih tista, ki se lahko pojavi zelo hitro in jo lahko doživljajo zelo dolgo. Občutek krivde se pojavi, ker si otrok želi razjasniti, kaj se je sploh zgodilo in zakaj se je to zgodilo, da je starš v zaporu. Otrok išče vzroke in razloge. Poleg tega pa ima tega starša tudi zelo rad in še posebej, če je mlajši, ne razume, zakaj ga je ta zapustil. Na tem mestu bi želela izpostaviti tudi slednje: četudi starš otroku pove, da je drugi starš v zaporu, se večinoma zgodi, da to ostaja velika družinska skrivnost, ki je otrok ne sme povedati zunanjemu svetu.

Otrok se lahko zato počuti zelo osamljenega in distanciranega od svojih vrstnikov, in če komu zaupa resnico, se lahko počuti kot izdajalec družinske skrivnosti, kar občutek krivde bistveno okrepi. Raziskave kažejo, da se otroci in mladostniki bistveno bolje soočajo z vsemi svojimi občutki in stiskami, ki jih doživljajo zaradi starša, ki je v zaporu, če lahko o svojih občutkih in doživljanjih spregovorijo in jim je dovoljeno, da izrazijo svoje občutke. Otroci namreč potrebujejo informacije, da lahko situacijo, v kateri so se znašli, bolje razumejo. Treba jim je dati prostor, kjer lahko odžalujejo izgubo starša, ki je v zaporu, ter močno podporo za obvladovanja novih okoliščin.

Urška Mikolič, mag. zakonskih in družinskih študij Anže Petkovšek

Nekateri starši, ki so v zaporu, nasprotujejo temu, da bi jih otroci obiskali, saj menijo, da bi to bilo za otroke zelo boleče. Ne želijo, da bi jih otroci videli v zaporu. Zaporniki se lahko počutijo, da ne morejo veliko narediti za otroke, če so v zaporu, in je zato bolje, da nimajo stika. Na drugi strani pa lahko starš, ki ostaja z otrokom na prostosti, omejuje in zavira otrokovo komunikacijo s staršem, ki je v zaporu. Glede omejevanja stikov med staršem, ki je v zaporu, in njegovim otrokom je tudi med strokami še vedno nesoglasje.

Nekateri strokovnjaki se sprašujejo o tem, koliko sta zaporniški sistem in njegova rigidnost spodbudno okolje za razvijajočega se otroka in koliko je lahko potencialno nevarno spodbujati stike s staršem, ki je storil kaznivo dejanje, saj je otrok na tem mestu v stiku s kriminaliteto.

Dosedanje raziskave govorijo v prid ohranjanju in vzdrževanju stikov med otrokom in staršem, ki prestaja zaporno kazen, saj se krepi navezanost. Stike se lahko vzdržuje na različne načine, na primer prek pisem, telefonskih pogovorov in obiskov. Ohranjanje stikov med otrokom in njegovim staršem, ki je v zaporu, je torej odvisno od narave kaznivega dejanja zapornika, kakšni so bili odnosi med zapornikom in otrokom pred zaporno kaznijo, ali sta živela skupaj in sta imela stike že prej, ali sta živela ločeno in so bili stiki zgolj površinski ali pa jih ni bilo. Nekako ni enoznačnega mnenja, kaj je bolj koristno za otroka, saj je to odvisno od več dejavnikov.