„V preteklosti sem tudi sama imela kar nekaj težav z depresijo,“ je ob dnevu duševnega zdravja svojo izkušnjo delila psihoterapevtka in delovna terapevtka Pika Marija Bensa, ki je že mnogim pomagala na poti iz duševne stiske. „Prvič se mi je to zgodilo po porodu, trideset let nazaj. Nisem vedela, kaj se mi dogaja - takrat se o tem nismo veliko pogovarjali. Bila sem doma, sama z majhnima otrokoma, brez podpore moža. Imela sem še to smolo, da smo se preselili in sem ostala brez socialne mreže.“
„Meni se je mešalo. Nisem se imela s kom pogovarjati, samo z otroki. Starejši sin, ki je bil star osem let, je hitro prevzel drugačno vlogo, kot mu je bila pisana. Nisem spala, nisem imela apetita … tesnoba, groza. Nisem vedela, kaj se mi dogaja in komu naj o tem povem.“
Bensova je takrat delala v psihiatrični bolnišnici, torej v stiku z duševnimi težavami, a stigma je bila kljub temu prevelika. „Bala sem se, da me bodo, če se zaupam kolegom v hiši, hospitalizirali - tega me je bilo groza,“ je povedala.
Od vrat do vrat
Šla je k osebni zdravnici, ki ji je dala napotnico za polikliniko, kjer jo je sestra zavrnila z besedami: „Poslušajte gospa, vi ste pa z Gorenjske. Vi morate v Begunje!“ Težko se ji je bilo obrniti po pomoč, nato pa so jo pošiljali od vrat do vrat. „Mislila sem, da me bo kap,“ je o svojih takratnih občutkih povedala Bensova. „Osebna zdravnica mi je predpisala eglonyl. To me je pribilo, da nisem vstala cel dan, zato sem sklenila, da tega ne bom jemala.“
Depresija je počasi izzvenela, po porodniški se je vrnila v službo in začela raziskovati, kaj ji bo pomagalo do boljšega zdravja. „Začela sem se udeleževati raznih delavnic,“ je povedala. „Ker sem bila zaposlena kot delovna terapevtka, sem se začela bolj intenzivno ukvarjati z likovno terapijo, glasbo, ekspresivnimi tehnikami, gibalno-plesno terapijo, a vseeno sem potrebovala nekoga za pogovor. V takratni psihiatriji nisem našla nikogar, ki bi se mu lahko odprla. Nato sem prišla v stik z duhovnikom – imela sem to srečo, da je študiral v Innsbrucku teologijo in psihologijo. Bil je kompetenten in on me je spremljal nekaj let, da sem se iz tega izkopala. Dobila sem strokovna znanja in vodenje."
„V psihiatriji smo dostikrat rekli, da je razlika med nami zaposlenimi in uporabniki samo v ključih – mi imamo ključe, oni pa ne. Tudi mi smo lahko polni patologije.“
Ko se je odprl oddelek za vedenjsko-kognitivno terapijo v Begunjah, je začela delati v njem, pozneje pa je odprla lastno psihoterapevtsko prakso. „Jasno, morala sem tudi spremeniti življenjski stil, ker ta moja patologija je bila v veliki meri vezana na neustrezno partnersko zvezo,“ je o svoji življenjski poti še povedala Bensova. „Zdaj moram reči, da se imam fajn.“
Na terapijo več kilometrov stran
Dela večinoma z anksioznimi motnjami, izgorelostjo in depresijo. „Ljudje prihajajo iz Maribora, s Primorske,“ o še vedno veliki stigmi pove Bensova. „Lažje je priti v Ljubljano k terapevtu, kot ga obiskati v domačem kraju. Včasih, ko pacient potrebuje medikamentozno zdravljenje in ga pošljem k zdravniku, mi rečejo: 'Ne tja, tam me bodo vi videli'. Težko obiščejo tudi v ambulanto znotraj psihiatrične bolnišnice.“
Opaža pa, da se vendarle na področju odnosa do duševnega stvari spreminjajo v pozitivno smer. Sodeluje namreč z več večjimi podjetji, ki so pri njej zakupili ure in svoje zaposlene pošiljajo anonimno na psihoterapijo k njej. „Velike firme so ugotovile, da je duševno zdravje pomembno, saj zmanjšuje bolniške,“ o pozitivnih premikih pove Besnova. „Njihovi zaposleni pridejo v obravnavo k meni anonimno, jaz pa izstavim račun podjetju. To je moja izkušnja zadnjih nekaj let.“
