Mojca Zvezdana Dernovšek: Poraba psihiatričnih zdravil bi morala biti še večja

 

S priznano psihiatrinjo Mojco Zvezdano Dernovšek smo se pogovarjali o prednostih in slabostih uporabe psihiatričnih zdravil, o stanju v slovenski psihiatriji, odnosu slovenske politike do duševnega zdravja ter o različnih duševnih težavah, s katerimi se vsak dan srečuje v svoji ambulanti.

Zdravila z delovanjem na živčevje so po porabi na drugem mestu, za zdravili, ki jih uporabljamo pri boleznih srca in ožilja. Pogosto so stvar debat v javnosti in medijih. Kakšne so pozitivne in negativne plati psihiatričnih zdravil?
Vseh duševnih motenj ne moremo metati v isti koš. Pri nekaterih duševnih motnjah so zdravila tako rekoč obvezna, brez njih ne moremo kaj dosti narediti. Če uporabimo metaforo in si zamislimo zlom palca na nogi, zlom golenice in zlom spodnjega dela hrbtenice, bi rekli, da pri zlomu palca potrebujemo samo opornico za krajši čas, pri zlomu noge mavec in bergle, če pa si nekdo poškoduje hrbtenico, lahko ostane na vozičku. Pri tem se nobeden ne bo spraševal, ali sta mavec in bergle problematična, ker gledamo na dolgoročno korist, prav tako ne, zakaj je nekdo na vozičku in kako nečloveško je, da ga bo imel do konca življenja, čeprav se preučujejo razne možnosti, da bi ponovno usposobili mišice in bi lahko spet stal in hodil.

Podobno je z duševnimi motnjami, pri nekaterih je ena mala "opornica" dovolj ali pa tudi ta ni potrebna, nekateri potrebujejo "mavec in bergle" dlje časa, nekateri pa "voziček" vse življenje. Za nekatere duševne motnje lahko napovemo, kaj se bo dogajalo. Približno ena tretjina oseb bo imela tudi pri shizofreniji ali shizofrenem krogu psihoz izrazito dobro prognozo, ena tretjina nekaj srednjega, ena tretjina slabo, en odstotek pa bo imel maligen potek. Tisti z dobro prognozo bodo imeli zdravila čez akutno obdobje, pozneje pa, če bodo imeli urejeno življenje, se lahko zgodi, da bodo brez terapije. Mi imamo ogromno pacientov, ki jih vidimo samo enkrat, takrat ko jim gre zelo slabo, potem jih pa ne vidimo nikoli več, ker je potek bolezni blag in imajo le en zagon psihotične epizode. Preostali dve tretjini srečujemo bolj pogosto, tisti en odstotek pa potrebuje trajno podporo tudi drugih ljudi in služb. A niti ene same diagnoze, ki je mogoče na prvi pogled grozljiva, ne moremo metati v isti koš.

Zdravila so potrebna, vendar takrat, ko imamo od njih korist. Jaz sem biološko usmerjena psihiatrinja, delam z zdravili. Res sem se poglobila v zdravila in preučila njihove značilnosti in vidim, da imajo svoje mesto in tudi svoje omejitve. Prav zaradi omejitev sem se naučila uporabiti metode, ki zdravila dopolnijo oziroma jih v nekaterih primerih nadomestijo.

Ali lahko, ko postavljate diagnozo, že napoveste, kakšen bo potek bolezni?
Odvisno od situacije. Ko prvič srečamo človeka in je na začetku kakršnekoli psihiatrične obravnave, približno določimo "glavni predal". Po več bitkah si general. Ni dovolj le klinična slika. Pri prvi epizodi neke duševne motnje lahko rečemo, ali gre bolj v anksiozno smer ali za motnje razpoloženja, odvisnosti, psihotično sliko, osebnostne motnje ali morda za organsko patologijo. Naslednji element, ki ga imamo in je zelo močan pri diagnostiki oz. njeni korekciji, je odziv na terapijo. Tudi vi se lahko naučite odigrati katerokoli duševno motnjo in jo perfektno odigrate, ne boste pa mogli odigrati učinka zdravil, ker je ta tako globoko telesen, tako specifičen. Iz odziva ljudi na zdravila lahko potrdimo oziroma ovržemo nekatere diagnoze. Potem pri nekaterih motnjah potrebujemo še časovni okvir. Opazovanje v določenem časovnem intervalu dejansko omogoči podatke, na podlagi katerih je diagnoza zelo natančna.

Nekaj zgodb je bilo tudi v medijih, ko so ljudje pripovedovali o hudih stranskih učinkih zdravil. Je lahko razlog, da so imeli napačno diagnozo in napačna zdravila?
Težko govorim o primerih, ki jih ne poznam. Po mojih izkušnjah za določene motnje potrebujemo nekaj časa, da postavimo diagnozo. Včasih nam tudi ljudje ne znajo točno povedati, kaj se z njimi dogaja. Pogosto zamenjujemo psihotična stanja (izguba stika z resničnostjo) z obsesivno-kompulzivno motnjo. Velikokrat zdravimo depresijo, čeprav gre v bistvu za bipolarno motnjo razpoloženja. Težava je lahko tudi, da nekoga opredeliš za shizofrenijo, pa ima v resnici osebnostno motnjo. Seveda ima lahko tudi obe motnji, človek ima lahko tudi več duševnih težav.

Če bi vzeli primer dveh z zelo podobno klinično sliko. Od česa je odvisno, ali bo bolje ali slabše okreval?
Zelo različno. Genetski dejavnik je pomemben. Če je nekdo obremenjen družinsko, potem bo šlo slabše. Če nekdo zlorablja psihoaktivne snovi, bo šlo slabše. Če ima slabšo socialno podporo, bo šlo slabše. Če se težko prilagaja, bo šlo slabše. Namreč, duševna motnja človeka ovira, v šoli, poklicu, družini. Če si po naravi tak, da težko sprejmeš spremembe, te bo to bolj potrlo, kot če se prilagodiš. Jaz imam fantastične paciente z grdimi diagnozami na terapiji, ki so se dobro prilagodili, prilagodili so tudi svoj poklic in aspiracije. Hude duševne motnje ovirajo človeka pri tem, da bi dosegel vse, kar bi mu sicer potenciali omogočali. Shizofrenija, bipolarna motnja in osebnostne motnje se štejejo za hude.

Ali za pojav duševne motnje zadostujejo dedni dejavniki ali mora biti vedno prisoten tudi okoljski dejavnik, huda življenjska stiska ali travmatičen dogodek?
Huda travma ali dogodek, kot je sprememba vlog, je lahko sprožitelj. Na primer, dobite otroka in je to že lahko dovolj, da se vam poruši ravnovesje. Vi ne veste, da imate tako krhko ravnovesje. Življenjske spremembe, spremembe vlog, nove službe, nove šole … Vse to so po eni strani dobre stvari, po drugi strani pa nam prinesejo marsikaj neprijetnega, kar je lahko sprožilni dejavnik, ne pa vzrok. Človek lahko različno burno reagira, kar je odvisno tudi od genetike. Nekateri so bolj temperamentni, drugi manj. Nekateri so bolj proaktivni in se soočajo s težavami, drugi se umaknejo vase.

Genetski dejavniki so močni, a niso izključni. Duševne motnje, izražena bolezen so rezultat sočasnega vpliva genov, zgodnjih dejavnikov, npr. gripe, borelije ali alkohola v času zgodnje nosečnosti. Prvi trije meseci so najbolj kritični. Potem je še zelo pomembno obdobje do tretjega leta, ko se razvije stari del možganov in vse do 18. leta, ko poteka razvoj celotnih možganov. Zato bi jaz, pa nisem kak hud čistun, sem čisto pragmatična, do 18. leta prepovedala katerokoli psihoaktivno substanco, ker je to obdobje razvoja možganov.

Kakšen je družbeno-kulturni vidik duševnih motenj?
To nima velikega vpliva na obstoj, nekaj vpliva je na klinično sliko. Duševne motnje so, to dokazuje njihovo biološko osnovo, prisotne v vseh kulturah, rasah. Prisotne so ves čas in povsod v približno enakem odstotku. Kulturni dejavnik se vidi v tem, ali se ima genetika možnost izraziti. Recimo zaradi pritiskov in napetega življenja. Tudi količina priložnosti in z njimi povezana količina razočaranj lahko pripelje do tega. V določenih poklicih se lahko bolj izrazi npr. prirojena nagnjenost za depresijo. 30 odstotkov populacije ima Ahilovo peto, da lahko razvije depresijo, vprašanje je le, ali bo imela le ta možnost, da se izrazi. V nekaterih poklicih se ta odstotek izrazi v polni meri.

Moderen način življenja je prinesel zelo velika pričakovanja. Vsi moramo uspeti, imeti avtomobile, srečna partnerska razmerja, biti moramo neprestano veseli, srečni in imeti polno denarja. A če gledamo teorijo sreče, vidimo, da nima s tem kaj dosti zveze. Če otrokom dopovedujemo, da je vse možno, vse dosegljivo, si kopljemo jamo. Ne gre za to, da bi krotili pričakovanja, le realna naj bodo. Zavedati se moramo, kaj lahko dosežemo, svojih realnih okvirov, in to sprejeti. Svojim pacientom velikokrat rečem, da jim je življenje namešalo karte in jim jih razdelilo. Imajo jih omejeno število in niti ne vedo, ali so dobre ali slabe, morajo  le čim boljšo partijo odigrati. Kako se igra, se je potrebno naučiti. Te izkušnje so boleče, a so koristne.

O družbeno kulturnih vidikih duševnih motenj bi več lahko povedal strokovnjak medicinske antropologije. Obvezno moram omeniti stigmo, ki je družbeno-kulturno pogojena in na nepoznavanje področja duševnega zdravja. A o tem malo kasneje.

Kaj pa brezposelnost, pritiski, storilnost, socialne stiske, kako se to kaže v vaši ambulanti?
Tako, da smo točno vedeli, katera firma ima težave. Ko so začeli z grdimi dejavnostmi, pritiski, odpuščanji, smo imeli nenadoma poplavo pacientov iz ene firme, pa iz druge in tretje. Ko so zlezli v rdeče številke, so bili pacienti brez zavarovanja, kar so ugotovili šele pri nas. Vedeli smo, da imamo opravka z zelo močan zunanjim dejavnikom. Seveda je spet odvisno, na kakšen način se ljudje odzovejo. To ne pomeni, da so tisti z duševnimi težavami šibkejši. Reagiral boš tako, kot si zgrajen. Tam je bilo verjetno le nekaj odstotkov ljudi, ki niso imeli nobenih težav. Večina jih je vsaj slabo spala ali pa jih je bolel želodec oz. jih je stisnilo v križu. Nek določen odstotek je imel tesnobo, stres, depresijo.

Ko je živel Freud je bila histerija običajna motnja, danes o njej ne govorimo več, ali ne gre za kulturno pogojenost?
To je bil drugačen svet, ko se o psihološkem ustroju, dejavnikih, čustvih ni govorilo. Freud je bil genialen, ker je pokazal, da se „v naših glavah dogaja“. In če človek nima besed, to pokaže s telesom. Še danes imamo v naši diagnostiki cel kup motenj, ki so v osnovi histerične. A ker je histerija postala pejorativna beseda, s katero se zmerjamo, uporabljamo druge izraze, kot so disociativne ali somatoformne motnje. In seveda nekdo, ki ni posvečen v to naše izrazoslovje, v tem ne bo prepoznal Freudove histerije. Kulturno specifični sindromi obstajajo, ki pa so v bistvu disociativne motnje.

V Nemčiji obstajajo tudi posebni oddelki za psihosomatiko. Kako je pri nas? Motnje so verjetno prepoznane, kako jih obravnavamo?
Seveda, cel kup jih je. V Nemčiji imajo dolgo tradicijo obravnavanja psihosomatike in so razvijali temu primerne programe. Predvsem so mnogo bolj pragmatični. Namreč, te psihosomatske motnje so po naravi kronične in to preveč stane. Splača se vlagati vanje, zato imajo posebne programe, česar pri nas nimamo. Pred leti je bil en poskus, da bi imeli nekaj takega v smislu rehabilitacije, a ni uspel. Žal so pacienti s psihosomatskimi motnjami pri nas bolj ob robu. Tendirajo, da bi jih obravnavali specialisti za telesne težave. Ti se jih otepajo in jih pošljejo k psihiatru. Psihiatri se jih otepamo, ker nimamo časa zanje, saj nam čas poberejo življenjsko ogrožajoče zadeve, kar ti ljudje niso. A dolgoročno trpijo. Osebno mislim, da bi, če bi tukaj naredili korak naprej, zelo zelo poskrbeli za napredek stroke. A stagniramo na tem področju.

V čem je težava. Problem financiranja?
Ne, mislim, da je to predvsem problem nepovezanosti stroke. Ob medsebojnem sodelovanju bi lahko naredili določene stvari tudi z omejenimi sredstvi. Saj ne rečem, da nič ni narejenega. Npr. na Univerzitetnem kliničnem centru Ljubljana imate zaposlene psihologe, ki skrbijo za psihološko podporo. Tam seveda ne piše, da za obravnavo psihosomatskih težav, ampak za ljudi, ki imajo kronične težave. Psiholog Dušan Enova dela čudovito s pacienti, ki imajo sladkorno bolezen in cel kup psiholoških aspektov zraven. Znotraj somatske medicine se je integriral še psihološki del. Kar je v redu. Saj je vseeno, s katere strani pridemo do rezultata.

Kaj pa mejna osebnostna motnja. O njej se precej govori, a vtis je, da več žensk dobi to diagnozo?
Da, res je.

Zakaj?
Različne razlage so, zakaj je tako. V bistvu obstaja skupina osebnostnih motenj, ki jim pravimo dramatične motnje, med katere spadajo mejna osebnostna motnja in tudi sociopatska oz. disocialna motnja. In ker je narava pravična, je malo več moških disocialnih in malo več žensk mejnih, a če pogledamo celotno skupino dramatičnih motenj, bo enako moških in žensk.

So ljudje, ki imajo duševne težave dovolj zgodaj prepoznani in jim je dovolj hitro nudena pomoč?
Kaj se bo zgodilo, narekuje duševna motnja. Tri okoliščine bi izpostavila. Prvič, pri psihozah, shizofreniji imate poseben pojav, nevrološki simptom, ki se mu strokovno reče anozognozija. Pomeni, da ste slepi za to, da ste bolni. Tak nevrološki simptom se včasih pojavi tudi pri kapi, ko človek trdi, da ni hrom, a ne more hoditi in uporabljati rok. T. i. slepota za svojo pomanjkljivost je tudi del shizofrenije. Lahko je prisotna samo v času akutne slike, pri malignih oblikah pa ves čas, tudi ko se blodnje in halucinacije zmanjšajo. Pri teh ljudeh boste vedno našli odklanjanje pomoči. Po njihovi logiki pomoč tudi nima smisla, ker njim nič ni. Resnično ne vidijo, da so bolni. Pri ljudeh, ki imajo ta nevrološki simptom, poskušamo pomoč ponuditi tako, da jim rečemo: "V redu, sprejmem. Nisi bolan. A vzemi pomoč tam, kjer vidiš, da imaš problem." Navadno vseeno zaznavajo, da imajo težave v šoli, s prijatelji, da so osamljeni. Najdemo skupno točko, kjer se strinjamo, da imajo problem in iz tega strinjanja gradimo sodelovanje. Ne vtikamo pa se, ali imajo bolezen ali ne. Pomembno je naučiti tudi svojce, da ravnajo po istem principu, da lahko ponudijo pomoč tam, kjer jo lahko posameznik sprejme. Določen delež ljudi bo pomoč vedno odklanjal, ker je to simptom bolezni, a gre za majhno skupino ljudi.

Druga skupina ljudi bo težave zanikala, kar se dogaja pri boleznih odvisnosti in osebnostnih motnjah. Zanikanje je obrambni psihološki mehanizem. Posameznik težave nima, ker je enostavno ne želi videti, ker si natakne rožnata očala. Pri anozognoziji je človek slep za bolezen ali okvaro, pri zanikanju pa gre za kognitivno distorzijo, popačenje mišljenja. Ljudje, ki so odvisni, minimalizirajo težavo, mislijo, da lahko takoj nehajo. Kaj pa je to takega, če smo malo veseli ali če se ga malo zadanemo. Pri osebnostnih  motnjah pa ljudje težave pripisujejo okolju. Z njimi ni nič narobe, oni imajo težave s starši. Ampak težave s starši imajo omejen rok trajanja. Če se pri 40-ih še vedno razburjaš nad starši, jih kriviš za svoje probleme, imaš hude težave. Takrat si že samostojen, nisi več odvisen. Včasih so vsega krivi šefi, politiki, ti so pri nas še posebej privlačni, da nanje projiciramo svoje težave. Krivi so lahko šola, učitelji, mož, tašča. Strelovodov je kolikor hočete. A človek, ki za svoje težave krivi drugega, si dolgoročno jemlje možnost lastnega razvoja. Človek z osebnostno motnjo ali odvisnostjo si z zanikanjem jemlje možnost lastnega razvoja. Sam sebe spravlja v težave. Z njimi delamo enako kot z ljudmi z anozognozijo. Ne rečemo: "Ti imaš težavo!", ampak gremo okoli in iščemo skupne točke, kje bi jih lahko podprli, jim pomagali, da bi uvideli razsežnost težave.  

Potem imamo še tretjo različico, ko se ljudje zavedajo, da imajo težave, a se zaradi okolice in lastnega nezaupanja ne obrnejo po pomoč pravočasno. Vedo, da imajo duševne težave, a vztrajajo kolikor časa se da, samo da ne bi bilo treba po pomoč. Imamo različne razloge, zakaj ljudje ne pridejo. 

 

Pogosto slišimo kritike psihiatrije. Kakšen sistem imamo, kakšne so prednosti, kakšne pomanjkljivosti?
Ko smo pri pomanjkljivostih, smatram, da smo vsi, ki delamo na tem področju, v okviru zdravstva in sociale, premalo proaktivni. Prehitro sklepamo in premalo iščemo skupne točke. Razlog je, da smo preprosto zasuti z delom. Pomanjkljivost je tudi nepovezanost med zdravljenjem z zdravili in psihološko pomočjo. Psihoterapija je večinoma plačljiva, saj je ponudba teh storitev na račun zavarovalnice premalo.

Prednosti sistema pa so, da ljudje za obisk psihiatra ne potrebujejo napotnice. Za zdravljenje hude duševne motnje ni potrebno imeti dodatnega zavarovanja. Imamo skoraj vsa zdravila za zdravljenje duševnih motenj, če pa jih slučajno ni pri nas, so na voljo v tujini. Zavarovalnica povrne stroške nakupa. 

Kaj zasutost z delom pomeni za vas, za vaše delo v ambulanti?
Ne gre za čas, gre za to, da moramo na leto nabrati toliko in toliko točk. To pomeni, da moram imeti določeno število pacientov in še 12 novih na mesec. Glede na polnost ambulante ne morem vzeti v obravnavo skoraj nikogar več, vzamem jih samo še na druga mnenja ali posvet, razen če voda v grlo teče. Tako mi ostane 15 minut na mesec za pacienta, za katerega bi potrebovala vsaj eno uro tedensko tri mesece, da pripravim njega in naučim svojce ter vključim vse, kar je zanj potrebno. Premalo smo proaktivni in bolj celostno bi morali gledati na vse. Dolgoročno bi bili tako tudi manj obremenjeni. Mladim polagam na dušo, naj bodo inteligentno leni in naj takrat, ko je treba, delajo maksimalno, ker jim bo potem lažje. A sistem ni naravnan na tak način. Da bi za preprečeno hospitalizacijo dobil točke, so le sladke sanje. Točke dobiš za pregled, ne glede na to, kaj narediš.

Nacionalni program duševnega zdravja je že nekaj časa v predalu …
Trenutno je na hujšanju. Na dieti glede stroškov. Od leta 2008 ga meljemo. Vlaganje v duševno zdravje se šteje kot strošek, ne investicija. Žal. Še vedno nismo prišli pri odločevalcih do te točke, da bi razumeli, da je v resnici investicija.

Me pa čudi, da nobena stranka ne pograbi področja duševnega zdravja, ker ljudje, ki imajo težave, ali pa njihovi svojci sestavljajo ogromno volilno bazo. Če računate, gre za 20 odstotkov ljudi, ki ima stalne ali občasne težave, in če prišteješ njihov svojce, pokrivamo pol populacije. Nisem politik, a smatram, da bo prej ali slej to tržno nišo v politiki nekdo pograbil, in začel delat na tem.

Kaj bi bilo potrebno spremeniti, v realnih okvirih, da bi bil sistem boljši kot je?
Živimo v svetu, kjer smo načelno popolnoma svobodni. Imamo svobodo, imamo človekove pravice. V tako svobodomiselni in na individualno plat posameznika usmerjeni kulturi je najbolj pomembno, da se človek zaveda, da je za svoje zdravje, tako telesno kot duševno, predvsem odgovoren sam. Jaz bi zelo gradila na tem, da ljudje dojamejo, da je zdravje vrednota, brez katere ne bodo mogli ne delati, ne ustvarjati, ne biti zadovoljni in ne imeti kakovostnega življenja. Zdravje je zelo pomemben element kakovosti življenja, učinkovitosti, sreče. To je kulturno specifično. Če pa se ti kaj zalomi, za božjo voljo, pri raku tudi ne čakaš in tudi tukaj ne boš. Ljudje bi morali razumeti, da je treba hitro poiskat pomoč. Vedeti bi morali, kakšne vrste pomoči so na voljo.  

Mislite, da je dovolj vrat, na katera lahko potrkajo?
Vrata so, vendar zahtevajo informiranega uporabnika. Včasih velja oditi kam na posvet, že samo zato, da te bodo pravilno usmerili. Pravilno zna usmeriti splošni zdravnik, svetovalec nevladne organizacije ali na centru za socialno delo. Velikokrat pravilno usmeri župnik ali svetovalka v šoli. Vsak se lahko informira na spletu. Jaz zelo podpiram, da se uporabnik katere koli storitve, uradne ali alternativne oziroma komplementarne medicine, najprej temeljito pouči o ponudbi, možnostih in zbere čim več informacij ter povpraša bivše uporabnike. Le če bo informiran, bo imel izdelana pričakovanja, kaj od določene službe lahko dobi. Včasih imamo opravka z ljudmi, ki pridejo prestrašeni ali naivni in so potem razočarani, kar res ni potrebno. Ko sem delala na Izobraževalno raziskovalnem inštitutu, smo se ukvarjali s informiranjem uporabnikom in izdali knjižico Kam in kako po pomoč. Prve knjižice so dobesedno poučevale ljudi, kaj lahko pričakujejo od zdravnika, psihologa, psihiatra, družine ali sodelavcev. V tujini za to uporabljajo izraz „mental health literacy“ (pismenost o duševnem zdravju). V individualno usmerjeni družbi si ne smeš privoščiti biti nepoučen. Sam si odgovoren, ti si tisti, ki bo potrkal. 

Na ta način bo mnogo manj težav okoli vprašanja zdravila da ali ne. Največ mojih pacientov je zmanjšalo količino zdravil ali prenehalo jemati, ker so prenehali kaditi, kajti kajenje zmanjšuje učinkovitost zdravil. Izračunali so, da če kadijo, to pomeni dve substanci in so eno dali na stran. Ljudje nehajo kaditi ali zlorabljati marihuano. Psihoza in marihuana ne gresta skupaj. Bipolarna motnja in marihuana ne gresta skupaj. Ko imate ljudi, ki razumejo, da jim te stvari škodijo, jih opustijo.

Sama imam rada ljudi, ki ne marajo jemati zdravil, če vidim, da so v sklopu motenj, kjer lahko veliko sami naredijo, da bi ohranili oz. si izboljšali duševno zdravje. Obstaja čudovita knjiga z naslovom Ozdravimo depresijo, tesnobo in stres brez zdravil in psihoanalize, ki jo je napisal psihiater, človek, ki se je ukvarjal z nevroznanostjo. Šel je iskati dokaze, katere metode poleg zdravil delujejo. Imate znanstvene dokaze, da določene metode dejansko delujejo in pri blažjih motnjah popolnoma nadomestijo zdravila. Jaz absolutno podpiram, da ljudje to počnejo. Če pride človek z blago depresijo ali zmerno anksiozno motnjo, za katero vem, da ne trpi tako zelo, da ne bi mogel zdržati in se potruditi in reče, da ne bi rad zdravil, rečem: "Super, ali ste pripravljeni hoditi? Kolena zdrava, teža ni previsoka." 12 000 korakov je kot ena tableta antidepresiva dnevno. V določenih okvirih dejansko lahko delamo brez zdravil. So pa situacije, ko vam bo človek brez zdravil umrl, ker njegovo srce ne bo preneslo stopnje vznemirjenosti. Razvije lahko neustavljivo in nepovratno povečanje telesne temperature in bo umrl.

Jih porabimo preveč, ravno prav ali premalo?
Pozdravljam, da se govori o zdravilih in o potrebnosti ozirom nepotrebnosti obravnave. Imamo ljudi, ki pojedo ogromno analgetikov, zaradi težav, ki so v resnici v glavi. Ali uspaval, ki jih ne bi potrebovali, če bi se naučili uspavati brez tablet. Ljudje jedo anksiolitike, pa bi se lahko sproščali na drugačne načine. Za leto 2009 sem izračunala, koliko pacientov pride do psihiatra z določeno motnjo in koliko takih pacientov bi dejansko pričakovali. Najbolj pereče je, da zajamemo tako malo anksioznih in depresivnih motenj, da o bipolarni motnji ne govorimo. To pomeni, da bi ob zajetju več pacientov porabili več zdravil in da rast uporabe psihotropnih zdravil ni problematična, temveč je posledica večjega števila ljudi, ki pridejo po pomoč. Največja težava je, če je poraba benzodiazepinov (pomirjeval in uspaval) visoka in če raste. Prav tako je problematično, če raste poraba protibolečinskih zdravil.

Oseb z generalizirano anksiozno motnjo je okoli tri odstotke, a so skriti med ljudi z bolečinami v križu, tenzijskimi glavoboli, težavami z želodcem in še kje. Dobivajo zdravila iz tega naslova, ne pa za generalizirano anksiozno motnjo. Poznam primer gospe, ki je dobivala pet zdravil (srce, pritisk, maščobe, želodec in še uspavalo) in ji ni bilo nič bolje. Zato je še naprej iskala pomoč, dobila je tudi antidepresive, pa ne enkrat. Nekako jim ni zaupala in jih raje ni jemala, saj je vendar imela tako veliko zdravil. Nato je ob podpori hčerke, ki se je prej ustrezno poučila, redno jemala antidepresive in izvajala celo vrsto različnih dejavnosti za sproščanje in preusmerjanje misli. Počuti se odlično in sedaj jemlje zraven antidepresiva samo še eno zdravilo za srce.To pomeni, da je uporaba antidepresiva upravičena. Poraba zdravil bi morala biti dejansko še večja, a ne katerih koli. Pri antipsihotikih smo v redu, antidepresivov in stabilizatorjev razpoloženja bi moralo biti več, anksiolitikov in protibolečinskih zdravil pa manj.

Na Finskem imajo sistem, kjer zelo zgodaj zajamejo ljudi s psihotičnimi težavami …
Na Finskem so ogromno naredili za področje duševnega zdravja, ampak tega ne obešajo na veliki zvon. Če bi se to preneslo sem, nimam nič proti. Ogromno ljudi ima blago psihozo ali začetno psihozo, ki jo je potrebno normalizirati, kot izkušnjo pač. Imajo takšna doživetja in dokler to ne vpliva na njihovo funkcioniranje ali druge ljudi, lahko počnejo kar koli. Če pa začnejo ogrožati sebe in druge, je potrebno ukrepati. To je meja, kdaj ukrepamo. Ena tretjina ljudi bo tudi pri hudih duševnih motnjah lahko normalno živela brez zdravil, a ob predpostavki, da ustrezno prilagodijo življenjski slog.

Tam delajo s celo družino...
Da, to je to. Če bi bila ena od storitev hišni obisk, bi takoj uporabila to možnost. Upam si iti kamor koli, ker vem, da je to dobro. Če bi imela možnost narediti en hišni obisk tedensko, bi za svoje paciente v istem časovnem obdobju lahko naredila bistveno več. To je skupnostna obravnava, ki je celostna, načrtovana v smer dolgoročnega optimalnega izida. Proaktivno se izvaja hišne obiske. Ne gre le psihiater, tudi medicinska sestra, delovni terapevt. To bi recimo rada delala.

Se pa premika tudi pri nas. Projekti na področju duševnega zdravja potekajo, zavarovalnica jih financira, delodajalci prepoznavajo, da je duševno zdravje pomembno. Se premika, malo po malo, od spodaj navzgor. Če se spomnim, kako je bilo, ko sem začela specializirati psihiatrijo, to je bilo skoraj četrt stoletja nazaj, je danes bistveno drugače. Boljše in upam, da bom doživela še kakšno spremembo. Gre pa res počasi. Npr. zdravstveno-vzgojni centri Cindy, ki so najprej delali na zdravem življenjskem slogu, manjšanju posledic sladkorne, koronarnih bolezni, hujšanju in prenehanje kajenja, so sedaj dodali k vsebinam še duševno zdravje. V 62 centrih po Sloveniji so na voljo delavnice za depresijo, anksioznost, stres, sproščanje itd. Jaz sem te delavnice razvila pred 10 leti, čakale so v predalu. Ko je bila stvar zrela, je bilo mogoče urediti sistemsko. Gre za edukacijo, v katero smo pripeljali tudi svojca. To je tektonski premik.