Mesec dni brez hrane - kaj pomenijo take diete?

Nekega večera sta Hayley Ryczek in njen mož odšla na večerjo v svojo najljubšo restavracijo. Pojedla sta okusno večerjo, Hayley je uživala v vsakem grižljaju. Vedela je, da naslednji mesec ne bo jedla nič drugega.

Že naslednji dan je začela z ekstremno "vodno dieto." Avtorica kuharice in blogerka iz okolice Pittsburgha je svojo "dietno popotovanje" na blogu beležila vsak dan. 31 dni je bila brez hrane, pila je le vodo, limonin sok in uživala vitaminske tablete. Prvi dan se je odločila za 10-kilometrski sprehod, drugi dan pa je pripravljala hrano za druženje v cerkvi. "Skoraj ves dan me hrana ni niti malo zamikala," je zapisala Hayley Ryczek.

Dietni fanatiki.

Američanka je del male, a zelo fanatične skupnosti ljudi, ki se odreka hrani in prisega na stradanje telesa. Nekateri za mesec dni, drugi brez hrane vztrajajo še dlje. Izguba teže jih pri tem ne moti in jo dojemajo za duhovno potovanje. Nekateri so navdih našli v 40 dnevnem postu Jezusa, drugi so zasvojeni z detoksikacij ali "resetiranjem" organizma.

Več kot leto dni brez hrane

Brez hrane je možno preživet več mesecev, preživetje pa je odvisno od količine telesne maščobe, ki je na razpolago telesu. Najdaljši kdajkoli zabeležen post se je zgodil v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, ko je neki mladenič brez hrane preživel 382 dni, piše Men's Health. Ves čas je bil pod nadzorom zdravnikov, redno je užival vitamine in uspel izgubiti več kot 120 kilogramov.
Pred nekaj leti je nekaj podobnega želela storiti ženska s Floride, ki je po manj kot mesecu dni stroge diete umrla.

Prvih nekaj dni je bila Ryczekova zelo razdražljiva. "Želela sem si, da mož ne spregovori niti besede." Pravi, da nikoli ni imela občutka, da ji primanjkuje energije, ter, da je vsak večer kuhala in pripravljala večerjo za moža. Vzela si je tudi čas za preureditev kuhinje.

Nezavest, težave s srcem, smrt 

Strokovnjaki so skeptični in vse, ki se odločajo za tovrstne  diete opozarjajo, da ni zaželeno telo stradati, nato pa nekaj dni zapored uživati hrano. Poleg izgubljanja mišične mase, pomanjkanje glukoze v krvi upočasnjuje tudi možganske funkcije, krvni tlak pada, možnost, da bi padli v nezavest, pa je s tem večja. 

"S pomanjkanjem proteinov in glukoze, ki jih dobimo z uživanjem hrane, telo začne porabljati lastne proteine. Na koncu pride do kanibalizacije lastnega mišičnega tkiva," pravi Thomas Wadden, šef centra za težave v prehrani v Pennsylvaniji. 

Žrtev kanibalizacije je tudi srce. Dolgoročne težave v prehranjevanju pripeljejo do slabljenja srca. Tudi potem, ko si telo opomore, se lahko pojavljajo težave z delovanjem srca. 
Debelost so zdravili s stradanjem, posledice pa ...

V preteklosti so zdravniki skušali debelost zdraviti tako, da so pacientom prepovedali vnos hrane v telo. Potem, ko so začeli pacienti umirati, so prenehali s to metodo zdravljenja. V sedemdesetih letih je bila popularna dieta, ki je slonela na tekočih proteinih. 60 ljudi je umrlo. Oboleli od težke oblike anoreksije ponavadi umrejo zaradi težav s srcem. Kalorijska restrikcija je edini način izgube kilogramov, a hkrati pušča trajne posledice na organizmu. Kot je pojasnil Grant Tinsley z Univerze v Texasu, za izrazom kalorijska restrikcija stoji fenomen pod imenom hormesis. "Hormesis je izpostavljanje telesa manjšim količinam določenih vrst stresa, kar prinaša prilagoditev in izgradnjo obrambnega zidu organizma. Kratkoročni posti so lahko male vrste stresa. Dolgoročen post pa lahko predstavlja večji stres, posledice so trajne," pravi Tinsley.

Zmanjšanje vnosa kalorij v telo že po nekaj tednih ali mesecih privede do tega, da se organizem navadi na nove količine vnosa hrane. Raziskave so pokazale, da je nekaj oseb, ki so dalj časa živele nizkokalorično življenje, dokazale, da morajo tudi po koncu diete jesti manj od ostalih, da bi obdržali isto težo.

Čarodej je imel velike težave z zdravjem

Evolucija na delu Ryczekove in ostalih somišljenikov stradanja temelji na njihovih prepričanjih, da so v preteklosti ljudje neprestano stradali in, da je lakota pravzaprav naravno stanje ljudskega organizma. Marlene Zuk, profesorica ekologije in evolucije iz Univerze v Minnesoti je dejala, da, čeprav so ljudje nekoč res stradali, to še ne pomeni, da je bilo to za njih dobro ali zdravo. "Naše telo je neverjetno prilagodljivo. To pa še ne pomeni, da nas lahko vsak tak izziv ojača," pravi Zukova.

Ne glede na dolgotrajnost neuživanja hrane ostaja dejstvo, da lahko po koncu posta vsak obrok hrane predstavlja nevarnost. Zabeležen je primer umetnika in čarodeja Davida Blainea, ki je v stekleni škatli brez hrane živel 44 dni. Potem, ko je zapustil stekleno škatlo in začel jesti hrano, je imel nenavadno nizek nivo fosfatov v organizmu. Lahko bi se končalo tudi s smrtjo, a jo je na njegovo srečo odnesel zgolj z dvotedenskim bivanjem v bolnišnici pod strogim nadzorom londonskih zdravnikov.