V Ljubljani se vse do 17. decembra odvija Mastercardova praznična vasica, ki poleg raznolike ponudbe dobrot, ponuja tudi razpravo in dialog o perečih temah, ki pestijo naš svet. V sodelovanju z romunsko nevladno organizacijo Amais so pripravili tudi Mizo za vsakogar, kjer z različnimi gosti obravnavajo pomembne teme.
Tokratna gosta sta bila Timotej Skledar iz Zveze društev slepih in slabovidnih Slovenije ter Alen Kobilica, maneken, podjetnik in ustanovitelj centra Vidim cilj.
Nova resničnost
Nobeden od gostov ni slep od rojstva. Živela sta dokaj običajno življenje, dokler ju ni presenetila bolezen. Alen Kobilica se še dobro spominja, kako se je vse začelo, sprva je bilo slabo počutje, nato pozabljivost in zmedenost.
"Ko sem šel do zdravnice, mi je rekla, da imam krizo srednjih let. Ni mi hotela vzeti krvi ali pa me napotiti naprej na pregled," je povedal Kobilica, športnik, ki se ne vda kar tako. "Naposled me je le poslala na slikanje glave in odkrili so, da imam tumor. Na srečo je bil benigen, vendar sem moral vseeno oditi na operacijo. Ko so ga odstranili, sem v nekaj dneh izgubil vid."
Zgodba Timoteja Skledarja, nadobudnega športnika v showdownu in aktivnega člana v Zvezi društev slepih in slabovidnih, je precej podobna. "Oslepel sem pri 24 letih zaradi možganskega tumorja. Po slikanju glave sem moral iti na operacijo, deset dni po njej sem oslepel," je povedal.
"Najtežje je bilo sprejeti to, da sem odvisen od drugih ljudi," je pripomnil Kobilica. "Bil sem samostojen. To je največji izziv pri slepih in slabovidnih, ki izgubijo vid." Pozval je vse, da preizkusijo, kako je to: "Zaprite oči in pošljite sms, pojdite na sprehod, pojejte nekaj. Kar naenkrat je vse to misija nemogoče."
Prepreke na poti
Oba sogovornika javno in glasno opozarjata na prepreke, ki slepim in slabovidnim otežujejo življenje. Prav tako sta oba zelo dejavna na področju, da bi slepim in slabovidnim omogočila bolj inkluzivno družbeno življenje.
"Pogovarjamo se o dostopnosti ter o pravicah naše skupnosti. Sam delam na področju fizičnih prilagoditev, kjer seznanjam ljudi s pripomočki, ki bi jim olajšali življenje. Urejam distribucijo teh pripomočkov, pomagam uporabnikom in izvajam seminarje ter tečaje, kjer se uporabniki naučijo uporabljati te pripomočke. En primer je govoreči meter, ki ti govori dolžine, ki jih izmeriš," je povedal Skledar in se obregnil ob dejstvo, da je potrebnega še veliko dela, da bo svet bolj dostopnejši slepim in slabovidnim.
"Največjo težavo predstavljajo javne ustanove in zdravstveni domovi," je povedal, "vhod v domove ni pravilno označen in nima prave luči za slabovidne, kar jim posledično še dodatno zamegli vid. Prav tako črke niso dovolj velike, pot do recepcije pa tudi ni označena."
Zakon o osebni asistenci
Čeprav obstaja še veliko preprek na njuni poti, sta oba sogovornika pohvalila zakon o osebni asistenci. "To je dober projekt," je začel Kobilica, "meni pomaga, da hitro pridem od točke A do točke B. Nekdo mi pomaga pri kuhanju, teku, kolesarjenju, pri vseh stvareh, ki jih prej nisem mogel početi. Zaradi tega tudi fizične ovire ne predstavljajo več takšnega problema."
Center Vidim cilj
Z vsem, kar je pridobil v svojih letih, je Alen Kobilica želel družbi nekaj vrniti nazaj. Ustanovil je neprofitno organizacijo Vidim cilj, ki omogoča invalidnim otrokom, da se udejstvujejo v športu. Sedaj že več kot 100 otrok obiskuje njegov tečaj plavanja, poleg tega pa nudijo tudi vrsto drugih športov.
"Sprva je bil moj namen dobiti še enega vrhunskega športnika, vendar sem kmalu opazil, da zaradi športa ti otroci gradijo samozavest in samopodobo. Dobili so motivacijo, strast in samodisciplino. To rabijo za premagovanje ovir, ki nam jih življenje meče pod noge," je povedal Kobilica.
"Hotel sem, da otroci postanejo aktivni, in da niso samo pasivni opazovalci. Že sedaj otroke zavijajo v vato, kaj šele ko so bolni. Tako so otroci kot tudi starši izgubili strah in to je najboljši način, da se naša družba razvija."
Kakšna je vloga zdravih ljudi pri vsem tem?
Seveda je vloga zdravih ljudi zelo pomembna pri ozaveščanju in pri borbi za pravice slepih in slabovidnih, vendar Timotej in Alen opozarjata, da pretirana pomoč in "empatija" pogosto vodita v pomilovanje bolnih. "Najslabše je, ko nas pomilujejo," je povedal Timotej. "Slepi ljudje smo zelo sposobni, rabimo samo malo več prilagoditev in več časa. Sami smo sposobni povedati, kaj potrebujemo, ne potrebujemo advokatov. Pomagate tako, da nas poslušate in pustite, da naredimo nekaj sami."
Važne so plače ne pa bolniki.
pa še tole, tale članek je na grozo ni edini, ki sem ga s podobno problematiko, to je znonšalantnim obnašanjem zdravniov zasledil na netu: recimo pacint z gnojnim izpljunkom dobi diagnozo gnojno gripo, ko pa vse pride do krvavih pa… ...prikaži več pa rak v 4 stadiju na pjučih in še in še. saj me je strah brat karkoli na netu. hvala bogu da je sladkorna bolezen tipa 2 zelo obljadljiva z tabletami, tako da vas dohtarji radi začnejo futrat z njimi, namesto da bi vam pomagali zavit na zdravo pot po naravni smeri.
mene zanima samo a tale članek bere tisti mladi zdravnik, ki ima čas za pisanje pisem o svojem težavnem delu in nam joka, naj raje piše svojim kolegom. in še to bi dejal, če jim je težko delat v topli… ...prikaži več ordinaciji na suhem in jih motijo ljudje, kamot zamenjajo službo. predlagam gradbeništvo, delo zunaj na svežem zraku, soncu, ki pripeka, mrazu, ki gre do kosti, vetru, dežju in snegu, od zore do mraka on čez, ko roke primrznejo ali pa se opečejo na armaturnem železju.