“Zbolel sem aprila 2014 pri 31. letih. Prvi znaki so bili zelo podobni znakom gripe: vročina, razdražena koža. Edina zelo očitna razlika je bil zelo znižan krvni tlak in precej močna vrtoglavica,” se spominja. Tudi po tem, ko so simptomi podobni gripi minili, vrtoglavica ni prenehala. Krvni tlak pa je bil še zmeraj nizek. Žarko sicer pojasnjuje, da nima vsak bolnik enakih začetnih simptomov, oziroma se tipični simptomi lahko pokažejo kasneje. “Tudi zdravnica je najprej mislila, da gre za gripo, ker se prvi pravi znaki pokažejo kasneje,” dodaja.
Od ugriza okuženega klopa do prvih znakov podobnih gripi sta pri Žarku minila približno dva tedna. Potem je sledilo izboljšanje z izjemo vrtoglavice, ki je trajalo približno teden dni. Po kolesarjenju s sinom pa je dobil hudo vročino in močne vrtoglavice. “Ko sem šel ponovno k svoji zdravnici, sem že kazal prve prave znake na sum klopnega meningoencefalitisa, kot je rahlo drhtenje jezika in rok. Nisem pa imel kakšne občutljivosti na svetlobo, ali ostalih znakov, mogoče le zelo malo otrdel vrat,” pojasnjuje.
Vse kar se iz tega obdobja spominja, je le to, da je stopil v ordinacijo dežurne zdravnice in da so ga dali v rešilca. Kasneje se spominja le tega, da se je na infekcijski kliniki zbudil in ga je zdravnica spraševala, koliko je dva plus pet. Čeprav je račun preprost, je potreboval celo minute, da je odgovoril pravilno. Veliko časa je potreboval tudi, da je povedal, kakšnega leta so. Kasneje je izvedel, da je imel zelo otečene možgane in so ga rešili v zadnjem trenutku.
Le malo posledic
Na srečo mu je bolezen pustila zelo malo posledic. Še največ preglavic, sploh na začetku, je predstavljala zmanjšana koncentracija. “To se sicer težko opiše … Ko sem vzel v roke knjige, sem na primer za stavek potreboval nekaj minut. Spomnim se sms sporočila, ki mi ga je poslala kolegica. Prebral sem ga vsaj trikrat, preden sem razumel, da mi želi dobro okrevanje,” se spominja. Žarko ocenjuje, da mu je kasneje pomagala tudi možganska telovadba z branjem knjig, reševanjem križank, skratka vse, kar zahteva večjo miselno aktivnost. Opaža pa, da zdaj hitreje zboli za prehladom, ob spremenjljivem vremenu ima občasno blažje glavobole.
Okužil se je pri delu po žledu
“Okužil sem se aprila 2014 pri delu v gozdu po žledu, ki je precej uničil gozdove po Sloveniji. Kljub zaščiti sem imel takrat zapičena dva klopa,” pravi. Najverjetneje je imel klopa nekaj ur, vendar pri delu ni imel časa, da bi preverjal klope. Ko je prišel iz gozda domov, ga je takoj opazil in odstranil, žal pa je bilo prepozno.
“Mogoče je zanimivo tudi to, da se pred tem ne spomnim, da bi kdaj v zadnjih desetih letih imel vsaj enega klopa. To kaže, kako velika verjetnost je, da se lahko okužiš že pri prvem stiku s klopom,” opozarja. Po njegovih besedah povečajo verjetnost stika s klopom tudi mile zime, ko imajo škodljivi organizmi dobre možnosti, da se še bolj razmnožijo.
Zanimivo se mu zdi, da se ljudje v naravi bojijo medveda, kače in ne klopa. “Ko nekoga poškoduje medved, zavlada prava panika, lovci gredo na pohod, pa čeprav se je medved najverjetneje sam upravičeno počutil ogroženega. Ko slišimo, da je imel nekdo klopa, le zazehamo,” opisuje. Meni, da bi morala država poskrbeti za obvezno cepljenje in to ne zgolj za določene skupine ljudi. “Ali pa vsaj poskusiti zmanjšati stroške cepljenja ali na drug način ozavestiti ljudi,” pravi.
Priznava, da je bil prijetno presenečen, ko je kar nekaj znancev po njegovi izpovedi v medijih cepilo celo družino. “Mislim, da je s tem bil dosežen preventivni namen,” je zaključil.
Preberite še:
