Govornih težav je več, bolje jih tudi prepoznavamo

O težavah na področju govora in jezika ter strokovni pomoči otrokom in odraslim na tem področju smo se pogovarjali s predsednico Društva logopedov Slovenije in vodjo zdravstvene enote pri Zavodu za gluhe in naglušne v Ljubljani, logopedinjo in surdopedagoginjo Sabino Seme.

• PREBERITE ŠE: Intervju z Natašo Zupan: Za logopeda nikoli ni prepozno

Ministrica za šolstvo je kake dva meseca nazaj odgovarjala na poslansko vprašanje pomanjkanja logopedov na Goriškem, kjer so v ajdovskem vrtcu lahko logopedsko pomoč zagotovili šele po dveh letih prizadevanj. Kakšno je stanje na tem področju v Sloveniji, koliko strokovne pomoči lahko pričakuje otrok z govorno­jezikovnimi motnjami, kakšne so čakalne dobe?
Logopedsko­surdopedagoška strokovna pomoč se zagotavlja v okviru šolstva in zdravstva. Redko imajo šole ali vrtci zaposlenega svojega logopeda, to je v primeru, ko imajo za ta namen odobrenih 22 ur strokovne pomoči z odločbami za otroke s posebnimi potrebami. Pogosteje takšno pomoč šolam in vrtcem izvajamo trije zavodi, poleg Zavoda za gluhe in naglušne v Ljubljani, sta to še centra v Portorožu in Mariboru.
To so otroci z odločbo, v zdravstvu otroke k logopedu napoti otrokov zdravnik pediater z delovnim nalogom. Čakalne dobe so od šest do osem mesecev, zdravstveni domovi pa so z logopedsko pomočjo različno pokriti. Predvsem večji zdravstveni domovi imajo zaposlene logopede, v manjših krajih pa je že lahko težava. V Ljubljani je pet enot, kjer imajo povsod zaposlenega vsaj enega logopeda, a že na Vrhniki logopeda nimajo, imajo pa ga od lanskega leta v Logatcu. Včasih morajo starši otroka k logopedu voziti precej daleč, kar je lahko problem. Vsekakor je logopedov-
surdopedagogov glede na potrebe premalo.

Šest do osem mesecev čakalne dobe. Je to veliko, lahko pri otroku kaj zamudimo?
To je problem. Če so na področju govora in jezika težave, je potrebno zgodaj poiskati pomoč. Vedno je bolje prej kot prepozno. Če se izkaže, da otrok še ni zrel, lahko svetujemo in otroka spremljamo. Če ne gre za večja odstopanja, je dovolj, da začnemo obravnavo od štirih let naprej, a je treba upoštevati, da moraš priti na vrsto. Včasih je poleg pregleda logopeda, potrebno opraviti diagnostiko še npr. pri psihologu, specialnem pedagogu, kar ta čas še podaljša. Pomembno je, da se dela sistematično do šestega leta, ta čas je najbolj optimalen, pred vstopom otroka v šolo, ko se začne opismenjevanje. V šoli, ko je otrok preokupiran še z mnogimi drugimi stvarmi, je težje delati, ker se odpravljajo avtomatizirani vzorci in jih je težje spreminjati.
Pomembno je, da je otrok vključen v zgodnjo obravnavo. V tem obdobju razvoj poteka zelo hitro, možgani so plastični in dovzetni za spremembe, ni še obremenjen s šolskim delom, težav se še ne zaveda in delo vzame kot igro. Otrokova koncentracija postaja primernejša in če so težave na področju govora in jezika, je pomembno, da se opravijo pregledi na posameznih področjih otrokovega funkcioniranja in timsko pristopiti k reševanju težav. Zaradi različnega tempa razvoja, dednih lastnosti, spodbud iz okolja, zdravstvenega stanja otroka se delo prilagodi. Če ima otrok npr. težave na področju ritma in tempa, ­ je potrebno poiskati pomoč, predno se začne zavedati takšnega načina govora. Potrebno je poiskati pomoč, da vidimo, v kakšni smeri so težave, zakaj je otrok na tem področju šibek.

Kaj pa disleksija?
Težave se lahko nakazujejo že v predšolskem obdobju, opazne pa so lahko že v prvem razredu, zato je dobro, da se jih usmerja že prej. Obstaja veliko predbralnih in predopismenjevalnih vaj, ki lahko pomagajo. Dobro je narediti oceno, diagnostiko, ko je otrok mlajši, četudi za obravnavo še ni zrel, da otroka lahko spremljamo oz. izvajamo določene vaje.

Kako se težave odkrijejo, so vzgojiteljice v vrtcih dovolj senzitivne, da opozorijo na težave ali to delajo predvsem pediatri?
V vrtcih in šolah so vedno bolj informirani, sicer pa otroke napotujejo pediatri po sistematičnih pregledih pri tretjem in petem letu. Logopedska sistematika, ki se izvaja pri petem letu, je lokalno zelo različno pokrita. V lanskem letu smo logopedsko sistematiko v Sloveniji opravili okoli 45 odstotno. Kjer imajo zaposlenih več logopedov, je odstotek višji. To je razumljivo, saj če primanjkuje logopedov, v primeru, da bi izvajali sto odstotno sistematiko, ne bi imeli časa za rehabilitacijo. Približno 30 do 40 odstotkov pregledane populacije potrebuje pomoč, okoli 60 odstotkov pa logopeda obišče le enkrat, na sistematskem pregledu.
Imamo otroke, ki nimajo tako evidentnega odstopanja in hodijo v redno šolo, vrtec, a npr. napačno izgovarjajo glasove r, s, z, c ... ali imajo glasovne težave ali težave na področju zatikanja. Ti otroci potrebujejo delovni nalog, izda ga zdravnik in napoteni so v ambulantno obravnavo na zdravstveno enoto, če pa gre za večja odstopanja, npr. na področju govora in jezika, sluha (naglušnost, gluhota) ali npr. pri motnjah avtističnega spektra, je potrebna odločba. To populacijo za celo Slovenijo pokrivamo že omenjeni trije centri v Ljubljani, Mariboru in Portorožu. Imamo prilagojene vzgojno­izobraževalne programe, a tudi zdravstveno in mobilno enoto, s katero nudimo pomoč na terenu za otroke, ki so lahko vključeni v redni program v šolah in vrtcih.

Ali je govorno ­ jezikovnih težav danes dejansko več ali jih bolj prepoznavamo?
Oboje, bolje smo ozaveščeni, več je informacij, tudi izmenjava informacij je zaradi medijev in tehnologije večja. Res pa je tudi, da je zdravstvo napredovalo, tako da so boljši rezultati, npr. pri nedonošenih otrocih, a imajo lahko kasneje ti otroci težave na različnih področjih, ki se začnejo kazati že pred ali po prvem letu življenja, npr. v motoričnem razvoju in ali v razvoju govora.

Kaj pa vzgoja?
Na razvoj govora in jezika vpliva tudi današnji način življenja. Pomembno je, da si vzamemo čas in otroka poslušamo, spodbujamo govorno ­ jezikovno komunikacijo. Ko zna otrok držati pribor in piti iz kozarca, naj tako pije in je, četudi je lažje, da vse skupaj prelijemo v stekleničko in mu ponudimo pasirano hrano namesto celih kosov. Če otrok ne grize, ne razvije dovolj dobro mišic, ki imajo pomembno vlogo v ustni votlini pri izgovorjavi glasov, rasti čeljusti, požiranju.
Otroci imajo več težav pri govoru zaradi nepravilnega dihanja, ker nimajo zaprtih ust. Seveda so lahko težave vezane tudi na genetiko ali poškodbe.
Zelo pomemben je tudi motoričen razvoj. Dobro je, da otrok preveč „ne zavijamo v vato“, ampak jih pustimo na igrišče, da omogočimo motorični razvoj. Govor je fino motorična aktivnost.

Verjetno se delo s triletnikom precej razlikuje od šestletnika, ki lahko že sedi in ponavlja?
Recepta ni, odvisno od posameznika. Pri mlajših si pomagamo z igro, delamo preko različnih  kanalov, na vizualnem, slušnem, tipnem. Otroci v zgodnjem obdobju razumejo več kot povedo.
Predno govor uporabijo poslušajo, opazujejo, motorično pokažejo. Razvijajo spretnosti na bazični ravni, tako da znajo nekaj povezati, poiskati, razvrščati stvari ali sestaviti niz. Nizanje, razvrščanje... je del našega življenja. Iz niza je sestavljen naš ritem, način, npr. kako se oblečemo, pa tudi govor sestavlja niz črk, zlogov, besed.

Kako poteka razvoj govora, po določenem zaporedju, linearno?
Teorija govori o zaporedju, a otroci govor usvajajo različno v razvoju. Razlike so tudi med sorojenci. Eden spregovori hitreje kot drugi, čeprav sta bila deležna iste vzgoje in vzorca s strani staršev.
Obstaja določeno zaporedje, kako nastajajo npr. glasovi. L recimo nastane pred r. Namesto črke r, otrok najprej uporablja l ali j. Če r nadomešča z l, je to boljše, ker je jeziček že na pravem mestu, potrebno je pridobiti le vibracijo, pri nadomeščanju z j pa je potrebno najprej spremeniti lego jezika. Sičniki s, c, z in šumniki š, č, ž, so glasovi, ki se razvijejo zadnji do petega leta in pol.
V različnih starostnih obdobjih se razvoj govora in jezika spreminja. V vsakem obdobju obstajajo opozorilni znaki, ki nam pokažejo, da se govor ne razvija pravilno.

Katere so najpogostejše težave?
Najbolj izpostavljena skupina, kjer imajo otroci težave je področje izreke glasov. To so sičniki in šumniki ter črka r, ki jo najpogosteje nadomeščajo z l in j.
Sičnike in šumnike otroci pogosto zamenjujejo, z razvojnega vidika so to glasovi, ki se najpozneje
razvijejo, a pred vstopom v šolo naj bi bili usvojeni in pravilno uporabljeni.
Če pride štiri ali pet letnik, ki nima teh glasov oz. so nepravilno osvojeni, je to pravi čas za obravnavo, a alarm je, če v tej starosti ni glasov, ki se v razvoju pridobijo že prej, npr. k, g, h, m, n, p, b ... ali če ni zvenečnosti. Potrebno je pogledati kje je vzrok.

Kaj je lahko vzrok?
Lahko gre za povečano žrelnico, kratko podjezično vez, nespreten jezik, slabšo slušno pozornost, napačen griz ali rast čeljusti. Zelo pomembno je požiranje, gibanje jezika, ustne votline so različne.
Če imajo otroci večje nepravilnosti, npr. da je čeljust pomaknjena naprej ali nazaj, je dobro, da to
začnemo korigirati že pred vstopom v šolo, sicer bo imel tak otrok težave pri izgovorjavi. Ko imamo enkrat avtomatizirano napako, jo je težje popraviti.

Včasih starši rečejo „Naš ni govoril do tretjega leta, potem pa se mu je naenkrat odprlo.“ Se to res zgodi tako naenkrat?
Ja, se zgodi. Smo različni. Tudi preddispozicije imamo različne. A če ni čisto nič govora do tretjega leta, to ni dobro. Lahko pomeni, da malo govori, da je bolj zaprt. Morda pove samo nekaj besed in nima želje povedati več. Če pa je problem, da ni razumevanja, da bi bilo govora več, da je želja, a otrok tega ne zmore, pa je to potrebno pregledati .
Pomembno je, da starši ob govornih težavah, otroka ne izpostavljajo govorno ­ jezikovni komunikaciji, prilagodijo nivo znanja in ga ne primerjajo z vrstniki ali sorojenci.

Kakšni so še lahko razlogi za težave na področju govora in jezika?
Lahko so organske motnje ali genetske preddispozicije. Npr. če se otrok rodi s shizo, razcepom neba in ali ustnic, je spremljan in obravnavan od vsega začetka.
Če gre za kasnitve v govoru in starši pogosto rečejo, da so tudi sami pozno začeli govoriti, je pomembno, da to zaznajo pri otroku, a ni nujno, da bo razvoj pri otroku enak. Otrok je pobral različne gene in lahko da bo ta kombinacija prinesla čisto nekaj drugega, morda bo njegova težava težje obvladljiva kot pri staršu, ki je pozno spregovoril.
Drugi vzroki so mehanske narave, npr. pozna uporaba steklenic, dud, slab govorni model in slabše razvita motorika.

Do kdaj so dude in stekleničke dovoljene?
Na splošno lahko rečemo, da po drugem letu nimajo več prave funkcije. Vendar je treba poudariti, da so otroci različni. Imajo različne težave, travme, lahko so bili hospitalizirani. Dude, stekleničke in sesanje prsta nepravilno oblikujejo rast čeljusti in zob. Težave se pojavijo pri izgovorjavi različnih glasov, požiranju, dihanju.

Pri različnih glasovih?
Pri različnih, predvsem pri sičnikih, šumnikih. Pri izgovorjavi glasov lahko npr. jezik uhaja med zobe. Ko je otrok star dve leti, zna že marsikaj povedati. Z dudico v ustih ne more pravilno govoriti, takšen način govora se avtomatizira in ostane.
Pretirana uporaba pomanjševalnic, otroški govor, bo otrok posnemal. Z otrokom se pogovarjamo kot z odraslo osebo v obsegu, ki ga zmore.
Govorimo mu, kaj se dogaja okoli nas, s kratkimi, enostavnimi stavki. Včasih starši rečejo: „Saj ne razume.“ A to ni res, otrok razume prej, kot govori. Na obravnavo pridejo otroci, pri katerih je velik razkorak med razumevanjem in ekspresijo govora. Alarm je, če ni razumevanja.

Kaj pa dvojezičnost, je lahko oteževalna okoliščina?
Da, tega je vedno več. Otroci en jezik govorijo doma, drugega pa le v vrtcu in šoli. Včasih so šibki že v materinem jeziku, starši pa se z njimi ne znajo pogovarjati v drugem jeziku. Z njimi ne berejo, ne osvajajo novih besed, pojmov, zato osvojijo jezik predvsem od vrstnikov oz. institucij, v katere so vključeni.
Otroci govor posnemajo doma in v skupini, v katero so vključeni. Pri zatikanju ali jecljanju, ki je lahko razvojno okoli drugega ali tretjega leta, npr. pride otrok domov in začne jecljati, ker posnema vrstnika. Če je to razvojno, mine, težava nastane, ko se začne otrok zavedati načina govora in se stiska v govorni situaciji poveča. Otroci, ki dobijo socialno veliko negativnih izkušenj, v smislu zbadanja, posmehovanja, nerazumevanja tovrstnih težav, ki trajajo dlje časa, težko premagajo težavo in imajo psihološke blokade.

Ves čas smo govorili o otrocih, vendar logopedsko pomoč potrebujejo tudi odrasli ...
Če gre za težje nepravilnosti, s katerimi se oseba rodi, je tak posameznik spremljan od rojstva in je kot odrasel vključen v posebne institucije, kot so delovno­varstveni centri ali stanovanjske skupine.
Drugo so motnje, kot je npr. afazija, ki nastane kot posledica poškodb, tumorjev, možganske kapi in podobno. Te osebe pokriva terciarni nivo, dokler so tam vodeni na oddelku ali v ambulanti, a ko zaključijo obravnavo, zanje ni sistematično poskrbljeno. Deloma jih pokrivajo rehabilitacijski centri, kot je Soča, razna društva, v zdravstvenih domovih pa logopedov za odrasle ni. Zdravstveni domovi bi morali imeti logopeda v razvojni ambulanti in dispanzerju za otroke. Tudi na terciarnem nivoju jih je premalo, na Nevrološki kliniki v Ljubljani sta recimo samo dve logopedinji, populacija, ki takšno pomoč potrebuje, pa je zelo široka in obsežna.

Pri vas odraslim ne nudite pomoči?
Pri nas nudimo pomoč odraslim gluhim in naglušnim osebam, odraslim osebam, ki jecljajo in odraslim osebam s težavami pri izreki glasov. V našem zavodu imamo zaposlenih največ logopedov­surdopedagogov, okoli 50. 20 jih je v zdravstveni enoti, 16 na terenu, preostali pa po oddelkih, šole in vrtca.
Logopedi delo vrednotijo s storitvami, plačnik je ZZZS. Če bi hoteli program razširiti, se moramo pogajati z zavarovalnico. Določene storitve lahko dela in beleži le specialist klinične logopedije, določene pa logoped. Klinični logopedi so zaposleni na terciarnem nivoju, v centrih za sluh in govor, na primarnem nivoju je zaposlen le eden klinični logoped, v ZD Ravne na Koroškem.

irma.hus@zurnal24.si