Wardo Mohamud Yusuf je zapustila Somalijo, ker je želela zbežati pred sušo in lakoto. S svojima otrokoma, enoletno hčerko in štiriletnim sinom, je dva tedna pešačila in skoraj že prispela na cilj, ko se je njen sin nenadoma zgrudil. Ponudila mu je požirek vode in ga poskušala ohladiti, a deček je bil v nezavesti in ni mogel piti. Ljudi, ki so bili na isti poti, je prosila za pomoč, a so v strahu za lastno preživetje odkorakali naprej.
Devetindvajsetletna mati se je morala odločiti, kaj storiti. Sina je pustila na cesti in skupaj s hčerko odšla naprej. "Prepričana sem, da je bil še živ, ko sem odšla, in zaradi tega se mi trga srce," je nekaj dni kasneje povedala v begunskem taboru v Keniji.
Njena zgodba ni osamljen primer, poroča AP. Starši, ki bežijo pred lakoto, so se prisiljeni odločiti, kateri otrok ima najboljšo možnost za preživetje in koga naj pustijo za sabo.
"Še nikoli v življenju nisem bila v takšni dilemi," je dejala Yusufova. "Zdaj podoživljam bolečino, ker sem morala zapustiti svojega otroka. Ponoči se zbujam in mislim nanj. Kadarkoli vidim dečka njegovih let, se počutim grozno."
Na pot s petimi, na cilju s tremi
Faduma Sakow Abdullahi se je na pot v Kenijo odpravila s petimi otroki, dojenčkom, 2-, 3-, 4- in 5-letnikom. Dan pred prihodom v begunski tabor se najstarejša otroka po kratkem počitku nista zbudila.
S seboj je imela le še malo vode in ko je videla, v kakšnem stanju sta najstarejša otroka, se je odločila, da bo vodo raje ponudila mlajšim otrokom. Ti so namreč bili v veliko boljšem stanju. Ker ni želela čakati na mestu, kar bi slej ko prej pomenilo tudi smrt za preostale otroke, je vstala in šla naprej.
Že po nekaj korakih se je obrnila v upanju, da sta najstarejša otroka še živa. Odšla in vrnila se je še nekajkrat, preden je dokončno pustila otroka ob cesti pod drevesom.
"Prisiljen sem bili misliti na preostalih pet"
Ahmed Jafar Nur, oče sedmih otrok, se je v Kenijo odpravil skupaj s 14-letnim sinom in 13-letno hčerko. Po dveh dneh hoje jim je zmanjkalo vode. Tretji dan niso več mogli nadaljevati poti, saj so bili žejni, lačni in izmučeni.
"Otroka nista več mogla hoditi. Ker nisem želel, da bi vsi trije tam umrli, sem ju bil prisiljen prepustiti njuni usodi. Še posebej, ko sem pomislil na preostalih pet otrok in njihovo mater, ki so ostali doma. Rekel sem si: 'Reši si življenje zaradi preostalih petih. Ta dva sta našla svojega boga'," je povedal. "To je bila najhujša stvar v mojem življenju."
A njegova dva otroka sta imela srečo v nesreči. Rešili so ju nomadi in jima pomagali priti domov k materi v Somalijo. Da bo družina spet kdaj združena, je težko verjeti, saj Nur nima denarja, da bi vso družino pripeljal v Kenijo. "Neprestano se sprašujem, ali bodo preživeli," opisuje svoje misli.
Časa za žalovanje ni
Ko je triletni sin Faquid Nur Elmi na poti iz Somalije umrl zaradi lakote in žeje, je njegova mati sinovo truplo lahko zgolj pokrila z vejami. Ni imela časa žalovati, saj je morala misliti še na pet drugih otrok. "Kje bi dobila energijo, da bi skopala grob za njega?" se sprašuje. "Mislila sem samo na to, kako rešiti preostale otroke."
Ti si pa res en cepec! Kako sploh lahko pišeš takšne neumnosti?Seveda je tebi lahko, ko so ti starši vse k riti prinesli, pa so te prosili, da boš vse pojedel.A si bil sploh kdaj v življenju lačen?<br… ...prikaži večr />Ko se je tvoja mamca odločila, da ne boš mel več bratcov in sestrc, je šla v lekarno in kupila tabletke. No, celo zastonj jih je dobila. Hvala Bogu, da jih je, da ne bi bilo še več takšnih cepcev na svetu, kot si ti!Kje naj oni dobijo kaj takšnega? Res si neumnež na kvadrat!K
em? Nimajo za žret, otrok pa kot toče. Eden 7 kosov, tadruga "samo" 5. Pa kdo koga tle vleče za jajca? Teli zumbe so itak preleni za kaj drugega kot mularijo klepat in čakat kaj jim bo "bog"… ...prikaži več (=zahodnjaki) poslal.