Slovenski smučarkski skakalec Žiga Jelar je do največjega uspeh v karieri, malega kristalnega globusa v skupnem seštevku poletov, prišel po zaslugi odličnih predstav v Oberstdorfu in Planici.
Prav v dolini pod Poncami se je 24-letni Besničan veselil prve zmage v svetovnem pokalu, in to na tekmi, na kateri so se od prvega do četrtega mesta zvrstili Slovenci, s čimer so orli izenačili 42-letni rekord avstrijskih skakalcev.
Planiški uspeh je za Jelarja, ki je poleg posamične zmage slavil še ekipni uspeh, v seštevku poletov pa na koncu za pičlih deset točk ugnal drugega letalca sveta Timija Zajca, pomenil velik obliž na rano, potem ko so se njegovi načrti zaradi zapletov pri okužbi s covidom-19 tako rekoč čez noč sesuli v prah.
Bolezen ga je oropala OI v Pekingu in svetovnega prvenstva v Vikersundu, toda Jelar ni vrgel puške v koruze, temveč je vse napore vložil v osvojitev malega globusa, kar mu je na koncu tudi uspelo. In to ravno v Planici, kjer je tudi po zaslugi gledalcev doživel eno najlepših izkušenj v njegovem življenju.
Od planiškega praznika, kjer ste se zapisali v zgodovino, je minilo že nekaj časa, zadevo ste tudi nekajkrat prespali. Kako se počutite?
Če sem iskren, nisem imel še niti ene prespane noči ali prostega trenutka. Dokler si v Sloveniji, si vsi želijo slišati zgodbo oziroma izvedeti kaj o tvojih občutkih. Vedel sem, da se bo dopust začel šele takrat, ko se bom dejansko usedel v avto. Zdaj se bom lahko šele umiril in razmislil o tem, kaj vse mi je uspelo in kaj bo potrebno še izboljšati. Prejšnjo noč sem se ponoči prebudil in začel zelo premišljevati o tem, kaj se je dogajalo, tako da je bila noč tudi s tega vidika neprespana. Imel sem ogromno obveznosti od jutra do večera, tudi z družino še nismo uspeli nazdraviti ali kaj podobnega.
Kar naenkrat ste se znašli pod velikim drobnogledom, kako so soočate z medijsko pozornostjo in vsesplošnim navijaškim obleganjem?
Zavedam se, da vsaka takšna reč za seboj potegne to, kar se je zgodilo. Najtežje je takrat, ko te nihče ne pogleda in niti ne vpraša po tvojem počutju. Jaz vse to sprejemam z odprtimi rokami in nasmeškom, čeprav v zadnjih dneh tudi na fotografijah nisem več izgledal kot najboljši Žiga. To pač pride zraven.
Kot sem povedal že takrat, je bilo to nekaj najlepšega, kar sem doživel v življenju. Imel sem priložnost biti del takšne zgodbe. Že tako pred navijači skačem veliko bolje kot pred praznimi tribunami. Na tekmah vedno nekaj dodam v primerjavi s treningom. Orosile so se mi oči in dlake so mi šle pokonci, še posebej takrat, ko smo se po ekipni tekmi zbrali v izteku letalnice, gledalci pa so začeli prepevati slovensko himno. Tega ne doživiš nikjer. To je bilo nekaj izjemnega.
Prepevanje himne se je zgodilo na povsem spontan način, mar ne?
Sami od sebe so začeli prepevati. Podelitve sploh še ni bilo. Mi smo se takrat samo spogledali in po mojem smo vsi razmišljali, kakšno čast imamo, da v tistem trenutku stojimo v izteku.
Po osvojitvi globusa ste dejali, da niste povsem prepričani, kam ga boste postavili. Je do danes že našel svoje mesto?
Globus je še vedno v škatli, ki sem jo dobil zraven. Skupaj sva prepotovala Slovenijo. Bom našel mesto. Na sprejemu v domači Besnici sem dobil zelo lepo leseno stojalo iz nekakšne korenine. Mislim, da bo končal na tem stojalu.
Boj med mano in Timijem sem sprejemal zelo mirno. Mislim, da enako velja zanj. O tem sva se tudi pogovarjala. Še pred Planico. Dogovorila sva se, naj zmaga boljši. Od fantov sem dobil občutek, da so mi res iskreno privoščili. Zamudil sem olimpijske igre in SP v poletih. To je bila zadnja lovorika, ki je bila še na voljo. Jaz sem šel v to z namenom, da jo osvojim.
Začetek sezone je bil za vas zelo turbulenten, prvo priložnost v svetovnem pokalu pa ste dobili šele na novoletni turneji v Oberstdorfu. Kaj se je dogajalo pred tem?
Konec oktobra sem kar hudo zbolel za covidom. Mesec in pol sem bil odsoten od vsega dogajanja v smučarskih skokih in treningov nasploh. Pobralo mi je tudi ogromno moči. Pred korono smo bili še v vetrovniku, imeli smo državno prvenstvo, počutil sem se zelo dobro. Ujel sem še nekaj dodatnih občutkov in s tem prišel na skakalnico. To se je takoj poznalo. Potem pa je prišel covid. Na novoletno turnejo sem šel s štirimi treningi in netestirano opremo. Bilo je težko. Lovil sem se. Želja je bila velika, da bi ujel prave skoke in točke, vendar se mi nič ni poklopilo, kot bi se moralo.
Kakšna je bila vaša izkušnja s covidom-19?
Deset dni sem imel 40 stopinj vročine. Lahko sem samo ležal. Tega si res ne želim več izkusiti in tudi nikomur ne privoščim. Na tekmovalno težo mi je pobralo še tri kilograme. Vsi, ki so me videli, so dejali, da sem bil resnično slab za videti.
Ali vam je bolezen pustila kakšne posledice?
Posledic skoraj ni več. Po daljših tekmovanjih sem čutil veliko večjo utrujenost, ko smo imeli recimo kvalifikacije in potem še tekmo. Če se je zavleklo in smo na skaklanici preživeli šest ur, sem to kar občutil. Ampak tega zdaj ni več.
Kako ste sprejeli, ko ste ostali tako brez olimpijskih iger kot svetovnega prvenstva v poletih?
Najbolj je zabolelo, ker sem se celoten cikel pripravljal na olimpijske igre. Po Pyeongchangu sem si zastavil samo en cilj, in sicer da pridem v Peking in se tam vmešam v boj za najvišja mesta. Vse sem gradil v tej smeri. Pripravljen sem bil na vse položaje v reprezentanci. Tudi po koncu lanske sezone sem takoj začel trenirati, ker sem imel še težave s kolenom. Prostih dni skorajda ni bilo, mogoče kakšen vikend, potem pa pride bolezen, na katero nimaš nobenega vpliva. Po tistem sem preživljal težke trenutke.
Ste razmišljali tudi o koncu kariere?
Ne, o koncu kariere nisem razmišljal, seveda pa sem pomislil, ali je slploh še vredno. Naredil sem vse, kar je bilo v moji moči, načrte pa mi je prekrižala stvar, na katero nisem imel vpliva. Ko sem na novoletni turneji spoznal, da nimam možnosti niti za olimpijske igre, je bil to še dodaten udarec zame.
Planica vam je verjetno dala dodaten zagon za naprej?
Planica je bila plačilo za vse, kar sem s svojo psihično in fizično pripravljenostjo vložil v ta šport, dobil pa sem tudi dodaten zagon. Ko osvojiš nekaj tako velikega... v Sloveniji je to uspelo Primožu Peterki, Petru Prevcu in Robertu Kranjcu, to so zares velika imena v smučarskih skokih. Da se lahko postavim ob bok temu, je veliko zadoščenje in motivacija za naprej.
Pretekla sezona je bila za slovenske smučarske skoke zelo posebna. Sistem dela očitno deluje. Kako ocenjujete delo glavnega trenerja Roberta Hrgote?
Sezona je presegla meje in pričakovanja. Zavedati se moramo, da bo takšna sezona težko ponovljiva. Mi jo bomo poskušali še nadgraditi. Pri Robertu mi je najbolj všeč, da se lahko iskreno pogovoriva na štiri oči. Probleme se rešuje sproti. V ekipah je to veliko vredno, konec koncev se sedem fantov ves čas bori na nož.
Na letalnicah sem že od nekdaj dobro znašel, razen v sezoni 2019, ko sem zamenjal proizvajalca smuči in nismo našli skupnega jezika glede mojih potreb. To mi je zelo oteževalo letenje. Zame so rekli, da sem tip skakalkca za majhne skakalnice, ampak meni se zdi, da sem zelo vsestranski. Zelo uživam v poletih. V Planico sem hodil od tretjega leta naprej. Samo gledal sem velikanko z vseh možnih kotov. Letalnice mi pomenijo nekaj več.
Slovenci so tudi na splošno pravi mojstri letenja. Zakaj mislite, da je temu tako?
Mislim, da smo Slovenci malo nori. Ne razmišljamo preveč o tem, kaj se lahko zgodi. Od Oberstdorfa do zadnjega dne Planice sem pri vsakem poletu šel na vse ali nič. Ali se bo nekaj zgodilo ali pa bom zmagal. Malo smo 'premaknjeni'. Konec koncev to dokazujejo tudi druga velika športna imena, kot sta na primer Primož Roglič in Tadej Pogačar. Slovenci smo povsod. Ne vem, morda je to naša trma ali pa 'usekanost'. Mi ne razmišljamo, kaj pa če, ampak samo gremo.
Ali menite, da bi v svetovnem pokalu potrebovali več tekem na letalnicah?
Mi bi si jih želeli, vendar vprašanje, kako bi reagirali drugi. Jaz bi si želel še večjih letalnic. Koledar je pač takšen, tudi na manjših napravah je treba pokazati svojo moč.
Orli ste na prvi posamični tekmi v Planici pometli s konkurenco, izgledalo je, kot da se merite na državnem prvenstvu. Je bilo s strani skakalnih velesil, kot so Norveška, Avstrija, Poljska, čutiti kaj zavisti?
Odkar sem nam je odprlo, so nas skozi celotno sezono gledali pod prste. Okovje ni bilo v redu. Potem širina smuče, ki se doslej sploh ni nikoli merila. Tudi na kontroli dresov smo bili zelo pogosto. V bistvu nas je to samo podžgalo. Vedeli smo, da ne kršimo pravil, ampak smo šli pošteno v boj. Občutek je bil zelo dober. Počeli so vse, da bi nas zavrli, mi pa smo bili vedno boljši in boljši. V Planici je bilo od nekaterih mogoče malo čutiti, na splošno pa ne. Saj smo že v Oberstdorfu in Vikersundu dokazali. Vedeli so, kako močni smo v Planici.
Tudi Peter Slatnar je namignil, da so vam od samega začetka metali polena pod noge?
Letos je bilo tega res veliko. Vsakega, ki se povzpne na prvo mesto, začnejo obkrožati polemike. Takoj postane tarča napadov. Trenerji, ki so videli naše polete v Planici, so nam iskreno čestitali in dejali, da so bili to nadpovprečni poleti.
Slovenija vas je imela priložnost spoznati tudi v vlogi nadarjenega glabenika. Smučarski skoki ali glasba?
Skoki so prioriteta. Glasba me dopolnjuje. Pišem pesmi, glasbo, pojem in igram harmoniko, kitaro, klavir. Zanima me veliko stvari, tako da bom tudi po koncu kariere zagotovo nekaj našel.
