Legenda slovenskih smučarskih skokov Primož Peterka je v 90. letih prejšnjega stoletja poskrbel za pravcato evforijo na sončni strani Alp, ko se je že v svoji drugi sezoni dokopal do velikega kristalnega globusa in se pri rosnih 18 letih polastil najprestižnejše lovorike v tem športu.
V tisti zgodovinski sezoni je nanizal sedem zmag za svetovni pokal, osvojil novoletno turnejo in se proslavil kot najboljši letalec na svetu. V naslednji sezoni je slavil na štirih tekmah in ubranil veliki kristalni globus, resda manj prepričljivo, a zato nič manj odmevno in spoštovanja vredno.
V letih 1997 in 1998 je bil izbran za športnika leta in s tem samo še utrdil svoj status športne ikone. V svetovnem pokalu je tekmoval do leta 2009, uradno pa se je poslovil dve leti kasneje po tekmi državnega prvenstva v Kranju. Po koncu kariere je ostal povezan s smučarskimi skoki in vrsto let opravljal vlogo pomočnika trenerja v ženski reprezentanci.
Odstavljenenega Baloha je odločitev vodstva šokirala, podobno šokiran pa je bil tudi Peterka, ki je navkljub drugačnim zagotovilom nenadoma ostal brez službe. Smučarska zveza Slovenije (SZS) se je nato hitro zganila in ob sklepu, da športne ikone ne bo kar tako pustila na cesti, hitela reševati zagato.
Peterki so ponudili položaj trenerja slovenskega podmladka v okviru Državnega panožnega nordijskega centra (DPNC) v Kranju, kjer se je nekdanji vrhunski skakalec uspešno spoprijel z novim izzivom.
Kako se znajdete v novi službi, ste že začeli z delom?
Ja, začel sem opravljati novo službo. Pogodba je že podpisana. Imam tudi točno določeno funkcijo, natančen načrt dela pa bom predstavil 15. oktobra.
Kaj točno boste delali?
Delal naj bi z zadnjo triado osnovnošolcev, katere bom pripravljal na vstop v program Državnega panožnega nordijskega centra (DPNC) v Kranju. Namen tega je, da bi imeli trenerji pri prehodu otrok v srednjo šolo že nekaj podatkov, da jih bodo bolje poznali in da jim otroci ne bodo popolna neznanka.
Ali to pomeni, da je program dela prepuščen vašemu strokovnemu znanju?
Ja, mojemu znanju. Sicer je vse v dogovoru z že obstoječimi trenerji. Oni mi naročijo, kaj potrebujejo, katerih podatkih si želijo in kje jim lahko pomagam. Tudi njim pomagam tako, da občasno prevzamem kakšno skupino v primeru trenerjeve odstotnosti. Nimam neke svoje skupine, kar je po eni strani zanimivo, saj vedno spoznavam nove skakalce in skakalke, po drugi strani pa je težko, ker jih ne poznam. Tako se sproti učim.
V zadnjih letih ste skrbeli za dekleta, zdaj se bodo pod vašim vodstvom kalili tudi fantje. Kako bi primerjali skakalke in skakalce?
Zagotovo so fantje bolj preprosti. Mladi fantje vzamejo tisto, kar jim je ponujeno. Dekleta pa vedno hočejo nekaj več. V tem pogledu je velika razlika.
Lahko rečemo, da so dekleta bolj ambiciozna?
Ne, ne bi rekel, da so bolj ambiciozna. Preprosto je tako, da ko dosežejo nekaj več, potem želijo še več.
Ali ste na delovnem mestu koga nasledili ali je bilo ustvarjeno posebej za vas?
Stvari so se nekoliko spremenile. Program se je prej imenoval Planiške skakalne šole, ki so imele tudi svoj proračun. Planiške skakalne šole so vsaj za eno leto ukinili, tako da je Smučarska zveza Slovenije (SZS) našla rešitev tako, da bom jaz nadaljeval s tem delom. Brez proračuna. Na žalost mladi niso upravičeni do opreme, priprav ali treningov, smo jim pa na razpolago jaz in ostali trenerji DPNC-ja.
Ali to pomeni, da sami financirajo kombinezone, čevlje, smuči ...?
Ne vem, kako so dogovorjeni v klubih. Ta program jim, in to poudarjam, v tem letu finančno ne more pomagati.
Katera leta so ključna za razvoj tehnike oziroma osnove, na kateri lahko potem skakalec/-ka gradi?
Povsem odvisno od posameznika. Nekateri začnejo pri šestih letih, drugi pri 12 in so potem pri 16 že svetovni prvaki. Odvisno od človeka in talenta, ki ga premore.
Ali je te stvari mogoče kasneje korigirati?
Seveda, marsikaj se da spremeniti in popraviti.
Kakšna je prihodnost slovenskih smučarskih skokov, imamo dovolj mladih talentov?
Za prihodnost se ne gre bati. To lahko potrdim, saj sem z delom začel že pred 1. septembrom. Od maja hodim na tekme, videl sem že marsikaj. Mene so prepričali. Kar nekaj fantov in deklet sem opazil in jih tudi spoznal. Talent imamo, pogoje za delo tudi. Marsikaj se da narediti.
Pred nekaj meseci je močno odmevala vaša izjava, da boste morali na Zavod za zaposlovanje, če SZS ne bo našla prave rešitve?
Ne. Tega nisem rekel. To so mi položili v usta. Prosim če napišete, da to ne drži. Slišal sem jih zaradi tega. Res sem jih slišal. Novinar me je vprašal 'kaj boste pa potem?' Odvrnil sem, da ne vem, nekaj bom že. 'Ali boste šli na zavod?' 'Ja, bom pa šel na zavod'," To je bilo vzeto iz konteksta.
Kam bi se sicer usmerili, če vam ne bi ponudili nove službe?
Imam določene opcije. Tako bom rekel.
Vendar skoki ostajajo vaša velika ljubezen?
Skoki so moje življenje. Še vedno.
Ali še kdaj skočite? Če ja, kdaj ste nazadnje?
Ja, skočim. Nazadnje sem skočil junija ali julija. Na živce mi gre, ker nimam dovolj časa. Želim si, da bi lahko več skakal, vendar mi čas preprosto ne dopušča. Skočit sem šel z namenom, da preizkusim novo okovje. Predvsem zato, da ne bom kar tako pametoval otrokom, ki jih treniram. Želel sem si sam preizkusiti. In seveda zaradi užitka ob skokih. Dokler bom lahko, bom skakal.
Peter Prevc se bo v letošnji sezoni vračal po poškodbi gležnja. Ali ste bili vi kdaj resneje poškodovani?
Ne, resnejših poškodb nisem imel.
Ali menite, da bo vrnitev po takšni poškodbi težka?
Po mojem mnenju je medicina tako zelo napredovala, da ne bi smelo biti težav. Zagotovo imajo poškodbe določen vpliv, vendar je že rehabilitacija tako vrhunska. Verjamem, da se da. Če si človek tega želi. Če pa hoče jokati in stokati, potem pa ne gre.
Tako kot Prevc ste tudi vi postali oče še v času aktivne kariere. Kako gresta skupaj družina in življenje profesionalnega športnika?
Meni je bilo včasih težje, včasih pa lažje. Ko potegneš črto, ni prav velike razlike. Težje se odpraviš od doma in raje se vračaš domov. Ko pa si zdoma, razmišljaš o tem in se zavedaš, da to počneš tudi za svoje otroke.
Se pravi.....kr neki.