Slovenski skakalni junak Peter Prevc ima za seboj pestro obdobje. Ne samo, da je v razmaku treh mesecev prestal dve operaciji levega gležnja, ki sta bili nujno potrebni za uspešno nadaljevanje šporne poti, temveč so se veliki premiki zgodili tudi v zasebnem življenju, saj sta z izbranko Mino Lavtižar v začetku junija povila prvega otroka.
Skakalni as se v očetovski vlogi odlično počuti, vse bolje pa mu kaže tudi na 'dilah', saj bo kmalu pripravljen za vnovičen spopad s svetovno elito. Sezona smučarskih skokov se bo začela to soboto z ekipno tekmo v Wisli, že v nedeljo pa bo na sporedu tudi prva posamična preizkušnja. Prevca na Poljskem ne bo, saj so ga pretekle izkušnje naučile, da z dogodki ne gre prehitevati.
Kakšno je vaše fizično počutje, kako napreduje gleženj?
Fizično počutje se se iz tedna v teden zelo počasi izboljšuje. Gleženj je že na takšnem nivoju, da lahko na skakalnici relativno normalno operiram. Še vedno moram na toliko in toliko ponovitev narediti krajši premor. To ne pomeni nič drugega, kot da moram čim bolj poslušati samega sebe.
Ali delate po posebnem programu, ste končali z rehabilitacijo?
Kar zadeva rehabilitacijo in ojačitev mišic, ki sklep držijo pokonci, s tem sem bolj ali manj opravil. Seveda pa tega ne moreš nikoli povsem opustiti. Velik poudarek je na razgibavanju in najrazličnejših terapijah, s katerimi poskušamo izboljšati gibljivost sklepa. Vse to zahteva kar precej časa.
V preteklosti ste bili fizično zelo dobro pripravljeni. Kje ste danes v primerjavi z vašim optimumom?
Primanjkuje mi vzdržljivosti in pa mogoče maksimalna moč. Pri eksplozivnosti nisem pravzaprav skoraj nič izgubil, kar je zelo dober podatek. To je tisto, kar najbolj potrebuješ. Med sezono si tekme sledijo ena za drugo in takrat se bo morda poznalo pomanjkanje vzdržljivosti. Enako se lahko zgodi med pripravami, kjer opraviš več zaporednih skokov. Kar zadeva specialno kondicijo, ki je potrebna za to, da se skok opravi, pa nimam nobenih težav.
Ali je bila to vaša prva resna poškodba?
Levi gleženj sem imel štirikrat konkretno zvit. Bil je načet, zato ga je bilo tudi potrebno operirati. Leta 2012 sem si strgal ligamente v levi rami.
Torej imate tudi z operacijami že kar nekaj izkušenj?
Ramo so mi dvakrat odpirali. Enkrat so mi ploščico vstavili, drugič so jo izvlekli ven. Operirali so mi tudi čeljust. Mislim, da je bilo to vse.
Športniki se po operacijah pogosto srečujejo s strahovi, ali bodo stvari še kdaj takšne, kot so bile? Ste vi razmišljali o tem?
Ne, o tem nisem prav nič razmišljal. Ves čas sem imel v podzavesti, da če delaš dobro in če nekaj že dolgo počneš, potem boš že našel način, kako se vrniti.
Poškodba gležnja je za skakalca verjetno precej bolj neugodna kot na primer poškodba rame ali hrbta?
Pri poškodbah je veliko odvisno od posamenzega športnika, od same regeneracije telesa in kako se potem vrača, Zagotovo je pa tako, če je karkoli narobe s spodnjimi okončinami, za skakalce ni preveč dobro.
Rehabilitacija se je nekoliko podaljšala. Vsega skupaj smo se lotili zelo na sigurno. Ko ti ostane samo en mesec, da nadoknadiš to, kar bi moral sicer opraviti v štiri mesecih, ne gre. Lahko se zaletiš in si postaviš rok, lahko pa si vzameš kakšen dodaten teden in napreduješ z manjšimi koraki.
Ste razmišljali o koncu kariere?
O koncu nisem nikoli razmišljal. Iz dneva v dan sem čakal, da se bo situacija obrnila na bolje. Težko sem čakal, da bodo zdravniki prižgali zeleno luč. Zelo sem bil zadovoljen, ko sem se lahko vrnil na treninge.
Po tisti šampionski sezoni 2015/2016 ste bili deležni nenadnega povečanja medijskega obleganja. Kako ste to doživeli?
Povečanje medijske pozornosti niti ni bilo tako nenadno, razlika je bila samo v tem, da se po koncu sezone to ni ustavilo. Zame je to kar malce izčprljujoče. Ko se vrnem domov in me vprašajo po počutju, vedno pravim, da sem 'izmozgan'.
Potem se je situacija nekoliko umirila. Ste zaradi tega lažje zadihali?
Težko rečem. Potem se se moral zagovarjati, zakaj nisem več na vrhu. Takšen je bil moj občutek, tako da mi tudi to ni bilo preveč prijetno.
Vam gre na živce, ko vam novinarji zastavljajo ista vprašanja, na primer, kje so rezerve in kaj bo potrebno izboljšati? Če bi vedeli, bi to verjetno naredili ...
Športnik običajno ve, kjer ima manko, zato se tudi ves čas trudi, da bi ga odpravil. V športu odločajo finese. Če želiš zmagati, moraš v zelo kratkem trenutku vse narediti odlično. Kdor je najboljši, postane zmagovalec, ostali pa se zvrstimo glede na to, kakšne napake smo delali.
Po koncu lanske sezone je močno odmevala vaša izjava o Goranu Janusu. Ali želite glede tega karkoli dodati?
Moje mnenje je, da ne glede na to, kaj športniki povemo, lahko to mediji obrnejo v svojo korist. Moje stavke lahko premečete. Če se bom karkoli pritoževal, boste rekli, saj ste to povedali, mi smo samo obrnili. Mogoče sem izrekel preveč in danes tega ne bi naredil, ampak takrat je bil takšen trenutek. Obžalujem ne, lahko pa se iz tega nekaj naučim.
Kako sicer danes gledate na delo Gorana Janusa? Ne nazadnje ste z njim veliko dosegli ...
Dolgo smo delali skupaj. Z njim sem dosegel najboljše rezultate. Glede ostalega se moje mnenje ni bistveno spremenilo. Po določenem času se nekatere stvari izpojejo.
Veliko prahu je dvignil tudi zapis vašega dekleta, ki se je razjezilo nad predstavniki sedme sile. Kako gledate na to?
O tem bi lahko veliko filozofirala. Mino sem šele potem vprašal, zakaj se je to zgodilo. Povedala mi je, da ji nekatere stvari niso bile všeč in da se je tudi v njej nabiralo. Ko je pritisnila gumb objavi, se ji je oddahnilo. Življenje teče dalje.
Postali ste tudi oče, kako manevrirate med družino in življenjem profesionalnega športnika?
Glede na to, da je otrok zdrav in da se v redu razvija, mislim, da oba z Mino zelo dobro manevrirava. Ne joka preveč. Spremenilo se je predvsem to, da je doma popolnoma drugačen svet. Prej sem po treningih razmišljal o tem, kaj se je zgodilo, zdaj pa je pozornost rezervirana samo za družino. V tem vidim samo pozitivno.
Bi rekli, da se znajdete v vlogi očeta?
Vsakdo je ob takšnih situacijah pripravljen in nepripravljen obenem. Potem pa je odvisno od posameznika. Ni recepta, ki bi 100-odstotno deloval.
V prihajajoči sezoni naj bi bili skakalci opremljeni s senzorji, ki bodo izboljšali navijaško izkušnjo in gledalcem omogočili vpogled v specifike skoka. Robert Kranjec ni bil pretirano navdušen nad tem, kakšno je vaše mnenje?
Inovacija bo samo v tem, da se bo to, kar trenutno gledamo, pretvorilo v številke. Mogoče dobrodošla popestritev med televizijskimi prenosi. Gledalcem bo lažje pojasniti, zakaj je nekdo skočil bolje kot nekdo drug. Ne vidim drastične spremembe.
To bo vaša druga sezona s Fischerjevimi smučmi. Ali ste zadovoljni?
Zadovoljen sem. Ni mi treba veliko testirati, da dobim ustrezen material. To mi je tudi najbolj všeč.
Kakšne so vaše želje in pričakovanja?
Na tekmah želim uživati v skokih. Želim si, da bi bil zadovoljen s svojimi nastopi. Upam, da se v želji po čim boljšem rezultatu ne bom mučil iz tekme v tekmo. Upam, da bom z vsake tekme nekaj dobrega prinesel domov.
Ker se vračate po poškodbi, bo prihajajoča sezona na nek način prehodna. Ali boste zaradi tega bolj razbremenjeni pritiska?
Mogoče bo lažje. Razume se, da se je po poškodbi težko vrniti na vrh. Želje so velike, tudi z moje strani. Dolgo časa sem bil izven pogona. Potreboval bom nekaj časa, da se vrnem v ritem in spet postanem domač.
Pero samo še u glav pošlihtaš pa si zmagovalec!
Daj si zapiš za uho , kaj si dosegel pod Janusom , da booš vedel česar , ne boš niti povohal z drugim trenerjem !
Veliko uspeha ti želim, Peter Prevc! Tudi, če se ti ne uspe več vrniti na sam vrh, si imel svoje zlate čase.