Sagadin: "Američani lahko padejo"

Gledalci so vas odlično sprejeli.
Košarko poznam, prilagodil pa sem se v tem smislu, da poizkušam govoriti tako, da me ljudje razumejo. To je verjetno razlog, da so me gledalci v Sloveniji sprejeli.

Kako bi ocenili kakovost tega prvenstva?
Zadnjih pet, šest, osem let se košarka vrti v nekem istem krogu. Več ali manj so ekipe iste, ni kakšnih hudih sprememb. Edini, ki so drastično pomladili moštvo, so Srbi. Delno tudi Hrvati. Večina ekip pa igra z igralci, ki so dolgo v obtoku, in ki počasi že odhajajo. Kakšnega bistvenega napredka v kakovosti košarke, ki jo gledamo, ni, ni pa niti padca. Manjka svežih, novih imen. Produkcija je malo padla, a ne samo v Evropi, tudi v Ameriki. Tekme tu so zanimive, prvenstvo je zelo izenačeno.

Obračun med Turki in Srbi bo izjemen.
Absolutno. Turki imajo prednost domačega igrišča, za njimi bo stalo petnajst tisoč ljudi. Imajo dobro, izkušeno ekipo in tudi dvigujejo se v formi. Tekmo za tekmo igrajo bolje. Srbi so mladi, neobremenjeni, hrabri. Njihova miselnost je vojaška, dobitniška. Če se bo le pokazala priložnost, jo bodo zgrabili. Favoriti so Turki, Srbi pa lahko presenetijo.

So Američani premagljivi?
Absolutno. Večina ekip se jih loti premalo hrabro, premalo agresivno in premalo odločno. Še najboljši odpor so pokazali Brazilci, ki niso ravno vrhunska ekipa. Igrali so odlično in bi si po mojem celo zaslužili zmago na tisti tekmi. Ne vem, ali drugi niso gledali tekme. Nihče ne zna uporabiti približno istega recepta. Tako Srbi kot Turki jih lahko premagajo.

Kako bi ocenili nastop Slovenije?
Dobro. Osnovni cilj je izpolnjen. Fantje so pokazali nekaj zelo dobrih iger, dve tekmi, proti Američanom in Turkom, so odigrali slabše. Obakrat so izgubili približno na enak način. Čeprav je verjetno tudi pri fantih nekaj razočaranja, verjamem, da bodo nadaljevali maksimalno. Če bi jim uspelo priti do petega mesta (pogovor je nastal pred tekmo s Španijo, op. p.), bi bil to fantastičen rezultat.

Koliko ljudi vas je prepoznalo, ustavilo v Istanbulu?
Veliko. V svetu športa me poznajo. V glavnem nisem hodil po teh prvenstvih. Tudi sem ne bi prišel, če ne bi bil v tej vlogi. Trdim, da je deset mesecev dela v klubu čez glavo dovolj.

Mimo Olimpije, v kateri ste delovali toliko let, ne moreva.
Detajlov ne poznam. Mi je pa prav žal, da še ni tega zagona, ki sem ga pričakoval z novo dvorano. To so bile tudi moje sanje. Leta 1992 smo načrtovali, da bo Olimpija leta 2000 igrala v Evroligi, da bo zgrajen cestni križ in da bo na robu mesta stala dvorana. Že takrat se je govorilo o tem kraju. V Evroligi smo bili že leta 1995. Se pravi pred načrtovanim. Cestni križ še vedno ni čisto končan, ima veliko zamudo, športna dvorana ima pa tudi približno deset let zamika. Upam in verjamem, da bo Olimpija še tokom sezone dopolnjevala ekipo, jo dogradila. Da bo vse skupaj nekako izgledalo. Gre namreč za eno od odločilnih sezon, ne samo zaradi nove dvorane, ampak se klubu počasi izteka status evroligaša. In če ta status izgubi, potem se bo v naslednjih 300 letih težko vrnila.

Kaj menite o novi dvorani v Stožicah?
Gre za prekrasen objekt na robu mesta. Je in mora biti zagon za vrhunski šport, v tem primeru za Union Olimpijo. Dvorano je namreč treba polniti. Ljudje so danes zelo izbirčni. Poznajo vrhunsko košarko. Če izgubiš na primer z Maroussijem doma, potem verjetno ne pridejo več. Moraš biti vsaj tako dober, da doma zmaguješ. Narediti dobro ekipo in napolniti to dvorano – to pa je že igra velikih številk. Dvorana ima 12 tisoč sedežev. To pomeni, da bi se dalo z vrhunsko košarko napolniti približno polovico proračuna z naslova vstopnine. To kar smo že delali v tistih časih, ko je bil Tivoli poln in je vstopnica stala takratnih 50 nemških mark.