Na začetku letošnje sezone je Eugenia Bujak kazala dobro formo, nato pa ji je razpoloženje pokvarila pandemija novega koronavirusa, zaradi katere bo morala tudi še nekaj časa počakati na svoj prvi olimpijski nastop.
Bujakova, rojena v Litvi, kjer še vedno prebiva njena družina, je bila kandidatinja za nastop na igrah v Riu 2016, a so jo Poljaki na koncu črtali s seznama potnikov, kar jo je tako razočaralo, da je zamenjala reprezentančni dres. Olimpijski nastop pa ji očitno še ni namenjen, saj so igre Tokio 2020 prestavili za leto dni, razlog pa je vsem dobro znan. Epidemija je prekrižala načrte mnogim in Bujakova ni izjema. Vsaj, kar se tiče kolesarstva, je pa krizo izkoristila za drugo koristno stvar, v domovini namreč končuje magistrsko nalogo.
"Prvi del krize sem preživela v Sloveniji, saj v težkih časih nisem hotela kar zbežati. Skupaj z možem, ki je maser pri naši ekipi, in z ekipnimi kolegicami imamo apartma na Škofljici, ki ga plačuje klub. Mislili smo, da kriza ne bo trajala dolgo, a ko se se ukrepi podaljševali in zaostrovali, smo uvideli, da je položaj resen. Skupaj z možem nisva hotela biti breme klubu, zato sva se odločila, da se vrneva na Poljsko."
"Odšla sem s tesnobnim občutkom, kot da se nekaj končuje. Na Poljskem sva morala za 14 dni v karanteno, ker pa k moževi družini zaradi virusa nisva smela, sva morala v Sosnowiecu najeti majhno stanovanje. Prav teh 14 dni pa je bilo najtežjih v času krize. Nisva mogla niti v trgovino, nadzirala naju je policija. Bila sem nervozna in brez razloga jezna na vse okrog sebe," se težkih trenutkov spominja Bujakova, ki pa se povsem strinja z ukrepi po vsem svetu.
"Zdravje mora biti na prvem mestu, zato menim, da so bili ukrepi pravilni. V Sloveniji in na Poljskem so bili podobni, nekje je bilo bolj strogo nekaj, drugje nekaj drugega. A v Sloveniji si lahko šel vsaj na zrak, tukaj pa sem bila 14 dni zaprta v 30 kvadratnih metrov velikem stanovanju," ukrepe slovenske vlade podpira kolesarka.
Položaj na Poljskem je bil podoben kot v Sloveniji, tudi kar se tiče treninga. V času največje krize na kolo ni mogla, zadovoljiti se je morala s trenažerjem. S časom se je stanje izboljšalo, tako da se je lahko preselila na kolo in se začela pripravljati na sezono, ki naj bi se nadaljevala jeseni.
"V Sloveniji bi imela boljše pogoje za trening, a tudi tukaj se znajdem. V bližini doma imam razgibane terene, a brez pravega vzpona, če hočem vzpon, se zapeljem z avtom 70 kilometrov do kraja Miedzybrodze Zywieckie, kjer imam na voljo zelo lepe in dolge klance. Je pa v Sloveniji lepše trenirati tudi zaradi voznikov drugih prevoznih sredstev. So namreč bolj obzirni do kolesarjev, na Poljskem se hitro znajdeš v nevarnosti," meni Bujakova.
Slovenijo ceni na vseh področjih, tudi tekmovalnih. "Naši kolesarji so res fenomenalni, zaslužili so si medijsko pozornost. Punce malo capljamo za njimi, a tudi naš čas bo še prišel. Nismo ljubosumne na fante, čeprav je na Poljskem pozornost medijev do deklet večja. A tu je poklicnih kolesark veliko, v Sloveniji nas je samo pet. Tudi dirk je na Poljskem precej več, zato se mi zdi normalno, da za žensko kolesarstvo v Sloveniji ni tolikšnega zanimanja kot za moško," pravi kolesarka z dvojnim državljanstvom.
Epidemija novega koronavirusa jo je spomnila na še eno negativno stvar, ki se ji je pripetila lani v približno istem času. Na začetku lanske sezone je namreč na dirki Strade Bianche padla in si poškodovala križne vezi v kolenu. Dirko je sicer končala, celo ujela glavnino, kar so zdravniki po pregledih in diagnozi poškodbe ocenili kot nerealen dosežek. Po poškodbi je izgubila prvo polovico sezone, vrnila pa se je na evropskih igrah v Minsku. Rezultati so bili nekaj časa razumljivo nekoliko slabši, a se je v drugem delu sezone že začela prebijati proti vrhu.
Posledice padca čuti še zdaj, a se ne pritožuje. "Pri večjih naporih koleno včasih zateče, a ne boli. To je najbolj pomembno. Pa tudi to, da sem se po poškodbi pobrala tudi v glavi. Lani ob tem času sem mislila, da je vsega konec, da je splaval po vodi olimpijski projekt. Zdravniki so mi napovedovali dolg odmor, govorili so o več kot šestih mesecih, jaz sem se vrnila po dveh in na koncu bila na lestvici mednarodne kolesarske zveze 40. kolesarka sveta. To tudi dokazuje željo in voljo. Žal se je nesreča ponovila in spet bomo morali startati na novo, a zdaj vem, da s poškodbo nisem ničesar izgubila, prav nasprotno, ob njej sem se veliko naučila," pozitivno razmišlja kolesarka, ki se je sicer v Sloveniji povsem udomačila.
"V Sloveniji se počutim odlično, rada bi tu ostala, privarčevala za kakšno hišo ali stanovanje, čeprav za zdaj to ni mogoče. Počutim se kot prava Slovenka, le jezik mi še dela preglavice. Družina in ljudje, ki mi nekaj pomenijo, me pri mojih željah podpirajo, obstajajo pa tudi ljudje z drugačnim mnenjem. Ti imajo veliko za povedati proti mojim odločitvam, a jih niti ne poslušam," se na razne pripombe v zvezi z zamenjavo državljanstva ne ozira Bujakova, ki je od trenerjev že dobila program treningov in računa, da bo lahko še letos dokazala, da je napredovala.
"Mislim, da še vedno napredujem. Letos sem se veliko naučila od novih ekipnih kolegic, italijanskih zvezdnic in dobitnic kolajn z največjih tekmovanj Marte Bastianelli in Tatiane Guderzo. V naše sodelovanje sem šla z velikim spoštovanjem, kar malce s strahom. Bala sem se, kako me bosta sprejeli, a moram reči, da je bil strah odveč. Obe sta super punci, veliko sta mi že pomagali, z Marto sem celo 'cimra', zato se veliko pogovarjava o vsem mogočem. Vse to mi bo pomagalo tudi pri mojem glavnem cilju, to pa je olimpijska dirka, na kateri bo možno vse," je pogovor za STA končala Bujakova.
