Na zurnal24.si smo se lotili nehvaležne naloge in med tisočimi mojstri okrogle žoge izbrali ekipo enajstih najboljših. Srce smo morali streti Fernandu Torresu, Franku Lampardu in Luisu Figu, ki niso prišli niti na klop za rezerve. Žurnalova namišljena ekipa bi v nekakšni 4-2-3-1 postavitvi začela v naslednji postavi, seveda pa nam spodaj zaupajte svoja razmišljanja:
Vratar: Gianluigi Buffon
Pri Juventusu že vedo, zakaj so Parmi leta 2001 plačali nepredstavljivih 51,5 milijonov za obetavnega vratarja. Toda pri takratnih 22 letih je bil »Gigi« že v svetovnem vrhu, kjer mu do današnjih dni resnejšo konkurenco predstavlja le španski stanovski kolega Iker Casillas, po tem ko se je od dirke septembra lani poslovil še en pretendent za naslov naj vratarja – Oliver Kahn. Buffon slovi kot izjemen organizator in utelešenje zbranosti, kar je za vratarja, še bolj pa branilce, ki igrajo pred njim, vitalnega pomena. Strela z enajstih metrov v finalu svetovnega prvenstva v Nemčiji (2006) sicer ni ubranil, je pa v miselni igri slavil proti moštvenemu kolegu Davidu Trezeguetu, ki je žogo poslal v prečko in Buffon se je lahko veselil največjega uspeha z izbrano vrsto Italije.
Desni bočni branilec: Cafu
To je bilo desetletje, v kateri se je uveljavil koncept "napadalnega bočnega branilca" in njegovo utelešenje je prav gotovo Brazilec Cafu. Najprej je kot Il pendolino (hitri vlak) navduševal pri Romi, kjer je v sezoni 2000/01 pod Fabiem Capellom osvojil naslov italijanskega prvaka, pri AC Milanu pa je sicer že precej v letih osvojil še tako želeno Ligo prvakov (2007). Konec prejšnjega leta so se pojavile špekulacije, da naj bi se vrnil na zelenice v dresu angleškega osmo(!)ligaša Garforth Towna, a se do danes ni zgodilo nič takšnega. Daniel Alves in Maicon sta prevzela Cafujevo štafetno palico na tem pomembnem položaju.
Centralni branilec: Paolo Maldini (kapetan)
Zimzeleni Maldini ni zaznamoval le tega, temveč tudi prejšnje desetletje, kar zgovorno priča o njegovi veličini. S svojo upokojitvijo je morda odlašal kakšno leto preveč, a tudi to ni niti malo očrnilo bleščeče kariere, ki jo bo kdorkoli težko presegel. Kot kapetan AC Milana je osvojil dve Ligi prvakov (2003, 2007), v finalu leta 2005 pa je po 51 sekundah igre celo zadel, kar pa je bilo na koncu premalo za še tretjo krono. V svoji karieri se je izoblikoval v pravcati model centralnega branilca in postavil standarde, po katerih se bodo nadebudni mladci ravnali še dolgo časa.
Najboljši igralec prejšnjega SP je praktično sam držal zadnjo vrsto Italije in jo kot kapetan še četrtič v njeni zgodovini popeljal do naslova. Kljub ne najvišji postavi je robustni branilec izbil nešteto žog in zasluženo osvojil naslov naj igralca v Nemčiji. Takoj po prihodu k Juventusu leta 2004 je osvojil dva scudetta, ki pa sta bila zaradi podkupovanja sodnikov kasneje odvzeta stari dami. Njegov prestop v Real Madrid ni bil kdo ve kako uspešen, labodji spev pa Cannavaro zdaj doživlja pri stari dami, kamor se je vrnil pred začetkom letošnje sezone.
Levi bočni branilec: Roberto Carlos
Podobno kot rojak Cafu je tudi Carlos postal model modernega bočnega branilca. Poleg nevarnih izletov v napad se je v zgodovino vpisal kot eden najbolj strašnih izvajalcev prostih strelov. Njegove "bombe" naj bi proti nasprotnikovim vratom letele s hitrostjo nekje med 150 in 170 km/h, kar je bilo dovolj, da je bilo stanje v živem zidu ob njegovih strelih enako smrtni obsodbi. Legenda madridskega Reala se je v zgodovino vpisal tudi s "tistim golom" proti Franciji leta 1997, ko je žoga za iz sedaj še nepojasnjenih razlogov za več metrov spremenila smer in končala za hrbtom Fabiena Bartheza.
Zadnji vezist: Claude Makelele
Če ob besedi bočni branilec najprej pomislimo na Cafuja ali Carlosa, pri besedi branilec pa na Maldinija, je beseda zadnji vezni neizpodbitno povezana z imenom Claude Makelele. Kako dober je Francoz je najbrž pokazal ravno propad Real Madrida, ki ga je pod novoustanovljenim vodstvom Florentina Pereza hitro odslovil, saj naj "ne bi bil dovolj marketinško zanimiv". Igra Madridčanov je razpadla, Makelele pa je dobro delo nadaljeval pri Chelseaju in bil tudi tam nezamenljiv član zvezne vrste. Ko se je Zinedine Zidane leta 2005 vrnil v francosko reprezentanco je za seboj na sredini igrišča eksplicitno zahteval le enega igralca - Makeleleja. Dovolj dokazov?
Prav neverjetno je, da ima Xavi Hernandez "šele" 29 let, saj se zdi, da je v prvi postavi Barcelone že celo večnost. Tihi motor Kataloncev in španske reprezentance je v dvojcu s svojim "klonom" Andresom Iniesto sposoben skriti žogo za vseh 90 minut, kot se je slikovito izrazil trener Manchestra Uniteda Alex Ferguson. Pri Barci se bo po vsej verjetnosti tudi upokojil in je na poti k temu, da postane igralec z največ nastopi za katalonskega giganta, kjer zaostaja le za legendarnim Miguelijem (391).
Ofenzivni vezist: Zinedine Zidane
Za mnoge celo najboljši igralec v zgodovini nogometne igre in avtomatski izbor vsakega trenerja, ki bi se spravil sestavljati svojo namišljeno ekipo. Težko je izbrati njegov naj trenutek - je bilo to SP 1998, ko je lastnonožno odločil finale proti Braziliji, morda nov naslov dve leti kasneje na Euru 2000, ali morda nepozabni volej v finalu Lige prvakov proti Bayerju iz Leverkusna? Izbira je težka, vročeglavi Zizou pa se je v svojem slogu tudi poslovil z igrišč, po tem ko je "preveril trdoto" prsnega koša Marca Materazzija v finalu SP 2006. Vezist, kakršnega (še) ni bilo.
Levo krilo: Lionel Messi
Aktualni nogometaš št. 1 na svetu je že pri 22 letih osvojil vse, kar se v klubskem nogometu osvojiti da. Dobesedno. Iz obetavnega mladeniča pod Frankom Rijkaardom se je pod vodstvom Josepa Guardiole spremenil v igralca svetovnega formata in postal legitimni naslednik slavnejšega rojaka Diega Armanda Maradone. Za pot do legende ima še dolgo časa, prav gotovo pa bo v njegovo zbirko moral priti tudi večji uspeh z argentinsko reprezentanco, kjer kot po pravilu ne navdušuje najbolj. Očitke, da ni igralec za velike tekme, je z golom v letošnjem finalu LP (z glavo!) mimogrede odpihnil.
Desno krilo: Cristiano Ronaldo
Idealna protiutež Messiju je portugalski zvezdnik Cristiano Ronaldo. Kljub samovšečnemu pristopu je kakovost nesporna in fant iz Madeire je po nekaj letih brušenja v Manchestru postal pravcati stroj za gole. V Angliji se kljub temu nikoli ni povsem Njegov multimilijonski prestop k Real Madridu je napovedal epski dvoboj z Messijem za naslov igralca leta 2010, oba pa ga bosta lahko dosegla le z novimi kosi srebrnine. Odločilno bi lahko bilo že prihajajoče SP.
Napadalec: Ronaldo
"Originalni Ronaldo" je svoje najboljše partije verjetno sicer odigral že pred letom 2000, a kljub vsemu gre za igralca, ki je zaznamoval generacijo tudi po prelomu tisočletja. V Braziliji je še vedno "zakon", tudi po slovenskih igriščih pa se še vedno slišijo primerjave: "Preigrava kot Ronaldo", "Dober je kot Ronaldo", ponekod pa obstajajo navezave tudi na prekomerno težo, ki je zaznamovala jesen njegove kariere. A kljub odvečnim kilogramom nikoli ni prenehal z zabijanjem golov, kar nadaljuje tudi ob povratku v rodno deželo.
Zvezdniško obarvana klop za rezervne igralce je obogatena s španskim čuvajem mreže Ikerjem Casillasom, ki bo s počasi poslavljajočim se Buffonom počasi prevzel njegovo mesto na vratarskem vrhu. Thierry Henry je bil v svojih zlatih letih pri Arsenalu nezaustavljiv in s topničarji preživel celotno ligaško sezono neporažen, postal pa je tudi najboljši strelec reče-belih v zgodovini kluba. Ko potrebuješ "kapetansko predstavo" nekoga s klopi se gotovo obrneš k Stevenu Gerrardu, neumornemu kapetanu Liverpoola. Gerrard je Redse že tolikokrat rešil v izdihljajih tekme, da smo že pozabili šteti. 21. stoletje je minilo tudi v znamenju brazilskega virtuoza Ronaldinha, ki pa se je po fantastičnem letu 2006, ko je osvojil LP, nerazumljivo zapustil in izgubil mesto v prvi enajsterici. S klopi bi poklicali še nekdanjega prvega branilca Argentine Roberta Ayalo in neumornega čeha Pavla Nedveda. Pa vi?________________
Mnenje uredništva:
Matej Podgoršek (4-4-2): Buffon; Puyol, Nesta, Cannavaro, Maldini; Vieira, Xavi, Ronaldinho, Beckham, Henry, Messi
Nenad Stefanović (4-1-2-1-2): Buffon; Maldini, Cafú, Vidić, Cannavaro, Gattuso, Fabregas, Riquelme, Ronaldinho, Del Piero, Ronaldo
Marko Gašparin (4-4-2): Casillas; Roberto Carlos, Terry, Vidić, Cannavaro, C. Ronaldo, Zidane, Messi, Kaká, Ronaldo, Raúl
Lojze Grčman (4-1-3-2): Buffon; Maldini, Cannavaro, Thuram, Cafu, Roberto Carlos, Nedved, Zidane, Vieira, Ronaldo, Del Piero
