Mišo Brečko je letos sklenil svojo pestro igralsko kariero. 34-letni Zasavec, ki se je prvih nogometni korakov naučil v domačem klubu Rudar Trbovlje, se je kot kadet preselil v ljubljanski Factor, nato po sezoni v slovenski Prvi ligi prestopil v Nemčijo, kjer si je ustvaril spoštovanja vredno kariero.
Desni bočni nogometaš je v Nemčiji igral kar 14 let za pet različnih klubov, med letoma 2004 in 2015 je zbral 77 nastopov za reprezentanco Slovenije. Z njo je, pod vodstvom Matjaža Keka, igral tudi na svetovnem prvenstvu leta 2010 v JAR.
Med pogovorom z Brečkom smo se seveda dotaknili tudi aktulnega trenutka slovenske izbrane vrste. Sprehodili smo se skozi ključne trenutke njegove kariere in vprašali po razlogih, da se je kot pomočnik lotil trenerskega posla pri ljubljanskem drugoligašu Iliriji.
Pred kratkim ste postali pomočnik trenerja Zorana Zeljkovića pri drugoligaški ekipi Ilirije. Kako je prišlo do tega in kako vam je všeč trenerski poklic?
Zoran me je, ko je postal trener prvega moštva, poklical in vprašal, če bi želel pomagati. Po nekajdnevnem razmisleku sem se odločil in sprejel ponudbo. Zaenkrat se mi delo zdi kar zanimivo, nogomet spoznavam z neke druge perspektive. Je pa v Sloveniji to delo malce specifično, saj je v večini klubov treba improvizirati zaradi pogojev za trening, posebej ob slabem vremenu. Se učim, poskušam pomagati po svojih močeh.
Kam lahko letos z Ilirijo posežete v 2. SNL?
Pošteno moram priznati, da pred prihodom v klub niti nisem natančno poznal situacije v drugi ligi. Sedaj sem videl nekaj tekem in lahko rečem, da gre za precej izenačeno ligo, ni velikih razlik med moštvi. Tri ali štiri ekipe s prvoligaškimi ambicijami morda malce izstopajo, mi smo nekako za temi ekipami. Imamo veliko mladih igralcev in to je usmeritev kluba, da se v članski ekipi uveljavi čim več igralcev iz mladinskega pogona, ki je na Iliriji dobro organiziran. Mladinci in kadeti igrajo v prvi ligi, tudi generacija U15 je zelo talentirana.
Ste si kot trener zadali kakšne konkretne cilje, ali zaenkrat bolj preizkušate teren?
Zaenkrat bolj preizkušam teren. V kratkem bom šel delat licenco. Sem se pa že prej zavedal, da je to težka služba. V zadnjih letih igralske kariere sem že malce razmišljal o tem in nekatere odločitve analiziral s trenerskega vidika. Vsekakor se mi zdi precej težje, kot biti igralec. Sploh v Sloveniji, kjer se mora trener ukvarjati še s čim drugim kot pa zgolj z igro. Bi pa rad ostal v nogometu in trenerski poklic se mi zdi dobra možnost. Bomo pa še videli, kako in kaj.
Od leta 2004 do letos ste živeli in igrali v Nemčiji. Imate dva majhna otroka. Kako je družina sprejela vrnitev v Slovenijo?
Otroka sta vse skupaj sprejela dobro. Selitev je vedno stresna. Po toliko letih v tujini je bilo treba urediti ogromno stvari. V Ljubljani se počutimo super, veliko časa pa preživimo tudi v Trbovljah, saj je tam naša družina in se tam počutimo domače.
Iz domačega Rudarja ste kot kadet prestopili v takratni ljubljanski Factor. Kaj vam je dala tista izkušnja?
Kot kadet in mladinec takrat v Trbovljah nisem mogel igrati v prvi ligi in moja želja je bila, da se preselim v Ljubljano, da bi igral nogomet na najvišjem nivoju. Obiskoval sem športni razred na Gimnaziji Šiška, takrat še ni bilo posebnega nogometnega razreda. Ni mi žal, da sem se tako odločil. Spoznal sem ogromno ljudi, igral na visokem nivoju. Kot mladinec sem nekaj tekem odigral tudi za člansko moštvo Factorja v tretji ligi. Vse skupaj mi je zelo koristilo, bila je dobra izkušnja in tudi zato smo se odločili, da se sedaj ustalimo v Ljubljani.
Po mladinskem stažu ste se preselili v Šmartno, slednje je takrat igralo v Prvi ligi. Kako težak je bil za vas preskok iz mladinske v člansko kategorijo?
Niti ni bilo tako težko. Morda sem si vse skupaj malce drugače predstavljal. Šmartno je specifično okolje, gre za majhen kraj. Kot sem že prej dejal, je bilo potrebno, kot v večini slovenskih klubov, veliko improvizirati pri treningih. Nekaj tekem sem odigral v prvoligaški druščini in to mi je dalo podlago za napredovanje.
Po Šmartnem pa ste kot 20-letnik prestopili v Hamburger SV. Gre za enega največjih klubov v Nemčiji. Glede na velikost obeh klubov, udeleženih v prestop, lahko rečemo, da je šlo za eno najbolj občutnih sprememb v karieri profesionalnega nogometaša. Za vas je bila selitev iz Šmartnega v Hamburg najbrž kar precejšen šok tako v kulturnem, kot nogometnem smislu?
Morate vedeti, da v HSV nisem prestopil kot velika okrepitev za prvo ekipo. Plan je bil, da se priključim drugi ekipi, ki igra v tretji ligi. Po prihodu v Hamburg sem se izkazal na treningih in nato, malce nepričakovano, vseskozi ostal s prvo ekipo. Preskok pa je bil res ogromen. Spomnim se, ko sem prvič prišel na preizkušnjo v Hamburg, ko sem prvič stopil v slačilnico ... Takrat sem vse gledal z drugačnimi očmi. Danes se mi to zdi normalno, takrat pa se mi je zdelo, kot da bi prišel v vesoljsko ladjo. Vse je bilo ogromno, savne, jacuzziji, odlični nogometaši. Zares neverjetna izkušnja.
Kako je sploh prišlo do selitve v HSV?
Konec novembra, ko se je v Sloveniji začel zimski premor, sem šel na tridnevno preizkušnjo. Takoj zatem so Nemci dali vedeti, da bi me radi imeli v klubu in tako sem že decembra vedel, da bom šel, potem ko sezono odigram do konca, poleti v HSV.
Če je Šmartno zaspano mestece, je Hamburg bučna metropola. Kakšni so se vam zdeli čari tega mesta?
Res je, v Hamburgu je moč videti vse. Mesto ponuja ogromno. Veliko je lokacij, kjer se da dobro jesti in se poveseliti. Sem pa po prihodu v Nemčijo, sploh v prvih sezonah, vse podredil treningu. Celoten dan sem si prilagodil tako, da sem bil vedno maksimalen na treningih. Pazil sem na to, kako bom spal, kaj in kdaj bom jedel, tako da veliko časa za zabavo niti ni bilo. Niti ni bilo prave volje za kaj takega. Vedno je vse treba delati s pravo mero, vedno se najde pravi čas za vse. Je pa bil nogomet vedno prioriteta in posebej v prvih letih si nisem vzel veliko časa za zabavo.
HSV vas je posodil v 2. Bundesligo, najprej v Hanso iz Rostocka, nato v Erzgebirge Aue. Kako ste se počutili v teh dveh okolijih?
V Hamburgu sem bil v prvi sezoni v kadru za 30 od 34 prvenstvenih tekem, kar je presenetilo tudi mene. Igral sem na sedmih tekmah, kar za 20-letnika v Bundesligi ni slabo. A vseeno sem bil malce razočaran. Iskal sem priložnosti, da bi več igral in preko Stefana Beinlicha, ki je bil takrat v Hamburgu, se mi je ponudila možnost igranja za Hanso. Zagotovil mi je, da bom tam zagotovo igral. Gre za dober klub, vedno nekje med drugo in prvo ligo, samo mesto je zelo lepo in zanimivo. Tam sem veliko igral in počutil sem se dobro. V Aueju pa je bilo malo drugače. To je manjše mesto. Kmalu po prihodu tja sem si nalomil golenico in počival tri mesece. Trikrat sem se prehitro vrnil v proces. Trener je pritiskal na mene, naj se hitro vrnem in zaradi tega sem imel precej težav. Sem pa redno igral, ko sem bil zdrav, in si nabiral izkušnje.
Leta 2008 ste kot prost igralec prestopili v 1. FC Köln. Tam ste ostali sedem let in postali tudi kapetan, kar v Nemčiji, posebej v takšnem klubu, ni kar tako.
Res je. Kapetanski trak sem dobil, ko sem si ga zaslužil z delom na treningih in z dobrimi predstavami na tekmah. To ti na ramena da malce več odgovornosti, več pritiska in več medijske pozornosti. Sam nikoli nisem zahteval traku, izbrali so me drugi igralci. Sam sem trak s ponosom nosil. Čas v Kölnu je bilo res lepo obdobje. Doživel sem veliko vrhuncev in tudi nekaj žalostnih trenutkov. Ko sem prišel v klub, se je ta ravno vrnil v 1. Bundesligo in tam smo igrali štiri leta. Nato smo izpadli in se spet hitro vrnili med elito. Je pa to velik klub, z ogromno navijači. Vrhunec mojega obdobja tam so bile zmage proti vsem ekipam v Nemčiji. Mislim, da ni kluba, ki ga ne bi premagali. Ob izpadu v drugo ligo je bilo prisotnega veliko razočaranja, toda veselje ob vrnitvi v prvo ligo je bilo zato toliko večje.
Kateri stadioni v Nemčiji so najbolj glasni, kje je najboljše vzdušje?
Bayernova Allianz Arena je lepa, vzdušje pa je precej gledališko. Tudi na Borussiinem Westfalenstadionu in na objektu v Gelsenkirchnu je lepo igrati, a tam večino vzdušja proizvajata tribuni za golom, kjer je moč videti tudi krasne koreografije. Kar se vzdušja tiče, mislim, da je Köln celo najboljše prizorišče. Odlično je tudi v Mönchengladbachu, čeprav ne bi smel reči tega, oni so res veliki rivali Kölna (smeh, op. a.). Glasne navijače ima tudi Eintracht Fankfurt. Sicer pa v Nemčiji ni nekaj nenavadnega, če gre na gostovanje nekaj tisoč navijačev.
Leta 2015 ste iz Kölna prestopili v 1. FC Nürnberg. Tja ste prišli kot uveljavljen bundesligaški igralec. Sprejem je bil najbrž drugačen, kot v HSV in Kölnu?
Zagotovo so me sprejeli drugače. Soigralci so name gledali drugače, to je bila druga zgodba. Nürnberg je bil takrat v drugi ligi in mene so sprejeli zelo spoštljivo, saj so vedeli, da ima za seboj veliko let med elito. Tudi sam sem na stvari gledal drugače kot v preteklosti. V zadnjem letu sicer nisem veliko igral, a imel sem pomembno vlogo v moštvu na drugačen način. V moji tretji sezoni tam se nam je uspelo vrniti v prvo ligo in to mi je bilo v veliko zadovoljstvo. Gre za klub z veliko tradicijo, veliko navijači ter dobrimi pogoji za trening in gotovo spada v 1. Bundesligo. Se je pa obdobje v Nürnbergu začelo turbulentno. Ko sem šel iz Kölna, sem si želel igrati z malce manj pritiska, da bi v miru preživel nekaj zadnjih let svoje kariere. Pa so potem že teden dni po mojem prihodu zamenjali športnega direktorja, ki me je pripeljal. Pogosto je bil v klubu nek 'cirkus' in mislim sem si, kaj mi je tega treba. Sčasoma so se stvari uredile, pa tudi družina se je dobro počutila v Nürnbergu, tako da je bilo vse skupaj pozitivna izkušnja.
Ste imeli po lanski sezoni kakšne konkretne ponudbe, ki bi vas zanimale? V Nemčiji, Sloveniji, ali drugod?
Imel sem še opcijo ostati v Nemčiji. A pri 34 letih ne dobiš več take pogodbe, kot bi si želel. Poleg tega imam otroka v tretjem in prvem razredu, tako da je bil pravi čas za selitev domov. Da bi za eno leto spet selil otroka v neko drugo mesto, v neko drugo šolo, pa potem čez leto dni spet ... Tega nisem želel storiti. Ali bi ostal v Nürnbergu še kakšno leto, ali pa bi se vrnil domov. In zgodilo se je, kot se je.
Slovenska Prva liga TS vas kot igralca ni nikoli zanimala?
Ne pretirano. Če bi se vse skupaj izšlo, če bi bila situacija ustrezna, bi se morda lahko zgodilo. Je pa žena bolj proti temu, kot sem sam. V Sloveniji je namreč veliko cirkusa, veliko negativne energije okrog nogometa in žena mi ne privošči, da bi se spustil v to. Tega niti ne potrebujem. Sicer pa si z veseljem pogledam kakšno srečanje Prve lige, ki se je v zadnjih letih, tako na infrastrukturnem nivoju kot na igralskem, dvignila na višji nivo.
Še malce o reprezentanci. Prvi vpoklic v A izbrano vrsto vam je podelil Branko Oblak leta 2004. Ste bili takrat morda presenečeni nad pozivom?
Presenečen nisem bil. Vendarle sem takrat že bil v Nemčiji in vedel sem, da sem v izboru. Logično se mi je zdelo, da bom vpoklican.
Zlate reprezentančne čase ste doživljali pod vodstvom Matjaža Keka, z njim ste se uvrstili na SP 2010. Zakaj ste bili s Kekom tako uspešni?
Kek je znal staviti na prave ljudi, zaupal je pravim igralcem. V kvalifikacijah se nam je vse skupaj poklopilo, kar Slovenija nujno potrebuje, če se želi uvrstiti na veliko tekmovanje. Kek je znal zgodbo speljati v pravo smer. Znal je dobro komunicirati z mediji, da je imela reprezentanca potreben mir. Vsak v ekipi je poznal svoje naloge, vsak se je držal svojega dela. Veliko stvari smo igralci rešili tudi med seboj.
V enem od intervjujev ste dejali, da vam je žal, da se tista generacija ni uvrstila še na kakšno veliko tekmovanje. Zakaj se uspehi niso nadaljevali?
Dobro vprašanje. Po tisti uvrstitvi na SP je hitro prišlo do nekega nezadovoljstva. Po nesrečnem porazu s Severno Irsko v Mariboru so se stvari poslabšale. Morda smo mislili, da bodo stvari prišle same od sebe. Še vedno smo imeli dobro, kompaktno ekipo. To smo tudi dokazali, ko smo v kvalifikacijah za Euro 2012 premagali Srbijo, čeprav nam tista tekma ni pomenila nič. Kot ekipa smo bili zelo povezani.
Po Keku sta za krmilo reprezentance prišla Slaviša Stojanović, nato pa Srečko Katanec. Kaj si boste zapomnili iz tega obdobja?
To, da smo nekako vseskozi iskali tisto pravo enajsterico, ki bi se čutila. Manjkala nam je prava kemija, da bi bile naloge dobro porazdeljene. Vse skupaj se nam ni sestavilo. Znali smo odigrati tudi dobro tekmo, pa potem dve ali tri slabe. V kvalifikacijah za Euro 2016 smo bili sicer blizu, prišli do dodatnih kvalifikacij proti Ukrajini, toda ... Že v Ukrajini, kjer smo izgubili z 2:0, smo se zelo mučili. Bili smo blizu, a vendarle kar daleč. Doma smo sicer zmagali z 1:0, imeli veliko priložnosti. Je pa bil občutek drugačen, kot šest let prej proti Rusiji v kvalifikacijah za SP 2010. Takrat smo že ob odhodu iz hotela vedeli, da bomo zmagali in šli na mundial. Proti Ukrajini je bila velika želja sicer prisotna, a prave samozavesti ni bilo.
Prav na tej tekmi ste zaključili svojo reprezentančno kariero, v sodnikovem dodatku ste po grobem prekršku dobili rdeč karton. Reprezentančno kariero ste nekako zaključili v slogu Zinedina Zidana. Vam je bilo zaradi tega kdaj žal?
Gotovo obstajajo lepši zaključki (smeh, op. a.). O tem ne razmišljam veliko, tisti karton v 92. minuti ni prav veliko spremenil. Takrat sem bil žalosten in frustriran, ker se nam ni uspelo uvrstiti naprej. Ni bilo najlepše, a zato so bili lepi trenutki v prejšnjih letih.
Zakaj po vašem mnenju Slovenija danes ne kaže več tako dobrih predstav kot v vaših časih?
Zdi se mi, da v ekipi ni prave hierarhije. Ni prave avtoritete. Morda se nekateri čutijo preveč pomembne. So pa v zadnjih mesecih tudi tisti, ki pridejo igrat s srcem in se žrtvujejo za izbrano vrsto, zgledali slabo. Tako pač je, ko ekipa ne funkcionira. Razumem, da je težko, sploh na tekmah, ko ne moreš nič pridobiti, toda morda si za trud na takšnih tekmah potem nagrajen kasneje. Igralci so vsekakor sposobni več, kot so kazali na zadnjih tekmah.
Zdi se, da bo na klop Slovenije spet sedel Matjaž Kek. Se vam to zdi ustrezna rešitev?
Novi selektor bi moral biti avtoritativen. Da bi pripeljali kakšnega izkušenega tujega strokovnjaka, na NZS najbrž ni denarja. Imenovanje Keka bi sam sprejel z veseljem. Po moji oceni je to trenutno ena najboljših opcij za Slovenijo. Treba je spet vzpostaviti dobre odnose, ustvariti kemijo. Kek to zna. Ali mu uspelo, pa bomo videli. Zdaj sem samo navijač in bom, tako kot ostali, držal pesti.
Kdo bo letos prvak Slovenije?
Maribor je bolj organiziran, Olimpija je individualno močnejša. Glede na to, kakšne logistične težave ima Olimpija in s čim se mora klub ubadati, vse od mlajših selekcij navzgor, dejstvo, da so bili v zadnjih treh letih kar dvakrat prvaki, veliko pove o kakovosti njihove zasedbe. Vemo, da je Maribor super organiziran in da je Olimpiji dvakrat uspelo biti na prvem mestu, res kaže na kakovost igralcev. Veličina Maribora se vidi v uspešnih evropskih nastopih, kar Olimpiji ne uspeva. Se mi pa zdi, da bo letos vendarle spet prvak Maribor. Liga je bolj konkurenčna, kot ob mojem odhodu v Nemčijo leta 2004. Tudi Domžale so bile zelo dobre v Evropi, čeprav so letos imele malo smole. Pozna se, da se je v številnih slovenskih klubih v zadnjih letih izboljšala infrastruktura in to daje sadove. Pogoji za trening in tekme so dobri, tudi nogometaši se počutijo drugače na takšnih objektih.
Pa skleniva pogovor v vašem domačem kraju - Trbovljah. Če se je drugje vlagalo v infrastrukturo, pa ima okrog 200 mladih nogometašev v Trbovljah že 30 let na voljo eno igrišče. Rudar je bil trikrat republiški prvak, trikrat v finalu slovenskega pokala, imel je ene najboljših mlajših selekcij v državi. Ti časi so, po zatonu lokalnega gospodarstva, le še lep spomin. Bomo v Trbovljah še kdaj gledali prvoligaški nogomet?
Zadeva je precej kompleksna. Vemo, kaj se je v Zasavju zgodilo po zatonu energetike in ostalega gospodarstva. Sredstev je malo, v dani situaciji pa šport ni prioriteta. Trbovlje si gotovo zaslužijo višji nivo nogometa. Tudi mesto je specifično, saj je v Trbovljah vse pozidano in zraven stadiona ni niti prostora za kakšno pomožno igrišče. Z umetno travo je bilo doseženo vsaj to, da je to edino igrišče vedno na voljo za trening, a tudi ta podlaga je že dotrajana in jo bo treba kmalu zamenjati. Slišal sem, da se na tem področju nekaj dogaja in pozdravljam takšno odločitev. Tam trenira veliko otrok in tudi veliko odraslih, tako da je že skrajni čas, da se umetna podlaga zamenja. Kar se tiče prvoligaškega nogometa, pa je stvar taka, da bo morala celotna zasavska regija stopiti skupaj in narediti dober načrt za konkreten razvoj. Ključne so mlajše selekcije. Če bi imeli vsaj pri U15 državno prvo ligo, ki jo je Rudar igral skoraj desetletje, bi to potegnilo za seboj veliko stvari, tudi za kadete in mladince, posledično za člane. Vem, da so kadeti in mladinci Rudarja in Zagorja že drugo leto združeni in to se mi zdi korak v pravo smer v dani situaciji. V interesu vseh je, da stvar spravimo na višji nivo. Potencial v Zasavju gotovo obstaja, pri nas je veliko dobrih igralcev. Ob dobro razvitem nogometnem okolju bi bili vsi ti igralci tudi bolj motivirani, imeli bi več volje. Vsekakor mora biti poudarek na mladih selekcijah, za člane tako ali tako potrebuješ precej denarja. Bi si pa Zasavje, predvsem pa Trbovlje, zaslužilo več v nogometnem smislu.
