Miloš Šoškić nas je razsvetlil tudi, kakšne so bile nagrade za nogometaše v 60. in 70. letih, ko je sam nastopal za Olimpijo v prvi jugoslovanski ligi: "Za obstanek v ligi, ki smo si ga izborili proti Sutjeski in Partizanu, smo dobili okrog dva milijona tedanjih dinarjev. V tistih časih si lahko s tem denarjem kupil odličen avto, zdaj bi to bilo 20 tisoč, 30 tisoč evrov."
V Olimpiji ste igrali enajst let in bili dvakrat tudi njen trener. Verjetno do nje gojite še posebna čustva.
Olimpija je moj klub, šest, sedem let sem bil njen kapetan. By-passi so jo uničili, tudi Muro in še druge klube. Iz časa, ko sem bil trener zmajev, je veliko zgodb. Ko smo igrali proti Zvezdi na Marakani, sem Roberta Englarja poslal, da krije Roberta Prosinečkega. Nato sem klical s klopi Robi, Robi, in enkrat se je Prosinečki obrnil k meni in me vprašal: "Pa kaj je z vami?" Kasneje sem ga srečal v enem od beograjskih klubov. Veste, da je kadil. Tedaj je odložil cigareto iz spoštovanja do mene. Velik človek.
Po nekaterih podatkih vam je SCT Olimpija, s tekmovalnega pogleda mrtev klub, leta 2004 dolgovala 44 milijonov nekdanjih tolarjev oziroma slabih 200 tisoč evrov.
Mislim, da bi bilo lepo, če bi se zdajšnja Olimpija dogovorila, da upnikom poplača kakih 20 odstotkov tega denarja. Čisto simbolično. Moralna in materialna obveza obstaja. Fiorentina je izpadla iz lige, se dogovorila z upniki in obdržala ime. Ljudje, ki so delali v Olimpiji, so dovolili, da so za nekaj sto tisoč evrov prodali veliko ime slovenskega nogometa.
Čeprav gre za drug klub, torej menite, da ima Olimpija moralno obvezo, da se dogovori z upniki?
Ni dvoma. Morda lahko podpišejo z upniki, da jim ti nič več ne dolgujejo. Nepomembno je, kdo je kriv. Tudi Manchester je v dolgovih, a ne bo spremenil imena. Če bi nekdo poklical te upnike že pred leti, Olimpiji ne bi bilo treba menjati imena, znesek dolga bi bil prepolovljen. Navsezadnje je materialni vidik zame nepomemben, važno je, da bo Olimpija znova velika kot nekdaj.
Kakšen je sicer vaš pogled na "novo" Olimpijo?
Išče svojo pot. Ne želim, da bi tale pogovor izpadel, kot da se ji ponujam. Ponujajo se dame na ulici, jaz za to nimam razloga. Kdor daje denar, ima pravico za odločanje. Olimpija mora v našem prostoru pomeniti mnogo več. Ne more je financirati le ena oseba. Olimpijo imam rad in vedno bi si želel delati v tem klubu. Niti slučajno pa ne želim v klub priti na mala vrata kot nekateri moji kolegi. Če me vodstvo pokliče, sem pripravljen pomagati. Kjerkoli, v Olimpiji, Komendi ali Ivančni Gorici. Lahko pa povem, da je za resen klub nepojmljivo, da igralci lani niso nastopili v Kranju na tekmi druge lige.
Ste v karieri zaslužili dovolj, da lahko mirno živite?
Imel sem srečo, da so bili v mojih časih predsedniki klubov izjemni: Miran Goslar, Janez Zemljarič, Milan Mörec, Anton Rous, Ivan Zidar, Zdenko Pavček, Igor Lauš ... Če bi izbiral, ne bi mogel vzeti bolje, zato sem jim hvaležen. Upam, da sem se jim kot igralec in trener oddolžil. V nobenem klubu z izjemo Olimpije mi niso ostali dolžni. Največ sem zaslužil pod Ivanom Zidarjem, predsednik mi je bil tri leta. Na neki način mi je omogočil mirno življenje.
Ste spregledali prvi del intervjuja z Milošem Šoškićem? Preberite ga tukaj.
