Tone Tiselj
Začetki so bili polni entuziazma in nacionalnega naboja. Najbolj mi je ostalo v spominu prvo pravo gostovanje na Islandiji, kjer je kakih pet, šest slovenskih ribičev, ki so živeli tam, prišlo na tekmo. Dvignili so zastavo, peli himno … Tisto obdobje je zaznamovalo tudi nekaj, kar mene kot trenerja še vedno moti in boli. Pojavili so se stereotipi, češ da Slovenci nismo za kolektivni šport, da naši športniki nimajo zmagovalne miselnosti in da naša stroka nič ne zna, ker za sabo nima nobenih rezultatov. Žal to ostaja do današnjega dne, vendar ne drži, kar je pokazala že tedanja reprezentanca.
Kmalu so sledila prva tekmovanja.
Naša mlada reprezentanca se je uspela na prvih kvalifikacijah uvrstiti na EP in tam pustiti povsem soliden vtis. Ta reprezentanca je na mediteranskih igrah leta 1993 osvojila bronasto kolajno in res je bilo lepo biti trener teh fantov. Tuji trenerji, ki so takrat delovali v Sloveniji, pa so igralcem na treningih govorili, da Slovenci tako ali tako nismo za rokomet, kar je bila motivacija več, da so reprezentanti pokazali kakovostne igre in Slovenijo postavili na rokometni zemljevid kot resno reprezentanco.
Ste se oprli predvsem na igralce Celja Pivovarne Laško?
Jedro je bila celjska ekipa, ki sem jo tedaj treniral, ampak skušal sem vključiti tudi čim več igralcev ostalih ekip, kar je prineslo določen problem. To smo kasneje zgladili. Dejstvo je, da smo šli na rezultat, ki ga je bilo lažje doseči z igralci, ki so več časa preživeli skupaj.
Tone Tiselj
Vratarja sta bila Rolando Pušnik in Boštjan Strašek, zraven je prihajal tudi Boris Denič. Na levem krilu sta bila v glavnem Tomaž Jeršič in Borut Plaskan. Levega zunanjega sta igrala Aleš Levc in Tomaž Čater. Glavni organizator igre je bil Jani Likavec, ki mu je pomagal tudi Dušan Andrejič. Na desnem zunanjem sta bila Tettey Banfro in Uroš Šerbec, v določenem obdobju je bil zraven tudi Jani Čop. Na desnem krilu je igral Roman Pungartnik, ob pomoči mladega Renata Vugrinca, na črti pa Tomaž Tomšič in Tomaž Kleč. V tistem obdobju smo se borili še za nekatere igralce, ki pa so se odločili nastopiti za drugo reprezentanco. To sta bila Iztok Puc (Hrvaška) in Peter Mahne (Avstrija). Igrali so tudi Leopold Kalin, Vito Selčan, Bojan Voglar, Kontrec, Aleksander Lapajne … Ekipi smo skušali dati širino.
Mogoče je malce nenavadno, da ste bili vi kot manj izkušeni selektor, Miro Požun pa vaš pomočnik.
V Sloveniji nihče ni imel izkušenj z vodenjem reprezentance. Tedaj je bil živ še Ivan Snoj, legenda jugoslovanskega in svetovnega rokometa. On mi je odprl pogled na te stvari. Nato sem šel za teden dni na izobraževanje k Seadu Hasanefendiću, ki je tudi imel izkušnje z reprezentanco. Miro Požun je eden vodilnih slovenskih strokovnjakov. Tudi kasneje se je pokazalo, da je primerljiv s svetovno stroko. Ko sem ga poklical, mi je bilo malo nerodno. Dejal sem mu, da so mi dali selektorski položaj in ga prosil za sodelovanje. Miro je v to privolil in skupaj sva zelo dobro sodelovala. Jaz kot bolj agresiven, Miro pa kot bolj umirjen z več izkušnjami.
Zastavili smo si štiriletni cikel, ki naj bi se zaključil z OI. Na tem EP smo lahko dobili karto za naslednje SP na Islandiji. To je bil naš osnovni cilj, ki smo ga izpolnili, ne glede na to, da smo bili prvič na velikem tekmovanju in da nismo imeli širokega igralskega kadra. Prvo tekmo smo igrali s švedsko reprezentanco. Tedaj so name vsi izvajali pritisk v smislu, Tone, zdaj je priložnost, Švedi so stari in ne morejo več. Vendar je nato ta švedska reprezentanca igrala skupaj še štiri leta. Prvi polčas se je končal kar ugodno, 10:10, v nadaljevanju pa so Švedi uveljavili svoje izkušnje in zmagali. Na naslednji tekmi z Dansko smo šli na zmago, to nam ni uspelo, vzeli pa smo točko. In sicer po zaslugi Rolanda Pušnika, ki je po izteku igralnega časa obranil sedemmetrovko Nikolaju Jacobsenu. Sledila je tekma s Španijo, ki je bila za nas v tistem trenutku veliko premočna in smo jo gladko izgubili. Z Madžarsko smo skušali zmagati, a ni šlo. O tem, kdo bo šel na SP, je odločala tekma s Portugalsko. Ne glede na to, da so bile okoliščine proti nam, so fantje uspeli zbrati dovolj poguma, kakovosti in moči, da so Portugalce premagali, čemur je sledilo veliko veselje. V tekmi za razvrstitev proti Nemcem nismo imeli pravih možnosti. Res pa je, da je bilo zadnjih 15 minut omenjene tekme edinih, s katerimi sem bil nezadovoljen. Petnajst minut pred koncem smo zaostajali za dva gola, nato pa izgubili za deset.
