Kako bi ocenili nastop slovenskih odbjkarjev na zadnjem evropskem prvenstvu?
Zdaj ko smo nekoliko prespali in analizirali vse skupaj, lahko potegnemo črto. Gre za vrhunski rezultat. Še zlasti, če ga primerjaš z ostalim evropskimi državami, v šestih letih smo osvojli kar tri medalje. Smo edina država, ne samo v Evropi, ampak na svetu, ki ji je uspelo osvojiti tri srebrne kolajne v tem obdobju na tako visoki ravni. Glede na to, da smo zelo majhni, s to generacijo resnično uspemo iztržiti maksimum. Škoda je le, da ni prišlo do tiste pike na i in zlatega odličja. Tudi nasprotnik je bil kar primeren, ampak na koncu so tudi mladi Italijani igrali vrhunsko odbojko. Izvedli so menjavo generacije in kaže, da bodo zdaj spet kar nekaj časa v vrhu evropske in svetovne odbojke.
Jani Kovačič je po tokratnem drugem mestu sicer izjavil, da bi vsa tri srebra zamenjal za eno zlato.
Janija zelo dobro poznam, treniral sem ga, vem, kakšen karakter ima. Tudi sam bi mu z vsem srcem privoščil zlato medaljo, zaslužil si jo je. Celotno kariero je oddelal zelo pošteno. Vsak igralec pri sebi ve, koliko odrekanja je, koliko treningov je čez celotno sezono potrebno za igranje v reprezentanci. Treba je razumeti takšno izjavo. Mislim, da je predvsem plod trdega dela teh igralcev skozi vsa ta leta, vsi bi si želeli osvojiti zlato. Za vse prave športnike in trenerje na koncu šteje le zlata medalja. Sam podobno razmišljam. Saj je 'fajn' biti drugi in igrati v finalu, ampak... Ko si trikrat v takšni situaciji, ti verjetno ni vseeno.
Verjeto pa o neki stalnici uspehov več pove dejstvo, da si trikrat v finalu, kot pa, če bi ti to uspelo enkrat in bi zmagal.
Z vidika slovenske odbojke in slovenskega športa je to svojevrsten fenomen. To je fantastično. Saj zato pa si igralci zlate kolajne želijo bolj kot karkoli drugega. Ponosni smo na to, da je odbojka v Sloveniji na pravi poti in se ji uspe držati začrtane poti. Delamo dobro in tu je dokaz. Ta generacija je vrhunska in to potrjuje že vrsto let. Mislim, da je to en skupek vsega.
Če je govora o kontinuiteti dela, kaj menite o govoricah, da bi lahko selektor Alberto Giuliani sedel na klop Poljske? S to se po vložkih ne moremo primerjati.
Po finančni plati se ne moremo primerjati še z marsikom. Ampak v reprezentancah finance niso vse, še zlasti pri trenerjih, ki so v dobrih klubih. Gre jim bolj za ugled, slovenska reprezentanca pa vsekakor sodi med ugledne izbrane vrste. Tudi če bi Giuliani zapustil selektorsko mesto, bi se zanj javil marskikateri spoštovan strokovnjak. Vsakemu bi bilo v čast voditi slovensko reprezentanco. Težava tu ni v financah. Ko po letih na čelu izbrane vrste doživiš nek vrhunec, si morda zaželiš novega izziva, še zlasti, če pride do ponudbe s strani takšne velesile kot je Poljska. Niti približno ne moremo konkurirati s Poljaki. Zdaj je vprašanje predvsem v tem, kakšen izziv je za Giulianija vodenje druge reprezentance, kako je čustveno utrujen po zadnjem uspehu... To je na njemu. Defenitivno je sicer nekaj na teh govoricah, Poljaki tako ali tako vedno iščejo tiste najboljše. Poizkušajo pripeljati najboljšega trenerja, zdaj so bili znova neuspešni na evropskem prvenstvu. Bomo videli. Mislim pa, da se bo Guliani pred kakršnokoli odločitvijo pogovoril z vodstvom naše zveze. Nekatere njegove izjave so bile morda vzete iz konteksta. Zahvalil se je reprezentanci, a pri tem ni dejal, da se poslavlja. Pustimo času čas. Verjetno to zdaj niti nima pretirano v mislih, dovolj dela ma v klubu. Je pa Poljska vsekakor zanimiva za vsakega trenerja.
Pred kratkim je bil opravljen žreb za svetovno prvenstvo v Rusiji, Slovenija se bo pomerila s Francozi, Nemci, Kamerunci...
Gre za zelo težko skupino že z vidika, da so v njej tri evropske reprezentance. Vprašanje je, kako bo z Nemčijo, kjer bi se znali odločiti za pomladitev izbrane vrste. Kamerun velja za eksotično državo v odbojki, a so naredili nek preskok. Francozi, to tako ali tako vemo, so za nas vedno neugodni. Če jih želiš premagati, moraš imeti res dober dan. Zelo težka skupina. Bo zanimivo. Vrh v odbojki je sicer zelo širok, zgodi se lahko karkoli.
Igramo na Uralu, velike podpore ni za pričakovati.
Rusija tako ali tako ni za nikogar blizu. Tudi katerokoli drugo mesto bi bilo kar precejšen izziv za slovenske navijače. Ampak tisti ta pravi, se bodo udeležili svetovnega prvenstva, zakaj ne? Konec poletja, začetek jesen je pravi čas za dopust, morda si bo kdo šel ogledati Rusijo. Je pa res, da takšne možnosti, kot je bila zdaj, da bi se z avtom odpeljal na prvenstvo, ne bo.
Če smo že omenili Francoze... Zakaj proti njim redno izgubljamo, na drugi strani pa na primer večinoma premagujemo Poljake?
Nekako nam poljska igra odgovarja. Malce so zaletavi, veliko stvari bi radi naredili na silo, a jim proti nam ne gre, če imamo dober dan. Prvič vršimo dober pritisk s servisom in igramo taktično blok/obrambo. To je vrhunsko za takšne ekipe, ki želijo na hitro reševati zadeve, ki igrajo na moč, na višino, zaključevanje prvih napadov. Tu pa so Francoz in Italijani veliko bolj potrpežljivi kot Poljaki, igrajo drugačno odbojko. Če ne gre na silo, imajo vrhunsko zaščito napadalca, igrajo kontranapad, so potrpežljivi, imajo v svojih vrstah igralce, ki znajo nekaj narediti s 'težko' žogo. Zato! To je edino, kar se tudi vidi navzven. Poljaki pa imajo tudi nek kompleks. Ko te nekdo dvakrat, trikrat premaga, se zgodi to, da razmišljaš o tem, kako nas je ta nazadnje premagal, ko je bilo to pomembno. Gre za povsem psihološko zadevo. Slovenci pa smo tudi precej trmast narod, nimamo radi, da nas nekdo dregne, ali daje izjave v stilu dosedanjega poljskega selektorja Vitala Heynena. Mislim, da je bila njegova izjava, da ne ve, kdo bo njihov tekmec v polfinalu, pika na i, ki je podžgala naše fante. Želeli so pokazati, kdo je Slovenija in kam sodimo v odbojki. Težko bi dejal, da sem kdaj Slovenijo videl igrati boljše, v polfinalu smo prikazali našo najboljšo odbojko.
Kako dolgo bo ta generacija še igrala skupaj?
Upam in želim si, da ne bi prišlo do prehitrih odhodov. Tudi, če bi prišlo do neke menjave generacije, imamo mlade, ki bodo morali dobiti priložnost vnaslednjih akcijah, upam, da bodo starejši še ostali zraven. Tu mislim na Vinčića, Pajenka, Urnauta. Ta trojica ne bi smela prehitro odnehati z igranjem za izbrano vrsto tudi zaradi njihovih izkušenj. Tudi, če morda ne bi bili več v začetni postavi, bi bili še kako pomemben člen. Dokler ne bo nekih dostojnih zamenjav zanje, upam, da bodo še nekaj časa vztrajali v reprezentanci. So pa zadaj mladi igralci, ki so se že dokazali. Tu mislim na Gregorja Ropreta in Roka Možiča. MIslim, da se bo slednji letos skozi klubsko sezono dokazal in da bo v naslednjih letih treba nanj še kako resno računati. Vprašanje, kaj se bo dogajalo, a si želim, da ne bi prehitro prišlo do preveč upokojitev.
Urnaut, Šket sta na primer igrala v polfinalu mladinskega evropskega prvenstva leta 2006, letos je izbrana vrsta do 17 let osvojila zlato. Lahko v prihodnosti upamo na kakšno podobno generacijo?
Lahko. Seveda. Pa tudi v moji trenutni generaciji do 19 let so fantje, ki so definitivno prihodnost. Fantje, ki bodo vsekakor material za člnsko reprezentanco. Doslej so pokazali, da so iz pravega testa, karakter imajo pravi. Zmaga na EP mlajših selekcije je dosežek, ki se težko zgodi. Moraš res imeti neko kvaliteto, da pariraš Rusom, Francozom, Italijanom... To je zelo težko. Na večini tekmovanj teh selekcij sem bil kot seletor ali pomočnik in vem, da to res ni lahko doseči. Tako da... Imamo, definitivno imamo nekaj izjemnih generacij fantov, ni se nam treba bati za prihodnost. Še enkrat pa podarjam, da nič ne gre v enem, dveh letih. Potreben bo čas, pa pravi selektor, ki bo znal to izpeljati. Tudi to ne bo tako enostavno. Vpeljati te mlade v novo reprezentanco bo kar velik izziv.
Tudi dekleta so v preteklosti že blestela v mlajših selekcijah, preskoka med članicami pa za zdaj nekako še ni bilo.
Pri dekletih mislim, da bo prišlo do pomladitve, predvsem pa je treba rešiti vprašanje selektorja. Članska reprezentanca ga nima, v mlajših kategorijah pa se skozi vsa ta leta že dela vrhunsko. Reči dobro funkcionitajo skozi vse selekcije. Kar pa se nato dogaja pri članicah, pa težko komentiram, saj niti nimam vpogleda v to. Ampak definitovno je treba nekako prerezati ta vozel. Trenutno se res zdi, da ne zmoremo narediti tega preskoka. Saj pravim... Z žensko odbojko nisem toliko povezan. Dejstvo pa je, da pri članicah nekih uspehov ni.
Kako ti rezultati, trikrat finale evropskega prvenstva v zadnjih šestih letih, vplivajo na odbojko? Se to pozna pri zanimanju mladih za ta šport?
Da, vsekakor se pozna. Klubi morajo zdaj izkoristiti to prilžnost, v svojem okolju morajo promovirati odbojko. Pri tem jim lahko pomagajo reprezentantje, ki pravzaprav prihajajo iz celotne Slovenije. To je treba poudariti. Prihajajo iz majhnih klubov, iz različnih regij, krajev. To je treba maksimalno izkoristiti, privabiti mlade. Do določene mere je to težava, letos pa je vsaj pri nas v klubu zaznati nek pozitiven trend, večji vpis predvsem v šolsko odbojko. To je razveseljivo in upam, da je tudi drugje po Sloveniji enako. Bi pa tukaj morala morda tudi zveza narediti kanček več in vložiti več energije. Veliko pozornosti je posvečeno moški reprezentanci, zveza bi lahko to izkoristila in pomagala klubom pri tej promociji in da bi imeli tudi klubi nekaj od tega. Potrebno je spromovirati odbojko na takšen način, da bi se mladi pripeljali v klube. To bi morala biti prva naloga. Upam, da bo na račun tega uspeha prišel kakšen nov odbojkar.
Se s košarkarji večkrat sprete za kakšnega visokega fanta?
Pa tudi z rokometaši (smeh). Predvsem tu v našem okolju, kjer ima rokomet veliko privržencev, tudi Elektra (košarkarski klub iz Šoštanja) ima svoje selekcije. Md nami je res kar brba za vsakega visokega fanta. Gre za manjše mesto, veliko je različnih ponudb, športa je ogromno, vsak se bori za svoj delež.
Se vam zdi, da mlade še zanima šport?
Da, kolikor vidim, so dvorane kar polne. Dejal bom, da pa je bilo vmes slabo, vsaj v odbojki. Ni bilo veliko otrok. Odbojka je težek šport, govorim za mlade. Je eden najtežjih športov z žogo za učenje. Igralci moraj imeti res smisel za žogo in ogromno volje. Zdi se mi, da lažje naučiš igralca igrati košarko ali rokomet. Pri odbojki je treba vztrajati dovolj dolgo, ko pa se zadeve izpeljejo, se reči naučijo in se naredi preskok, pa se pri mladih hitro vidi določen potencial in talent.
Kako pa bi te zadnje uspehe prenesli v najmočnejša ligaška tekmovanja? Kako pomembo je, da javnost in predvsem mladi lahko spremljajo odbojko? Na primer s prenosi na Sportu Klubu.
To je res zelo uporabna zadeva, lani je bila vpeljana. Na voljo so tudi vsi prenosi preko 'live streamingov', ki jih imajo prvoligaši. Vse tekme se v bistvu prenašajo, dostopne so na internetu. To, da je odbojka na televiziji, je pa super. Po mojem mnenju je tega še premalo, v vsakem krogu bi lahko prenašali vsaj dve tekmi. Je pa to zelo pomembno. Gre za promocijo. Še enkrat ponavljam, da bi lahko pri odbojkarski zvezi naredili več pri promociji klubske odbojke. Klubi se borijo za vsak evro, sponzorji so pomembni, vedeti morate, da vsak pokrovitelj želi imeti nekaj od tega, ko svoja sredstva vloži v šport, v ekipo. Ne glede na vse, se stvari vračajo v normalne tirnice, tudi ljudje se po epidemiji koronavirusa vračajo v dvorane. To je zelo dobrodošlo. Je pa vsekakr velik plus, da se prva liga prenaša na televiziji.
Lani ACH Volley ni bil prvak, v finalu DP ga je premagal Merkur Maribor. V sezoni 2003/04 je naslov osvojil vaš sedanji klub Šoštanj Topolšica, nato pa je 16 let zapored kraljeval ACH Volley, najprej kot blejski, nato kot ljubljanski klub. Kako pomembo je za ligo, da se tu in tam razbije takšen monopol?
Predvsem je to potrdilo za drugi klub, da dela dobro in je na pravi poti. Maribor je v zadnjih petih letih praktično iz nič prišel do naslova. Najprej so dobro delali v mlajših selekcijah, nato dobro kadrovali v prestopnem roku in ustvarili vrhunsko moštvo. Tu je sicer treba izpostaviti predstave Roka Možiča, ki je v celoti produkt Maribora, od miniodbojke naprej je osvojil vse kar se je dalo in zdaj pristavil še piko na i. Lani v ostalih klubih ni bilo takšega odbojkarja kot je Možič. Z njim bi bil tudi ACH prvak. To je dejstvo. Možič je v minuli sezoni resnično naredil neverjetno zadevo in zaključil zgodbo pri Mariboru na fantastičen način. Igral je res vrhunsk odbojko in priklon zaradi tega. Je pa vprašanje, kaj se bo zdaj zgodilo. Je pa to bilo res dobro za odbojko. Nenazadnje tudi za ACH, ki lahko vidi, kje je in kako dela ter ali je treba stvari popraviti. Na koncu sezone so to vse neke potrditve stanja. Jaz mislim, da je to dobro za odbojko, zakaj ne? Maribor tako ali tako živi za šport, ne glede na to kakšen je. Tudi na odbojki je dvorana polna, kar je zelo pohvalno. mislim, da je bil Maribor zasluženo prvak.
Če smo že pri Roku... Je v karieri lažje za igralca, ki ima v družini očeta kot je Peter Možič, sicer nekdaj tudi slovenski reprezentant?
Oče je res odbojkarski fanatik. Tudi po zaključku kariere ustvarja nove generacije odojkarjev, praktično deluje v vseh mlajših selekcijah kluba, tudi v reprezentancah pri mlajših kategorijah. Dela vse za to, da ustvarja odbojkarje. Za kapo dol, takšnih ljudi je premalo. Mislim, da bo še sproduciral kakšnega talenta.
Mišljeno je bilo tako, če je lažje igralcem, ki jih obkrožajo ljude s koristnimi izkušnjami v športu?
Izkušnje ima lahko marsikdo, te izkušnje je treba nato na pravi način tudi prenesti. To je mje mnenje, če govorimo o relaciji oče - sin. Tudi slednji mora biti dovzeten za te zadeve. Vsak način vsekakor ni pravi. Karakterji so si zelo različni, to še zlasti velja pri mlajših. Treba je imeti pravo mero. Do kam in da to ni preveč. Se je pa Rok rodil z žogo, tako je bil tudi vzgojen. Zanj kakšne druge možnosti pravzaprav ni bilo, vseskozi je imel to željo. Ta tudi šteje največ, zato je tudi tako uspešen.
Če je mera prava, potem lahko družina še kako pomaga pri razvoju igralca. Tudi Tine Urnaut je na primer 'produkt' povsem odbojkarske družine.
On res prihaja iz družine samih vrhunskih odbojkarjev. To je posledica tega, kar se dogaja doma. Prenašanje znanja na mlajše. Pri Tinetu gre poleg očeta še za mamo in brata. To je fantastično okolje in še en dokaz, da je dobro, da se vztraja. Tu sploh ni potrebe po nekih motivacijskih zadevah. S tem si enostavno rojen in tako živiš življenje, vse ti preide v kri in pravzaprav ne poznaš drugačnega načina dela.
Vi ste se vrnili v domači klub. Kako se razlikuje delo pri ACH Volleyju in Šoštanj Topolšici?
Pristop do dela je povsem enak. Ne glede na to, kakšna je kvaliteta, če se razvija mlade odbojkarje ali ne, ali se igra A liaga ali B, je enako. To mi ni pomembno. Bolj je pomembna želja po dokazovanju, trdo delo. Tu ni razlik, počnem iste reči, kot sem jih počel pri ACH. Je pa res, da je bilo pri slednjem za določene zadeve poskrbljeno na veliko bolj profesionalni ravni. V njem so zaposleni ljudje in organzacijsko vse funkcionira zelo dobro. V manjših klubih tega pač ni, kar je normalno. Za marsikatero reč tako poskrbim sam, kar pa mi niti ni težko, saj se mi zdi, da mora biti trener tudi dober organizator, zadeve mora imeti urejene. Ni takšnih težav. V Šoštanju imamo to srečo, da kar se trenerskega posla tiče, so reči urejene glede treningov, žoge, fitnessa... Pogoji za delo so fantastični. Na nivoju A-ligašev, pravzaprav v vrhu A-ligašev. Sem vesel, da se šoštanjski klub v tem pogledu razvija, delamo na tem. Imamo mlade, perspektivne igralce, kar pa je najpomembnejše.
Kakšni so cilji?
V minli sezon smo bili prvi v B ligi, na koncu nam ni uspelo narediti koraka naprej, se pravi v osmini finala premagati Krke. Vedeti je treba, da je prva liga razdeljena na dva dela, na A in B. Tudi B-ligaš ima scer možnost, da postane prvak. Prvi dve ekipi iz B lige se namreč za uvrstitev v četrtfinale pomerita z zadnjima A-ligašema. In potem dalje. V celoti gledano je B liga sicer dokaj slabša, tudi če si tu prvi, je razlika v kakovosti in tekmah, ki jo imajo A-ligaši, še vedno precejšnja. Igrajo z ekipami, ki imajo vrhunske posameznike in profesionalce, tu pač ni tega. Dela se z mladimi, razvija se igralce. Želja je vrnitev v A ligo, v minuli sezoni nam je za malo zmanjkalo, v tej bomo znova pozkusili. Cilj je zmagati B ligo in se tako prvo uvrstiti v končnico državnega prvenstva in se nato boriti še za preboj v A. Bomo videli, kaj se bo zgodilo.
Imate v ekipi kakšnega profesionalca?
Tako ne, imam pa dva mlada tujca. Enega Grka in enega Makedonca, ki sta še študenta. Oba sta mlada reprezentanta, v klubih v svojih državah pa nista več videla nekega napredka zaradi težjih pogojev za delo, morda zaradi finančnih stisk klubov. Vzeli smo ju, ker gre za resnično nadarjena igralca. Zakaj ne? Nista pa to prava profesionalca v pomenu te besede. Zame sicer sta, živita v Sloveniji, tu vseskozi trenirata, tu imata pogoje za delo, za razvoj. Sta pa še študenta, študirata na daljavo. Mislim, da imajo zdaj vse države več ali manj to možnost, da lahko mladi vrhunski športniki na daljavo delajo izpite. Enako velja tudi za mlade Slovence, ki so v tujini. Danes se takšne zadeve dajo rešiti, je pa res, da moraš izpolnjevati pogoje za kategorizirane športnike. Imeti študenta je sicer kar velika odgovornost tudi za trenerja.
