Ljubiteljem slovenske klubske odbojke so se lani poleti morale pocediti sline, ko so izvedeli, da je najuspešnejšemu slovenskemu odbojkarskemu kolektivu ACH Volley uspelo ujeti pravega kapitalca.
Ljubljanski klub je namreč v svoje vrste uspel zvabiti enega velikih evropskih zvezdnikov odbojke, makedonskega kapetana Nikolo Gjorgieva. Gre za vsem ljubiteljem evropske odbojke zelo znano ime, saj se Gjorgiev med drugim lahko pohvali z nazivom MVP-ja francoske in japonske lige, medtem ko je bil v evropski ligi kar trikrat izbran za najboljšega korektorja tekmovanja.
Makedonec je svojo kariero začel pri domači Strumici, nato pa v izjemno bogati karieri zamenjal številne klube, igral pa je tudi za nekaj pravih evropskih velikanov. Pot ga je tako vodila v srbski Radnički iz Kragujevca, italijansko Yogo Forli, turški Spor Toto iz Ankare, francoski Paris Volley, igral je tudi na Japonskem za Toray Arrows ter Sakai Blazers, na poljskem je nastopal za Onico Varšavo, v Nemčiji za Friedrichshafen, preden ga je pot iz turškega Inegol Belediyesija iz Burse popeljala v Ljubljano.
Nikola Gjorgiev.
Poleti 2021 ste iz Turčije po igranju za kar nekaj evropskih velikanov prestopili k ACH Volley. Koliko ste do tedaj vedeli o klubu in zakaj ravno ACH?
Sem pravi odbojkarski fanatik. V svoji mladosti sem spremljal vse pomembnejše lige in vse možne tekme. Iz Slovenije sem tako poznal ravno ACH, ki je leta 2006 osvojil pokal Top Teams (današnji pokal CEV op. p.). To je bilo takrat pravo čudo, da ekipa s prostora nekdanje Jugoslavije osvoji tako velik turnir. Spremljal sem ta turnir, na katerem so nastopili ACH, Modena, Iskra Odintsovo ter naš makedonski prvak Rabotnički iz Skopja. ACH Volley tako že od nekdaj spremljam in vem, da gre za pravega velikana slovenske odbojke. Ko je prišla ta ponudba s strani ACH-ja, oziroma ko se je pojavila že najmanjša zainteresiranost s strani kluba, sem bil 100-odstotno prepričan, da si želim igrati za ta klub. Začutil sem v srcu, recimo temu intuicija, da je to tisto pravo. Vse skupaj smo dogovorili v manj kot dveh urah.
Igrali ste za Pariz, Friedrichshafen, Burso, Ankaro, Varšavo… Kako bi zdaj po enem letu pri ACH Volley organizacijsko primerjali naš klub s temi evropskimi velikani?
Vsi ti omenjeni klub so vrhunsko organizirani, ampak upal bi si reči, da je morda ACH še bolje organiziran. Bil sem naravnost presenečen, kako tu teče organizacija, s kakšnim tokom vse deluje. Vedno vse izveš in dobiš pravočasno, če pride do kakšnih sprememb, si vsaj dan ali dva prej obveščen, tako da se lahko pripraviš. Vedno veš, kaj se dogaja. Osebje kluba, predsednik, športni direktor, dejansko vsi, ki skrbijo za organizacijo kluba, so vrhunski profesionalci. Meni je resnično čast in zadovoljstvo biti del takšnega kluba, ker sem tudi sam takšen profesionalec in takšen odnos pričakujem od sebe in vseh v klubu.
Za vami in ACH-jem je naravnost sanjska sezona, en poraz vas je delil od nečesa neverjetnega, neporažene sezone. Osvojili ste vse, razen pokala CEV Challenge, kjer ste v polfinalu izpadli proti kasnejšemu prvaku Narbonnu. Kako ste vi videli lansko sezono? Ste kaj takega pričakovali pred začetkom?
Ne, kaj takega nisem pričakoval, ker sem realno gledano vseeno prišel v nepoznano ekipo. Poznal sem Alena Šketa, Matica Videčnika, Janija Kovačiča, iz preteklosti sem poznal Vuka Todorovića in Nemanjo Mašulovića, proti katerima sem igral v ligi prvakov pred dvema letoma s Friedrichshafnom, toda nisem vedel, kako bomo izgledali kot ekipa. Za trenerja sem seveda že slišal, ampak ga nisem osebno poznal, poznal sem "Rokija" (pomočnik glavnega trenerja Rok Satler op. p.), ker sem v letih 2005, 2006 in 2009 igral proti njemu z reprezentanco, prav tako smo se družili na Japonskem, kjer je bil glavni trener Tine Satler. Toda nikoli ne veste, kako bomo delovali kot ekipa. Ko imate veliko dobrih individualcev, lahko pride do problema z egom, ni nujno, da se ekipa lepo sestavi. Toda uspeli smo sestaviti eno veliko ekipo, ustvariti odlično kemijo znotraj moštva. Vsi smo bili najprej odlični ljudje, šele nato odlični igralci. Na koncu smo v celi sezoni doživeli en nesrečni poraz. Tu se nam je poznala utrujenost zaradi Mevze (srednjeevropska liga op. p.), saj smo izgubili v celi sezoni to edino tekmo tu pri nas, v Ljubljani. Pa še to je bilo zaradi pritiska in utrujenosti po Mevzi, saj nismo uspeli odigrati naše najboljše odbojke. Tam smo jih nato premagali, ampak nam na žalost nato ni uspelo dobiti šestega niza za napredovanje. Bila je resnično fenomenalna sezona, ne obžalujem prav ničesar. Navsezadnje smo tudi mi imeli nekaj sreče, Maribor smo recimo v finalu pokala premagali po petih nizih, potem ko smo zaostajali z 0:2, proti Narbonnu pa smo mi bili tisti, ki niso imeli sreče. Toda ničesar ne obžalujem, sezona za zgodovino!
Ste zmagovalec, zadovoljijo vas zgolj zmage. Večina bi jih bila navdušena nad takšno sezono, ampak pri vas se vseeno čuti nekaj grenkega priokusa zaradi pokala CEV Challenge in izpada proti Narbonnu.
Če bi le bili nekoliko bolj sveži, če ne bi imeli toliko tekem v tistem tednu... Dobro se spomnim, v nedeljo smo igrali s Krko, v ponedeljek z Dobom, v sredo s Panvito, v soboto smo igrali polfinale Mevze in v nedeljo finale. To pomeni pet tekem v sedmih dneh! Nato pa smo v četrtek igrali to polfinalno domačo tekmo proti Narbonnu. Pred tako pomembno tekmo smo odigrali pet tekem v sedmih dneh, obenem pa smo tudi osvojili novo lovoriko. Vsakič, ko osvojite lovoriko, si nekoliko oddahnete, verjamete, da ste izpolnili ambicije. ACH namreč vedno cilja sam vrh, še posebej v domačih tekmovanjih in Mevzi. Tu smo se morda nekoliko preveč sprostili, že čez nekaj dni nam je sledila tekma s Francozi, obenem pa smo bili še precej izčrpani. Če bi igrali en teden kasneje, sem prepričan, da bi Francoze premagali. In verjamem, da celo brez izgubljenega niza.
Bi lahko lansko sezono opisali kot najuspešnejšo v karieri? Sicer ste že postali srbski in japonski državni prvak, ampak lani ste napolnili polico z lovorikami… Slovensko prvenstvo, pokal, srednjeevropska liga, en niz od finala pokala CEV Challenge. Kako bi lansko sezono primerjali s prejšnjimi?
Zagotovo je bila ena najuspešnejših. Če je prav najuspešnejša, je težko reči, ampak zagotovo je v samem vrhu. Obožujem zmage. Kar se tiče nervoze in porazov, je zagotovo najuspešnejša. Ko izgubimo, me grize še več dni. Kot recimo proti Narbonnu. Bil sem se pripravljen stepsti, tako me je grizlo. Kar se tiče tega, je zagotovo šlo za najuspešnejšo sezono in želel bi si, da nekaj takega ponovimo tudi prihodnje leto.
S klubom ste podpisali novo pogodbo, ki vas bo v Ljubljani zadržala še dve leti. Je bilo kaj pomislekov, kaj drugih zanimivih ponudb? Po lanski odlični sezoni verjetno ni manjkalo snubcev?
Ne, do te odločitve je prišlo zelo zgodaj. To se je zgodilo že januarja. Prvi je podpisal Alen Šket in spomnim se, kot bi bilo včeraj... Bila sva na masaži, se pogovarjala in mi pove, da je podpisal. Če imate v ekipi Alena Šketa, imate garancijo, da bo ekipa ponovno na najvišjem mogočem nivoju. Takoj sem se o novi pogodbi začel pogovarjati z menedžerjem ter s športnim direktorjem, vprašali so me, če želim podaljšati za eno leto ali dve. Odšel sem domov k družini in vprašal o mnenju še ženo, moji deklici sta namreč še majhni in še ne odločata o takšnih stvareh. Skupaj sva prišla do sklepa, da nam je tu lepo in da je nesmiselno, da podpišem za eno leto, nato pa se prihodnje leto ponovno mučimo s tem vprašanjem, raje podpišem za dve leti in grem s še večjimi ambicijami in motivacijo naprej.
Je bilo časa za počitek dovolj? Vsi vemo, kako gost je odbojkarski urnik, da med napornima klubskima sezonama sledijo reprezentančne obveznosti, v vašem primeru srebrna evropska liga in mediteranske igre. Ste se uspeli spočiti?
Sam zadnje tri, štiri leta ne potrebujem veliko časa za odmor, ker če se zapustim za kaj več kot mesec dni, zelo težko telo vrnem v pravo formo. Letos sem napravili super načrt z našo reprezentanco ter našima klubskima fitness in fizio trenerjema Juretom Ivartnikom in Samom Korošcem, ki opravljata odlično delo. Dogovorili smo se, da dobim 20 prostih dni, ampak ti so bili popolnoma "na off". Tako sem bil del reprezentance do 7. julija, nato sem dobil teh 20 prostih dni in 27. julija sem že začel s fitnessom in sobnim kolesom, tako da sem prišel pripravljen na klubske priprave.
Pred vrati je nova sezona. Cilji so zagotovo visoki. Kakšni so cilji v vsakem izmed tekmovanj?
Moja prva želja za prihajajočo sezono je, da bomo vsi zdravi ter da ustvarimo v moštvu kemijo, kot nas je krasila prejšnje leto. Imamo nekaj novih igralcev, novega trenerja, zdaj smo začeli priprave, zaenkrat vse deluje dobro, toda nismo še kompletni, manjka nam trenutno kar pet igralcev, ki imajo reprezentančne obveznosti. Tako da še ne vemo, kako izgledamo kot celota, je pa moja osnovna želja, da smo zdravi in nimamo težav s poškodbami. Če se pa dotaknemo tekmovanj, je zagotovo velika želja, da ponovno osvojimo slovensko prvenstvo in pokal ter Mevzo. Da jaz, kot kapetan, dvignem te tri pokale in imam zlato medaljo na prsih. Kar pa se tiče lige prvakov, so letos vpeljali nov sistem. Sodeluje 20 ekip, imamo pet skupin s po štirimi ekipami. Smo v zadnjem bobnu, kar pomeni, da bomo dobili na papirju močnejše nasprotnike od nas. Tu bi si želel napraviti korak naprej in se prebiti skozi skupinski del. Vse prvouvrščene ekipe gredo naravnost v četrtfinale. Vseh pet drugouvrščenih ter najboljša tretja ekipa gredo v naslednji krog in tam igrajo med seboj za zadnja tri mesta v četrtfinalu. Ostale štiri tretjeuvrščene ekipe pa se uvrstijo v pokal CEV, v četrtfinale. Meni je torej glavni cilj, da smo ena izmed teh petnajstih ekip v ligi prvakov, ki ne končajo z evropskimi tekmovanji po skupinskem delu. Če bomo nadaljevali v ligi prvakov, še toliko bolje, a tudi s pokalom CEV bi bil povsem zadovoljen.
Do sedaj ste kljub izjemno bogati karieri ligo prvakov igrali le s Parizom in Friedrichshafnom. Koliko vam pomeni, da boste ponovno del najelitnejšega klubskega tekmovanja?
Sem presrečen, izjemno motiviran in željan. Ves čas spremljam in čakam na sporočilo iz CEV-a (evropska odbojkarska zveza op. p.), kdaj bo žreb. Nekaj se je med igralci govorilo, da bo šele 20. oktobra, zdaj po zadnjih informacijah naj bi bil 16. septembra. To je že čez slab mesec in iskreno komaj čakam, da vidim skupine. Upam, da bomo imeli srečo pri žrebu, da ne bomo kot Maribor lansko leto, ki je dobil resnično peklenske nasprotnike. Veselim se, da bomo zastopali Slovenijo, slovensko odbojko ter tudi sami sebe kot igralci ACH Volley.
Lanska sezona je bila naravnost sanjska in zagotovo vas veseli, da je klubu uspelo zadržati večino nosilcev igre iz minulega leta.
To je zelo pomembno! Jaz in Vuk (Todorović, podajalec ekipe ACH Volley) se tako že odlično poznava, kar je zelo pomembno. Ostali smo jaz, Mašulović, Todorović, Šket, Videčnik, Kovačič, to je okostje lanske ekipe. Tu je Črt Bošnjak, ki je lani 80 % časa treniral z nami (nastopal pa kot posojen za ekipo Črnuč op. p.), enako je s Primožem Mejalom. Novi so le Klemen Šen, Filip Šestan ter Danijel Koncilja, ki je slovenski javnosti zelo dobro poznan kot reprezentant ter francoski prvak in bo zares velika okrepitev. Imamo veliko konkurenco na različnih pozicijah, kar je odlično, saj to pomeni, da bodo treningi še toliko boljši. Res je pomembno, da je okostje ekipe ostalo skupaj, da ne menjamo vsake sezone po deset igralcev, ampak se zamenjata po dva, trije ter v tem primeru tudi trener. Kot neka uigrana ekipa se bomo lažje prilagodili zahtevam novega trenerja in verjamem, da je pred nami odlična sezona. Se je resnično veselim.
Ste se že spoznali z vsemi letošnjimi okrepitvami?
Ne, zaenkrat še ne. Spoznal sem Šena, medtem ko je Šestan trenutno s hrvaško in Koncilja s slovensko reprezentanco. Ampak Konciljo že poznam, ker je igral za slovensko reprezentanco, ko sem z Makedonijo leta 2013 in 2014 igral proti Sloveniji v evropski ligi. Nekoliko se torej že poznava, tako da moram v bistvu spoznati le Šestana, vse ostale že poznam.
Največja sprememba v ekipi pa je zagotovo novi trener, saj je Mladena Kašića, ki se je upokojil, zamenjal Radovan Gačič. Začeli ste že s pripravami, kakšen je prvi vtis o novem trenerju?
Napravil je odličen prvi vtis, lansko sezono je opravil neverjeten posel z Zagrebom, s katerim je na Hrvaškem osvojil dvojno krono ter igral proti nam finale Mevze. Spomnim se, kako težko je bilo tisto finale, niti najmanj nam ni bilo lahko. Pa tudi na začetku priprav je napravil res dober vtis, odlično se razumemo, treningi so naporni, kar je trenutno zelo pomembno. Pod njim sem prvič spoznal tudi nov način treninga v bazenu, ki se mi zdi odličen. Zaenkrat čista desetka, res pa je, da je njegov ritem trenutno zelo naporen, saj mora stalno potovati na relaciji Ljubljana-Avstrija (je tudi selektor avstrijske reprezentance op. p.). Se pa že veselim obdobja, ko bo 100-odstotno posvečen nam. Veselim se že našega sodelovanja in bodočih skupnih uspehov.
Lansko sezono pa vas je vodil Mladen Kašić, ki se je letos upokojil, a pred tem odvodil naravnost sanjsko zadnjo sezono.
Fenomenalen trener, še večji človek. Presrečen sem, da sem imel priložnost sodelovati z njim. Če bom nekega dne postal trener, bi si želel biti takšen, kot on. Zagotovo mi bo velik vzor. Eden največjih trenerjev, s katerimi sem imel čast sodelovati. Želim mu vso srečo in upam, da še kdaj naletiva drug na drugega.
V preteklosti ste sicer delovali s kar nekaj zanimivimi trenerskimi imeni, izmed katerih verjetno najbolj izstopa ime Stephane Antiga. Na samem začetku kariere pa vas je vodil še en dober znanec slovenske javnosti, naš bivši selektor Slobodan Kovač.
"Boba" je moj odličen prijatelj. Imel sem srečo, da me je na začetku moje kariere, ko sem igral v Srbiji, treniral legendarni, na žalost že pokojni, Dejan Brđović. In za njim je prišla še ena legenda jugoslovanske odbojke, Boba Kovač. Od njiju sem se ogromno naučil. Odlična trenerja. Pri mojih najstniških letih si ne bi mogel želeti boljših trenerjev. S Kovačem sem tudi osvojil naslov srbskega prvaka. Imel sem srečo, da sem igral pod obema, saj je bil mojo prvo sezono trener Brđović, naslednjo Kovač, nato eno Slobodan Galešev in nato ponovno Kovač. Odličen trener z izjemnimi rezultati. S Srbijo je navsezadnje osvojil evropsko prvenstvo. Ogromno sem se naučil od njiju in sem jima zato zelo hvaležen.
ACH Volley je 11. klub v vaši karieri. Nastopali ste v makedonski, srbski, italijanski, turški, francoski, nemški, poljski, japonski ligi. Kakšna je kvaliteta in organizacija slovenske klubske odbojke v primerjavi z ostalimi?
Meni je tu v slovenski ligi prelepo. Res gre za lepo ligo. Ko sem prišel k ACH-ju, sem s strani določenih ljudi poslušal podcenjevanje, da je slovenska liga slaba, kaj bom sploh tam počel. A ko pogledam, slovenska liga sploh ni slaba! Lansko sezono smo imeli tam od sedem do deset tekem, ko je bilo vse tam do nekje 20. točke v nizu zelo napeto, šlo je za pravo "klanje". Ni se dogajalo, da bi vodili 20:10, ampak je bilo do samega zaključka napeto, kjer je nato vendarle prevladalo naše znanje in kvaliteta. Ampak slovenska liga je res močna, meni je tu zelo lepo igrati. Samo spomnite se pokala in naše tekme s Salonitom. To je bila res težka tekma, igraš s cmokom v grlu, komaj smo jo dobili (25:16, 22:25, 25:22, 25:20 op. p.). Po tej sezoni, vsakič ko srečam kakšne mednarodne igralce, jim povem, da to ni liga za podcenjevat. Mi smo to dokazali z uvrstitvijo v polfinale pokala CEV Challenge. Na poti smo izločili romunske podprvake Steauo Bukarešto, portugalski Bastardo, ukrajinske prvake Barkom. Mi smo igrali polfinale proti Narbonnu, ki je končal v polfinalu francoskega prvenstva in v finalu pokala CEV Challenge premagal Halkbank. Mi smo jih premagali sredi Francije. Če pogledamo s tega vidika, je ACH ekipa, ki bila v samem vrhu francoskega in turškega prvenstva, prvak Portugalske, Romunije, Ukrajine. Skregam se z ljudmi, ki podcenjujejo slovensko prvenstvo. Pridi, pa ga osvoji! Pridi in igraj slovensko ligo, pa mi potem povej, če je lahka. Ni težko pametovati od daleč. Dobro, ni na nivoju poljske, ali italijanske, s tem se strinjam. Toda ne gre za neko tretjo ligo Azerbajdžana. Poizkušam jim dopovedati resnično moč slovenske klubske odbojke, če pa mi verjamejo, pa ne vem.
Na Ljubljano so vas še pred prihodom k ACH zagotovo vezali lepi spomini, saj ste leta 2019 tu na vašem prvem evropskem prvenstvu premagali domačo reprezentanco, kasnejše evropske podprvake. Kako dobro se spominjate omenjene tekme, kjer je imela slovenska izbrana vrste največ težav ravno z makedonskim korektorjem?
Seveda se je dobro spominjam. A vseeno živim na tak način, da se poizkušam prejšnjih uspehov čim manj spominjati, saj bi se drugače preveč sprostil. Ves čas gledam naprej in sem lačen novih uspehov. Prebral sem eno izjavo odbojkarskega trenerja Rade Stojčeva (bolgarski trener, trikratni zmagovalec lige prvakov s Trentinom op. p.), ki je na vprašanje, ki se je začelo z "osvojili ste to, to, to...", odgovoril: "Če pogledam nazaj in začnem šteti uspehe, potem je z mano konec." Zagotovo gre v našem primeru za največjo zmago v zgodovini makedonske odbojke, škoda je edino, da nam vseeno ni uspelo napredovati in to nas bo peklo do konca naših življenj. Bila je fenomenalna tekma, pred polnimi Stožicami. V Makedoniji je ta zmaga neverjetno odjeknila, še posebej zato, ker je na koncu Slovenija osvojila srebrno medaljo. Bili smo pravi heroji, osvojili smo vse mogoče nagrade, od športnih zvez, olimpijskega komiteja, sam sem bil kot posameznik izbran za najboljšega športnika v državi. Niti se več ne spomnim vseh priznanj, toliko jih je bilo. Vsekakor gre za največjo zmago v naši zgodovini, sam pa upam, da bomo leta 2023 dosegli nove največje zmage, še večje od te.
V slačilnici ACH-ja je tudi kar nekaj igralcev slovenske reprezentance. Ali ste se kdaj pošalili z njimi, jih spomnili na omenjeno tekmo?
Ne, o tej tekmi se nismo pogovarjali. Lahko bi se, imel bi priložnost s Šketom, Videčnikom in Kovačičem, ki so bili na tej tekmi, ampak te teme nismo nikoli načeli. Ne morem se šaliti z njimi, ker vseeno govorimo o dveh različnih nivojih. Gre za trikratne evropske podprvake, mi pa imamo dve zmagi na evropskih prvenstvih. Nisem jaz na tem nivoju, da bi se lahko šalil na njihov račun. Do njim imam veliko spoštovanje, Slovenija je odbojkarska velesila. Smo zmagali, ampak Slovenija je vendarle Slovenija.
Kako pa se sporazumevate s soigralci? Ste namreč kar nadarjeni za jezike, poleg angleščine obvladate tudi turščino in italijanščino. Kako pa kaj slovenščina?
Želel bi se je naučiti. V tem letu se je bom poizkusil naučiti, prejšnje leto sem bil preveč osredotočen na samo odbojko, bilo je toliko tekem, skrbeti moram tudi za družino, svoji dve majhni deklici. Upam, da bom kmalu govoril vsaj tam 30, 40 %. Prvi korak je bil zagotovo, da ne želim, da na treningu z mano govorijo po srbsko, vse mora teči v slovenščini. Rekel bi, da kar 90 % vsega razumem, težave imam le, če se govori prehitro. To je bil prvi korak, ko so me na prvem sestanku vprašali, če želim srbščino ali slovenščino in sem sam izbral slovenščino. Komunikacija znotraj kluba tako poteka, kot da sem tudi sam Slovenec. Je pa dosti lažje razumeti, kot govoriti. Poizkušam pa se navaditi, da tudi govorim čim več po slovensko. "Počasi grem dalje" (v popolni slovenščini).
Kako pa vam je sicer všeč Ljubljana? Navsezadnje ste živeli v Parizu, Ankari, Varšavi. Kakšen vtis je na vas pustila slovenska prestolnica?
Obožujem Ljubljano. Meni eno izmed najljubših mest na svetu. Najpomembneje mi je, da v 15 minutah prideš iz enega konca na drugega. To je meni vsepovsod, kjer sem igral, bilo najpomembneje. Da čim hitreje prideš v službo, oziroma v mojem primeru na trening. Kot drugo, Slovenci in Makedonci imajo zelo podobno mentaliteto. Tu se mi zdi vse domače, veliko je tu tudi Makedoncev. Samo mesto je prelepo. Ni ti treba iti kam daleč, da bi se lahko sprostil. Vse je blizu. Tudi tekme, najbolj oddaljeno gostovanje je Murska Sobota, dve uri vožnje. Kaj je to v primerjavi s Turčijo? Od Carigrada do Ankare je šest ur! Vse si dosti lažje časovno organiziraš. Jaz in moja družina tu uživamo in vesel sem, da bom tu preživel še dve leti.
Vas ljudje na ulici v Ljubljani prepoznajo? Se želijo slikati z vami, vas prosijo za avtogram?
Ne, tega še nisem doživel v Ljubljani. Zgodi se, da me mogoče prepoznajo kakšni Makedonci. Tam se namreč nekoliko bolj znan, ampak Slovenci me ne prepoznajo.
Imate družino z dvema majhnima hčerkama. Tekom kariere ste se veliko selili, ACH je že vaš 11. klub. Je bila družina vedno z vami?
Ne vedno, kajti znale so se pojaviti težave z vizo. Z ženo sva bila skupaj v Parizu, na Japonskem in na Poljskem, nato se je rodila najina hčerka Marija, pa je družina ostala doma, ko sem se še drugič odpravil na Japonsko. V Nemčiji smo nato imeli velike težave z vizo. Te sva imela že prej na Poljskem, še večje pa v Nemčiji. Vsi trije skupaj smo namreč odšli gor, a smo videli, da ne bomo prišli do vize, tako da sta se morali po 90 dneh, ki so nam pripadali zaradi EU, vrniti domov. Ponovno pa je bila celotna družina z mano v Turčiji in zdaj v Sloveniji. Trenutno je sicer ni tu, ker je tako vroče in ker imam tako natrpan urnik s treningi, a se mi bo ponovno pridružila, ko se mi ritem nekoliko umiri.
Kako pa je kaj vaši družini všeč Ljubljana?
Moja hčerka Marija tu obiskuje vrtec in govori že dosti bolje slovenski jezik, kot jaz. Včasih doma pove kaj takega, da se vsi samo čudno gledamo. Ko smo se vrnili v Makedonijo k mojim staršem, vpraša svojega dedka "Kaj delaš, dedi?" (po slovensko). Zelo nas zabava s temi izrazi, rada uporablja nesedo "nooo", kot recimo "ne delaj tega, nooo". Njej je tukaj prelepo, v bližini imamo dva parka, katera redno obiskujemo. A moja druga hčerka je še čisto mala, v Ljubljani je bila zdaj med svojim tretjim in desetim mesecem. Šele zdaj počasi bomo videli, kako ji bo všeč.
Slišali smo, da živite za šport. Da tudi v prostem času ves čas spremljate statistike najmočnejših odbojkarskih lig. Da klube in prvenstva analizirate v detajle. Je to res?
Kot sem rekel, sem odbojkarski fanatik. Še posebej zdaj, ko sem sam, spremljam vse mogoče rezultate, vse mogoče lige. Še posebej me zanimajo lige in ekipe, kjer sem igral. Prav tako me zanimajo določeni igralci. Že zdaj gledam razpored naših treningov in tekem svetovnega prvenstva, da vidim, katere tekme si bom lahko ogledal. Zdaj so bile kvalifikacije za evropsko prvenstvo, tudi to sem vse spremljal, da vidim, katere reprezentance bodo vse sodelovale. To me izpolnjuje. Imam svojo tezo, da če si odbojkar iz Makedonije, odbojkarsko nepopularne države, moraš biti 100-odstotno predan odbojki, če želiš uspeti. Če zapravljaš svojo energijo in možgane na drugih stvareh, ne moreš uspeti. Vsaj ne iz takšnih držav. To je moje razmišljanje, nekateri se morda s tem ne strinjajo, ampak mislim, da moji rezultati potrjujejo mojo teorijo.
Slišali smo, da radi spremljate tudi druge športe. Da je za vas idealno popoldne, če hkrati gorijo televizija, računalnik in tablica ter na vsaki stvari drug šport. Katere športe poleg odbojke še radi spremljate?
Spremljam vse. Zdaj sem še sam in vzemimo za primer soboto popoldne in nato nedeljo, ko imamo prosto. V soboto dopoldne imamo še trening, nato pa si pogledam, kaj bo nekje od štirih popoldne do dvanajstih zvečer naslednji dan vse na sporedu na športnih kanalih. Nogomet, košarka, zdaj mi je zelo zanimiv tenis s turnirjem v Cincinnatiju in prihajajočim US Opnom, tu sta seveda tudi odbojka in odbojka na pesku, rad imam vaterpolo. To so mi nekako najljubši športi. Aja, pa tudi rokomet, če gre za kako večje tekmovanje, atletika, pozimi pa naravnost obožujem smučarske skoke. Preverim, kaj od tega se vse dogaja in si naredim razpored. Imam televizijo s slovenskim in makedonskim sprejemnikom, imam računalnik in imam ipad. Včasih, če je vsega naenkrat preveč, uporabim še mobilni telefon. In nato... uživancija. Na takšen način se najlažje sprostim.
Glede na to, da ste na tekočem z dogajanjem v vseh najmočnejših ligah… Ali je še kakšna država, oziroma liga, v kateri bi si še želeli zaigrati pred koncem kariere? Imate še kakšne neizpolnjene sanje?
Ne, neizpolnjenih sanj nimam. Mogoče je še najbližje temu igranje v Italiji. Ko sem bil eno sezono v Italiji, nisem igral. Sem tip človeka, ki lahko osvoji zlato medaljo, a če zgolj sedi na klopi, nima občutka, da jo je resnično on osvojil. Na primer, raje vidim, da igram pri ACH-ju in izgubim polfinale proti Narbonnu, kot da sem član Narbonna, ki je zmagal, a je obe tekmi presedel na klopi. Ko sem bil v Italiji, nisem igral. Imel sem vlogo igralca, ki vstopi s klopi. In nisem bil zadovoljen. Zato sem po enem letu prekinil pogodbo, pa čeprav sem imel štiriletno pogodbo. Na mene so namreč gledali kot na nekega mladega igralca, na katerega bodo resno računali šele tretje in četrto leto moje pogodbe. Sam tako nisem želel izgubiti še drugega leta, ko so mi povedali, da bom tudi to sezono rezervni korektor. Morda je to še najbližje nekim sanjam, da se preizkusim v italijanskem prvenstvu. Toda bil sem tam, ligo sem okusil, tako da ne bi rekel, da so to ravno neizpolnjene sanje. Nekoliko razmišljam o teh številnih ponudbah, ki sem jih prejel iz Katarja in Savdske Arabije. Če se po teh dveh naslednjih letih pri ACH-ju splača oditi tja, ker sem slišal številne slabe zgodbe. Da pogodbe niso zavezujoče. Odigraš dve slabši tekmi, pa te trenerji lahko pošljejo domov z enomesečno plačo in je to, to. Jaz pa sem človek, ki ima rad bistro glavo, samo v tem primeru lahko ponudim maksimum. Če živim pod stresom, da če odigram slabo, odletim, potem nisem pravi. Jaz to pravim vsem tem trenerjem in menedžerjem, ki me vabijo tja. Potrebujem neko zanesljivost, garancijo. Drugače smo vsi na slabšem. Tako tudi vi ne boste dobili pravega Nikolo Gjorgieva, kot ste ga videli na tekmah. Da povzamem, trenutno mi je zelo lepo tukaj, sem srečen, oddelal bom še ti dve leti, nato pa bomo videli, kako dalje. Želim si zgolj biti zdrav in igrati, dokler mi bo zdravje dopuščalo.
Prej smo že nekaj govorili o reprezentanci. Makedonija se zadnje čase uvršča na evropska prvenstva, kjer je zelo trd oreh tudi za najboljše reprezentance, kot je to občutila tudi Slovenija. Prav tako zelo dobro igra v evropski ligi, kjer pa nekako nima sreče. V zadnjih letih ste namreč kar štirikrat igrali v finalu, enkrat tudi proti Gianijevi Sloveniji. Vedno se je ustavilo ravno na zadnji stopnički.
Da, v evropski ligi imamo štiri druga mesta in dve tretji. Toda relano gledano, to kar je nam uspelo v evropski ligi, je nekaj zgodovinskega. Če pogledate naše pogoje, oziroma trenutni pogoji so odlični, ampak če pogledate, kakšni so bili prej, če pogledate naš kader, kje naši igralci igrajo, našo ligo, potem veste, da so naša druga in tretja mesta nekaj takšnega, kot osvojiti olimpiado.
Ja, spomnim se, da ko je leta 2015 Slovenija osvojila evropsko ligo, nismo v finalu pričakovali Makedonije. Ko smo v polfinalu izločili Poljsko, smo vsi v finalu pričakovali Estonijo.
Tako je. Jaz sem izjemno ponosen na to, kaj nam je uspelo. Vsi nas sprašujejo, kdaj bomo končno zmagali. Pa mi bi si to najbolj želeli. Na nas je zelo velik pritisk, zato nam prejšnje leto tudi ni uspelo. Letos realno gledano nismo imeli niti kvalitete. Izmed teh štirih drugih mest, jaz pravim, da smo trikrat osvojili srebro in le enkrat izgubili zlato. Proti Sloveniji, Estoniji, ko so nam manjkali trije ključni igralci, in proti Ukrajini mi ne moremo zmagati. Izgubili smo le proti Danski lansko leto. Tu smo podlegli pritisku in nismo uspeli biti pravi v najpomembnejšem trenutku. Zato mi je za zadnje drugo mesto resnično žal. A prva tri druga mesta so bile zmage! Naslednje leto bo nova priložnost, vse pa bo odvisno od tega, v kakšni postavi nam bo uspelo nastopiti. To je še daleč, zagotovo pa smo mi sami tisti, ki bi si najbolj želeli končno zmagati.
Kakšna pa je prihodnost makedonske odbojke? Ali je v vzponu po vseh teh lepih uspehih? Ali lahko v prihodnje pričakujemo še kakšne večje uspehe?
Na žalost prihodnost ni najbolj svetla. Prav zanima me, sem zelo radoveden, kako bo prihodnost izgledala. Imamo nekaj mladih igralcev, ki sicer niso slabi, a še niso na tem nivoju, da bi lahko zbirali medalje v evropski ligi. Dobro je, da igrajo v dobro urejenih tujih klubih, ker tako lahko najbolj napredujejo. Jaz jih vsako leto nestrpno čakam, da vidim, koliko so napredovali. Nam pa manjka korektor. Imamo dva mlada dobra sprejemalca, osrednja blokerja, podajalca, libera. Vse to imamo in vse to se bo super vklopilo v reprezentanco. Toda manjka korektor. Glede na to, da sam prispevam 25, 30 točk na tekmo, bodo te točke še kako manjkale, ko se bom enkrat umaknil. Trudim se po najboljših močeh, da bi pomagal izoblikovati novega korektorja, toda sam ga zaenkrat ne vidim.
Kako pa je sicer priljubljena odbojka v Makedoniji? So dvorane na reprezentančnih tekmah polne? Ali recimo narod zajame odbojkarska mrzlica? Ko ste recimo premagali Slovenijo, ste postali narodni heroji. Uživate takšen status še danes?
Takrat z zmago nad Slovenijo leta 2019 smo resnično dvignili lestvico na visok nivo. Takrat je bilo zanimanje za odbojko na zelo visoki ravni. Toda, kaj se je zgodilo? Leto 2020 in koronavirus, ko ni bilo reprezentančnih akcij. Leta 2021 smo igrali kvalifikacije januarja, ko je še na polno razsajala korona. Igrali smo turnirje pri nas, v Turčiji in v Bosni in Hercegovini. Tribune so bile zaradi koronavirusnih predpisov še vedno prazne. Nato pa smo maja igrala v naši Strumici turnir evropske lige. Tu smo razočarali navijače, ker je nekaj nedopustnega, da premagaš leta 2019 Slovenijo, nato pa čez dve leti izgubiš proti Danski. Po vsem tem, letos nismo imeli prave podpore s tribun. Bilo je po 500 navijačev na tekmo, v dvorani za 6000 gledalcev. Upam, da zaradi tega, ker so ljudje ocenili, da evropska liga ni dovolj atraktivna. Upam, da bo naslednje leto, go gostimo evropsko prvenstvo, pravi "bum"! Da bodo dvorane ves čas polne.
Smo tik pred začetkom enega največjih športnih tekmovanj v zgodovini Slovenije! V naslednjih tednih bomo namreč tu v Ljubljani gostili odbojkarsko svetovno prvenstvo! Verjetno si boste kakšno tekmo ogledali tudi v živo?
Da, zagotovo. Moram pogledati še razpored tekem in razpored naših treningov, da vidim, katere si lahko ogledam. V nedeljo smo prosti, tako da grem na tekmo med Slovenijo in Francijo. Druge tekme pa so odvisne od moje utrujenosti, razpoloženja, razporeda treningov. Bom še videl, na katere bom šel.
Makedonije na tem prvenstvu žal ne bo, bodo pa na njem nastopili nekateri vaši sedanji in bivši soigralci. Iz slovenske reprezentance tako zelo dobro poznate Janija Kovačiča, pri Ankari ste igrali skupaj z Dejanom Vinčićem, večkrat ste se že pomerili z našimi fanti... Kako močno vam izgleda slovenska zasedba? Kaj lahko pričakujemo od nje?
Jaz upam na najboljše. Navijal bom za Slovenijo in Srbijo. Upam na ponovitev finala evropskega prvenstva iz leta 2019, ko sta bili v finalu Slovenija in Srbija. Imate res lepo reprezentanco. Praktično vsi glavni igralci celotno kariero igrajo že skupaj. Fenomenalna reprezentanca, ki je zdaj dobila še Roka Možiča, ki je eden najboljših igralcev italijanske lige, vrnil se je Koncilja, ki je prvak Francije. Mislim, da ste zdaj še močnejši, kot ste bili lansko leto. Veliko je odvisno od tega, v kakšno smer bo odšla ta trenerska menjava. Če bo vplivala pozitivno, ali negativno. Želim vam vse najboljše, da ste že prvi v skupini in končno premagate Francoze, ki mi niso preveč pri srcu. Prav na to tekmo bom tudi prišel in navijal za Slovenijo. Nato pa ne vem, s kom boste igrali dalje, na koga boste naleteli. Vem pa, da sta osmina finala in četrtfinale v Sloveniji, prav tako vem, kako slovenska reprezentanca igra v Stožicah, tako da verjamem, da vam je vsaj polfinale na dosegu roke. Potem pa je vse mogoče.
