Mariborčan Jure Daić se je v preteklih dneh mudil na SP v potapljanju na dah (apnea) na Bahamih in postavil štiri državne rekorde. V kraljevski disciplini konstantna obtežitev s plavutmi se je potopil 90 metrov globoko in postal prvi Slovenec, ki je dosegel to globino. Osvojil je deveto mesto. V disciplinah konstantna obtežitev brez plavuti je po njegovem potopu slovenski rekord 67 metrov (osmo mesto na svetu) in v prostem potopu 85 metrov. Že po našem pogovoru se je v disciplini no limits (brez omejitev) kot prvi Slovenec potopil do globine 101 metra.
Jure Daić
To je potapljanje brez plavuti. Težava je pri vračanju nazaj na površino, ker brez plavuti nimamo dovolj moči v nogah in rokah. Vsi tekmovalci plavamo do onemoglosti. Globine so sicer malo manjše, ampak zaradi prej omenjenega je ta disciplina zelo nevarna.
Na kakšen način pri potapljanju veste, kako globoko bo še šlo? Kakšni so znaki?
Jaz imam približen občutek že izoblikovan: ko vidim, da sem na zadnjih metrih res sproščen in poln energije, potem vem, da se bom uspešno vrnil na površje. Po drugi strani pa sem se na treningih, ko sem preveč vadil in bil izčrpan, obrnil nekaj metrov pred ciljno globino in se vrnil. Ena od stvari, ki sprožijo potapljaški refleks, je, da nam vso kri iz rok in nog iztisne na predel prsnega koša. Tako so noge in roke skoraj ves čas vračanja na površino brez sveže energije, ki jo prenaša kri. Mlečna kislina se nabira v mišicah, posledica pa so take bolečine, da mišice odpovejo. Preprosto se ne da plavati.
Se vam je to že večkrat zgodilo?
Ponavadi, ko pridem na površino, sem nekje na tisti točki, ko mišice ne zdržijo več. S plavutmi sem imel še nekaj rezerve, brez plavuti pa sem bil tik pred odpovedjo.
Jure Daić
Napredek je postopen. Prvi trening je bil 50 metrov, nato pa je sledilo 55, 60, 62 … Ko prideš na površje in si še vsaj malo spočit, vidiš, da imaš še rezerve.
Eden od potapljaških sindromov je tudi izgubljanje zavesti. Se vam to dogaja?
Na nekem treningu sem izgubil motorično kontrolo, a sem se še obdržal na površini. Zgodilo pa se je mojemu sotekmovalcu, ki je s plavutmi napovedal enako globino kot jaz, 90 metrov. Na 15 metrih je izgubil zavest, a so ga po minuti uspešno spravili k zavesti.
Poznate primere smrti in hujših poškodb?
Do nesreč prihaja pri potopih brez omejitev, kjer se gre veliko globlje kot pri tekmovalnih disciplinah. Vem za dva smrtna primera, pri katerih je odpovedala tehnika. Zapletle so se vrvi ali pa so bile prazne jeklenke, ki bi morale napolniti balon, ki dvigne potapljača na površino. Bilo je nekaj primerov z dekompresijsko boleznijo, ko so bili tekmovalci predolgo na velikih globinah. V zgodovini je bil en primer s trajnimi posledicami.
Imate tudi vi zdravstvene težave zaradi potapljanja?
Hodim na redne zdravniške preglede. Vedno ko sem prišel, so bili zdravniki pozitivno presenečeni in mi dejali, da sem zdrav kot riba.
Kako vadite psihološko pripravljenost?
Glavni stvari pred potopi sta sproščenost in umirjenost. Na tekmovanju je to najtežje, ker je prisoten stres. Tisti, ki se ne sprosti, ne more narediti dobrega potopa. Imam posebno tehniko z nadihavanjem in vizualizacijo dobrega potopa. Osredotočim se le na stvari, ki jim bom izvajal.
Jure Daić
Za to prvenstvo sem se pripravljal od januarja. Do julija sem vadil dvakrat na dan, od julija pa enkrat. Med vikendi sem hodil na morje, čez teden pa sem v Mariboru vadil na fitnesu, v bazenu, imel sem kardiotrening, hodil na Pohorje … V bazenu treniram predvsem kondicijo, tehniko plavanja, nabiranje moči. Za vikend odidem na morje in se posvečam globinam. Vadim le na Hrvaškem.
Kakšni so pogoji za ta šport v Sloveniji?
Olimpijski komite Slovenije potapljanja ne priznava kot športa. Posledično moram večino stroškov kriti sam, malo mi pomagajo sponzorji. Tudi študentje – imamo namreč vrhunske mlade tekmovalce – ne morejo dobiti štipendije in statusa športnika. To bi dvignilo raven športa.
