Andy Murray: zlat in srebrn britanski heroj

Andy Murray je na teniškem igrišču izkusil mnoge grenke trenutke. Vse od svojega vzpona po lestvici ATP je na svoji plečih nosil pričakovanja, kaj pričakovanja, zahtevo celotnega naroda, da upraviči svoj nesporni teniški talent in začne zmagovati na največjih teniških turnirjih na svetu. Lažje reči, kot pa narediti.

Andy Murray se je rodil v teniško generacijo, v kateri igrajo trije izmed najboljših igralcev vseh časov. Roger Federer, Rafael Nadal in Novak Đoković so osvojili zadnjih 29 od 31 turnirjev za grand slam. Nikakor ne moremo reči, da Murray ni prišel blizu. Medtem ko je zlahka osvajal turnirje nižjega ranga, se mu je na velikem odru vedno zataknilo. Nazadnje prav pred mesecem dni.

Z uvrstitvijo v finale letošnjega turnirja v Wimbledonu (prizorišče letošnjih OI) je postal prvi Britanec po letu 1938, ki je imel priložnost grand slam osvojiti na domačih tleh. Naloga je bila težka, pričakovanja pa visoka. Med njim in zgodovinsko zmago je stal Roger Federer, kralj Wimbledona, takrat šestkratni zmagovalec v All England Clubu in eden najboljših, če ne najboljši, teniški igralec vseh časov. Da je bila naloga zares težavna priča podatek, da Murray v boju na tri dobljene nize še nikoli ni premagal Federerja. Zgodovina se je tudi tokrat ponovila in Švicar je osvojil 17. grand slam v karieri. Za Murraya je bil to četrti poraz v finalu turnirjev velike četverice. Leta 2008 ga je na US Openu prav tako premagal Federer, Švicar pa je bil od njega boljši še dve leti kasneje v Avstraliji. Lani ga je v deželi tam spodaj premagal tudi Novak Đoković. Toda Murray po četrtem porazu v finalih turnirjev za grand slam ni obupaval. Med podelitvijo ga niso premagale solze, ni kazal pretiranega razočaranja. In vera v samega sebe se mu je obrestovala prej, kot si je sam upal verjeti.

V Londonu je prvem kolu je premagal Stanislasa Wawrinko, v drugem zlahka preskočil Jarkka Nieminena. Za zmago nad Marcosom Baghdatisom je potreboval tri nize, v dveh pa je v četrtfinalu strl Nicolasa Almagra. V polfinalu mu je nasproti stal Novak Đoković, eden izmed njegovih največjih rivalov. A Škot je še enkrat pokazal, da misli resno in Srba odpravil s 7:5, 7:5. Pred njim je bil, po njegovem mnenju, najtežji obračun turnirja proti velikemu favoritu, ki osrednje igrišče pozna bolje kot domačo dnevno sobo. Dvoma o možnostih za zmago ni bilo, a slavje po vsega treh nizih je milo rečeno šokiralo teniško javnost. Federer tokrat ni našel odgovora in na koncu moral priznati premoč z rezultatom 6:2, 6:1, 6:4.

Kako veliko je bilo breme, ki ga je z zmago odvrgel Murray, ve samo on sam. Upravičil je pričakovanja celotnega naroda, premagal Federerja na velikem odru in osvojil zlato olimpijsko kolajno. Že čez nekaj ur kasneje ga je čakal nov obračun in boj za drugo žlahtno kovino. V finalu mešanih dvojic se je v navezi z Lauro Robson pomeril z Viktorijo Azarenko in Maksom Mirnijem. Belorusa, ki sta bila tudi prva nosilca turnirja, sta se izkazala za premočna in na koncu slavila s 2:6, 6:3, 10:8. Britanca sta tako osvojila srebro, kar je samo dopolnilo uspeh britanskega tenisa, ki je na takšno lovoriko čakal desetletja.

Angleži v šali radi pravijo: ''Andy je Anglež, ko zmaga in Škot, ko izgubi.'' Danes verjetno nikogar ne zanima, ali je Andy Anglež, Škot, Irec ali Valižan. Andy Murray je Britanec z dvema olimpijskima kolajnama in samo vprašanje je, kdaj bo začel zmagovati tudi na turnirjih za grand slam.