"Potisnil me je na posteljo in me vzel na silo. Za kazen pa še od zadaj!"

Slovenijo pretresa torkov femicid, ko je moški umoril svojo partnerko in mamo šestih otrok, ki je bila več let izpostavljena nasilju. "A vedno je bila neka luknja v postopku. V zakonu. Vedno nekaj, kar je zaustavilo postopke ... materinska ljubezen, ki te je povlekla nazaj v srž tega pekla ... in potem še korona ... štiri stene. Postajala si nemočna. Nezaceljene kosti. Bolečina v očeh. V vsakem delu tvojega telesa. Brutalnost je rodila apatijo," so zapisali v društvu Humanitarček.

Od tragičnega torka, ko se je zgodil femicid pri Sevnici, je na dobrodelno organizacijo Humanitarček prišlo več težkih osebnih izpovedi, ki obenem spodbujajo žrtve nasilja in vse ostale, da ne vztrajajo v tišini. Na Humanitarčku so danes delili eno izmed njih, ki jo je zapisala danes 45-letna ženska, ki se je pred 25 leti zaljubila v enajst let starejšega moškega.

"Najprej je bil zelo pozoren do mene, me je vozil okrog, ampak bi morala že takrat videti njegovo pravo naravo. Od začetka mi je govoril, da morava seksati brez zaščite, ker si želi z menoj družine in sem njegova edina ljubezen. Bila sem še mlada, on pa lep,'' je uvodoma pojasnila. 

Vsakršno nasilje zahteva ukrepanje. Žrtve nasilja in vsi ostali, ki vedo zanj, se lahko zatečejo po pomoč na Policijo, centre za socialno delo in nevladne organizacije, kot je na primer Društvo za nenasilno komunikacijo.

Gospa je po štirih mesecih poznanstva zanosila, kar v družini niso dobro sprejeli. Odšla je od doma. ''Ampak on je želel, da greva živet skupaj, ker bova imela otroka. Čakal je sina. Bil je kar v redu, ko sva se poročila, je pa skozi z menoj hodil. Od trgovine, zdravnika. Takrat se mi je zdelo to lepo, pozorno. Šele čez čas sem ugotovila, da je bilo to nadzorovanje,'' danes svojo preteklost razlaga 45-letnica.

Par je živel v hiši z njegovimi starši. Njegov oče se je večkrat znesel nad mamo. "Včasih s pasom, včasih s kablom od antene za televizijo. Mož ni nič rekel, samo rekel mi je, da on ni kot oče in jaz nisem kot njegova mama, ki je neposlušna."

"Rodila sem prvo hčerko pri 21. Še dobro se nisem zacelila od poroda, ko je že začel delat sina. Takrat sem prvič rekla, da malo počakava, ker je bila mala stara 2 meseca. Potisnil me je na posteljo in me vzel na silo. Za kazen, da si bom zapomnila, pa še od zadaj,'' se spominja.

"Prenehajmo obsojati, zakaj se ne umaknejo, ker se včasih ne moreš. Kdor ni imel opravka s tako družino, nima pojma, kako je. In nehajte govoriti, da so ženske same krive, da ostanejo, ker ne veste, kako se bojiš za svoje otroke, če ti je že za lastno življenje vseeno."

Do 26. leta je rodila štiri otroke. Njen partner jo je spremljal po opravkih, do nje in treh hčera pa je bil vedno bolj agresiven. "Udaril me je po ustih, če sem kaj preveč rekla pred otroci. Včasih sem ga prosila, da ne naredi tega, da vsaj ne gledajo, pa je vedno rekel, da naj se le naučijo. Hčere spoštovat moža, sin pa žensko v red vzet. Nisem dokončala šole, čeprav sem želela iti naprej za vzgojiteljico,'' je zapisala.

Tako je skrbela za otroke doma. Svojim staršem dolgo ni povedala, kaj se dogaja, pred obiskom pa je partner prenehal z nasiljem in je igral dobrega moža. Nadzoroval je vsa njena pota in telefon. Ko je oznanila, da bi šla v službo, ji tega ni dovolil. Kadar njega ni bilo doma, jo je nadzoroval kakšen drug sorodnik: "Pri 27 sem se odločila tvegati. Ko sva oddajala pole za otroške doklade, sem vmes priložila pismo, ki sem ga prej na skrivaj pisala par mesecev in upala, da ga bo kdo prebral. Sem pa resno prosila, da so tiho in pridejo le z rešitvijo, ker me bo drugače ubil. To sem zapakirala med pole za doklade, jih celo spela skupaj in dala v kuverto, on pa je nesel na pošto."

Varna hiša še ni nudila zadostnega zatočišča, prebegla je v tujino

Po skoraj enem mesecu in pol so na vrata hiše prišli policisti. Njegovi starši so vse zanikali. Socialna delavka pa je vzela mater in otroke in jim priskrbela zatočišče v varni hiši na drugem koncu Slovenije, kjer niso ostali skriti. "Njegov bratranec me je recimo pretepel na otroškem igrišču, 50 metrov od varne hiše, vpričo otrok. Socialne delavke so to videle, ampak so lahko samo poklicale policijo," Do njihovega odziva je že imela zlome, bratrancu pa je bila dosojena pogojna kazen. 

Takšno življenje je trajalo še nadaljnjih 9 let, dokler je njeni starši niso z otroki namestili v tujini. Na sodne obravnave je prišla zgolj v spremstvu očeta ali brata, ki so ga neznanci v opomin ravno tako pretepli.

V tujini živi že deseto leto. Njeni otroci morajo obiskovati psihiatra zaradi preživelih travm, tudi sama pa hodi na terapije in se zdravi. "Bivši pa me pusti na miru že nekaj let oziroma od takrat, ko je izvedel, da ne morem več imeti otrok, ker me je tako pretepel. Sem v državi z boljšo zaščito in se zavedam svoje sreče," je še zapisala.

Žrtve nasilja lahko delijo svoje zgodbe z Inštitut 8. marec v akciji #nisemprijavila. 

Društvo SOS telefon za ženske in otroke - žrtve nasilja ob nedavni tragediji opominja, da je v primerih nasilja v družini država tista, ki mora poseči v prekinitev nasilja. To mora storiti še zlasti, če žrtev tega ne želi, ne zmore ali ne prepozna, da je ogrožena, so navedli v društvu.

Po njihovih besedah je pomembno, da ogroženost prepoznajo tisti, ki niso v krogu nasilja. Še posebej je treba biti pozoren takrat, ko je žrtev pasivna in ne zmore korakov za izhod iz nasilja, saj je nasilje postalo normalen del vsakdana. Ko so udeleženi otroci, je potreba po zaščiti še toliko večja, so zapisali.

Raziskava o umorih žensk v intimnopartnerskih razmerjih v Sloveniji med letoma 2000 in 2020 je pokazala, da se jih je skoraj dve tretjini zgodilo tam, kjer povzročitelj ni bil prijavljen policiji in žrtev ni iskala strokovne pomoči. To po navedbah društva pomeni, da je potrebnega še veliko dela pri ozaveščanju o pomenu prijave nasilja in pri opolnomočenju žrtev nasilja, da si bodo upale spregovoriti in prijaviti nasilje.

V tretjini primerov pa so prijave bile podane in so strokovne službe posredovale. Analiza, zakaj se je kljub temu zgodilo najhujše, je kot ključno pokazala, da je na institucijah še vedno pogosto navzoče podcenjevanje tveganja za najhujše nasilje, da žrtev pogosto ostane s povzročiteljem nasilja, in da žrtve ob prijavi nasilja pogosto nimajo zadostne podpore v najožjem družinskem in socialnem krogu.

dezurni@styria-media.si