Ali kot učitelj športne vzgoje težko motivirate otroke, ki imajo raje računalnik in televizijo kot telovadbo?
Pri nas v manjšem kraju še ni takih težav kot v večjih mestih. Je pa res, da otroci niso takšni, kot smo bili mi, ki smo se lovili po gozdu, se igrali z žogo, delali bunkerje. Zdaj raje gledajo televizijo pa tudi starši imajo tako več miru.
Torej nimate težav z veliko opravičili, da so pozabili športno opremo ali pa da dekleta zaradi menstruacije ne morejo telovaditi?
Ne, na osnovni šoli (OŠ Globoko; op. p.) teh težav nimam. V zadnjem šolskem letu sem imel štiri, pet opravičil. Če kdo pozabi športno opremo, pa imam vedno rezervne drese, tako da takih izgovorov ni. Sem pa eno leto delal na srednji ekonomski šoli, kjer sem zaradi opravičil deklet moral voditi koledar menstruacij. Tukaj je drugače, ker jih tudi lažje motiviram. Zdaj že vedo, da je spremljanje srčnega utripa pomembno zato, ker bodo tako vedele, kdaj kurijo kalorije.
Učenci od sedmega do devetega razreda imajo na teden samo dve uri športne vzgoje. Ni to premalo glede na to, da se vse manj otrok redno giba?
Verjetno si vsi učitelji športne vzgoje želimo, da bi imeli vsaj tri ure na teden, tako kot je bilo pred leti.
Je potem problem v učnem načrtu?
Učni načrt, kar se tiče vsebine, ni tako slab, saj bi po tem načrtu učenci znali vse. Je pa res, da ima po mojem mnenju nekaj pomanjkljivosti. Najbolj me moti prav to, da imajo učenci v tretji triadi le dve uri športne vzgoje. Pa čeprav analize športnovzgojnih kartonov dokazujejo, da so otroci vedno manj vzdržljivi, da imajo težave s telesno težo, da preveč sedijo ... Potem se to poskuša reševati s športno vzgojo kot izbirnim predmetom, ki ga tisti, ki bi jim gibanje prišlo prav, sploh ne izberejo. Na naši šoli je drugače, saj si okoli 90 odstotkov učencev kot izbirni predmet izbere športno vzgojo. Posledično naši učenci po analizah športnovzgojnih kartonov dosegajo višje rezultate od slovenskega povprečja.
Bi z eno uro več na teden rešili težave s telesno težo in vzdržljivostjo?
Sam menim, da bi morala biti športna vzgoja na urniku vsak dan, vendar vse nove smernice v šolstvu povečujejo število ur za tuje jezike, računalništvo ...
Je težava tudi v tem, da imajo otroke od prvega do šestega razreda športno vzgojo učiteljice razrednega pouka, ki niso tako strokovno podkovane, da bi otroci bolj vzljubili šport?
Strinjam se, da bi bilo pametno, da je učitelj športne vzgoje v prvi in drugi triadi vključen v poučevanje športne vzgoje, ker otroci v teh letih razvijajo osnovne gibalne in funkcionalne sposobnosti. Zdi se mi, da se vsaj pri nas najslabše naučijo osnov športnih iger z žogo, ki so sicer med učenci najpopularnejše. Poleg tega je gibalno znanje pomembno tudi zato, ker se tako krepi interes za ukvarjanje s športom v poznejših letih. Sam pomagam našim učiteljicam, še posebno ko je na urniku gimnastika in je treba otroke varovati. V učnem načrtu je zapisano, da se premet v stran dela v četrtem razredu, ampak lažje bi bilo, če bi jih to učili, ko bi bili otroci mlajši, manjši in lažji.
Kako pomembno je, da se otroci s športom ukvarjajo tudi popoldne?
Največji problem so prav otroci, ki se s športom ne ukvarjajo popoldne. Vendar tu imajo najpomembnejšo vlogo starši, ki morajo otroke spodbujati in jih podpirati. Če tega ni, je to velik problem.
Kaj morate pri športni vzgoji naučiti otroke do devetega razreda?
Pri igrah z žogo morajo osvojiti osnove nogometa, košarke, rokometa in odbojke, pri atletiki tek, skoke in mete, pri gimnastiki preskok na kozi, stoje, premete na parterju ... Dosti elementov se na nekaterih orodjih ne izvaja več, ker so starši tožili šole, ker so se njihovi otroci pri športni vzgoji poškodovali. Tako na primer zdaj skoraj vedno uporabljamo le nizko gred, visoke pa ne več.
V učnem načrtu je napisano, da morate učence naučiti plesati. Katere plese?
Mlajše otroke učimo predvsem skupinske, zabavne plese, kot so račke, macarena ..., starejše pa polko, angleški in dunajski valček ter nekatere latinskoameriške plese.
Učenci vas imajo radi, saj so vas izbrali za najboljšega učitelja. Se z njimi pogovarjate tudi o alkoholu, drogah, seksu?
Se pogovarjamo o škodljivosti alkohola in drog, ampak na srečo tu spet nimamo toliko težav, kot jih imajo v večjih krajih. Tu pa tam kaj slišim, kaj se pogovarjajo; da jim je alkohol zanimiv. Ker gre za majhen kraj, jih vidim tudi na veselicah. Sicer pa na naši šoli večjih težav res ni, že v Brežicah, ki so le nekaj kilometrov stran, pa imajo kar nekaj težav z drogo, zato imajo v šoli tudi varnostnika.
Kako pa vas učenci kličejo?
Tovariš. Želje z vrha oziroma želje svetovalcev, ki pridejo, so, da bi uporabljali naziv gospod učitelj ali učitelj, ampak v teh krajih smo še vedno tovariši.
Kako strogi ste pri ocenjevanju? Je že kdo imel popravni izpit iz športne vzgoje?
Ne, v osnovni šoli ne, v srednji ekonomski šoli pa je imela ena učenka predmetni izpit, ker je prišla na športno vzgojo le dvakrat v vsem šolskem letu.
Mnogo učiteljev se zadnja leta pritožuje nad birokracijo. Koliko dela imate z učenci in koliko z birokracijo?
Birokracije je čedalje več, od letne priprave na osnovi učnega načrta, dnevne priprave oziroma urne priprave. Je pa res, da je lažje, ko imaš narejen vzorec. Vse na novo je treba narediti le, ko se uvedejo spremembe tako kot letos. Potem so tu še razna poročila, predvsem ob polletju in koncu šolskega leta, sam urejam še spletno stran šole, tako da je tega dosti.
Koliko se dodatno izobražujete?
Letos je bolj kriza in za to ne bo denarja. Imamo pa učitelji športne vzgoje študijske skupine, v katerih sodelujemo trikrat na leto. A v prejšnjem šolskem letu smo imeli le eno praktično izobraževanje, dve pa prek spletnih učilnic. Vsi si sicer želimo, da bi imeli le praktično, ampak je sistem narejen tako, da silijo v te spletne učilnice, čeprav je odziv učiteljev slab. Vsi bi se raje nekaj novega naučili v praksi, da nam nekdo pokaže, kot da sedimo pred računalniki.
Kaj pa vam pomeni nagrada za najboljšega učitelja?
Veliko. Nagrade sploh nisem pričakoval in zato sem bil toliko bolj ganjen.
Čestitam, Bojan. In res je, kar si povedal v intervjuju. Mogoče pridejo časi, ko se bo spremenilo gledanje na izobraževanje mladine. Sedaj je v ospredju čim višja stopnja izobrazbe, čimveč znanja, manj je poudarjen vidik poštenja in skrbi za lastno… ...prikaži več zdravje in dobro počutje. Oboje je združeno v športu. Žal pa za snovalce izobraževalnih sistemov športn postaja vse bolj marginalen, saj (po njihovem mnenju) ne prinaša koristi za današnji potrošniški svet. Še več, delno je celo škodljiv, predvsem tu mislim na farmacevtsko branžo. Na srečo tudi sam delam na podobni šoli kot ti in imam glede tega idealne pogoje, daleč boljše kot naši kolegi v mestih in po Evropi. Če se bomo zgledovali po razvitem svetu, nas v prihodnje ne čaka na tem področju nič dobrega, tožb bo verjetno še več, debelosti prav tako. Upam, da nas, Slovence, sreča pamet in prodremo prav na področju, kjer smo glede ne ostale države prav najvišje. Po športu smo najbolj poznani. To bi morali negovati, nadgrajevati in res postati
Dober učitelj. Takih je , najbrž tako kot nekoč in vseskozi, manj kot pol. Fino je , da vsak otroček dobi vpogled v vse; ali v čimveč različnosti. Ni pa fino, da se koga sili, da se npr nauči igrat… ...prikaži večgrat v odbojkarski ekipi , če ga očitno veseli npr pingpong..
Da je današnja mladina platfuserska in zmenetovska? Ja kaj ste pa pričakovali od zgrešenega gabrijansko-eldeesarskega šolskega sistema? Genije, junake in olimpijske zmagovalce? Itak, da ta eldeesarski šolski sistem proizvaja samo še kriminalce, pezdete, fixofafarje, fujdevejevce in ostalo platfusersko navlako.