"Zagovarjam, da je treba delati"

Pomoč v omenjeni trgovini je namenjena mladim do 35 let, ki so brezposelni, ne dobivajo plače ali pa imajo prenizke dohodke. Boste hrano ponudili vsakomur, ki bo prišel v trgovino?
Starosti se tukaj ne da določiti. Obstajajo ljudje, ki so v celi zgodbi spregledani, hodijo v službo in ne dobijo plače ali premalo zaslužijo. Jaz sem tista, ki bom na začetku delila hrano. Moj namen pa ni hrana, temveč izobrazba. Dobrodelnost je šla v današnjih časih v neke druge vode, saj se vsi nekako dokazujemo, koliko smo sposobni in podobno. Delo je tisto, ki ga bomo skušali v celi zgodbi kot vrednoto vpeljati. Vsak človek, ki bo prišel k nam, iz trgovine ne bo odšel praznih rok, ampak mu bomo tudi pomagali še drugače. Nisem človek, ki samo hrani ptiče v enem gnezdu in samo leta naokrog.

Omenili ste, da bi radi mlade naučili določenih veščin. Kako bo to delovalo?
Predvsem bomo imeli delavnice. Imam veliko idej, in te so precej profilirane. Najeli bomo njivo in pridelovali, imeli bomo čebele, delali punčke, ki jih bomo prodajali, izdelovali mila in podobno. To je projekt, ki zahteva čas in zorenje in je ena od stvari, kako se rešiti današnje problematike.

Ali pričakujete, da bo, ko se trgovina odpre, velik naval?
Ne, mislim, da sploh ne. Ta populacija je zelo stigmatizirana. Navzven so videti samozavestni, na noter pa zelo kričijo. To je populacija, do katere je treba priti zelo subtilno. Nagovarjam vse kontakte, da se z njimi dobimo nekje drugje. Nihče rad ne prizna, da mu ne gre dobro. V naši družbi ti takoj nekaj pripišejo – če nimaš službe, je s tabo nekaj narobe, nisi sposoben, nisi uspel in podobno.

Kako jim boste tako drugače pomagali?
Danes ljudje niso lačni hrane, temveč lačni tega, da so uslišani ter da jim gremo naproti. To je moja vizija. Za pet evrov družina na dan ne sme biti lačna, ne je pa kvalitetno. Prišla bom do teh ljudi. Ne bo enostavno. Moja ciljna skupina so mlade družine, matere in očetje samohranilci. To so tisti, ki ne kričijo. Revščina pa ni samo materialno pomanjkanje.



Koliko je po vaši oceni takšnih, ki potrebujejo pomoč?
Med 8300 brezposelnih na Gorenjskem je 1770 mlajših od 30 let. Zagotovo jih ima 20 odstotkov visoko izobrazbo. Okoli sebe je veliko mladih, ki skrivajo stisko in si nadenejo masko. Do teh ljudi bom na vsak način skušala priti. Navajala jih bom na samopreskrbo. O tem pa nihče ne govori.  Zadovoljimo se samo s tem, kaj jim bomo dali in da se jih rešimo. Ko človek dobi hrano, se morda dobro počuti za nekaj minut, ko pride domov, je pa spet vse enako.

Koliko časa upate, da bo takšna trgovina delovala? Se bo to obrestovalo na dolgi rok?
Moj cilj je, da bi prešli v zadrugo, ki bo delovala na razpršen način. Samopostrežna trgovina in prekladanje hrane ni moja vizija. Želim si, da napredujemo, da delamo in da smo pošteni. Z delom človek dobi dostojanstvo. Zagotovo se bomo razširili. Vidim, da bomo imeli svojo kavarno, svojo igralko in pevsko skupino...

Boste tako brezposelnim omogočili tudi možnost zaposlitve?
Zelo si želim, da bi bili plačani. Kot ustanovo, ki bi imela opravka z državo, pa ne bom imela. Rada bi prišla do sredstev, da bi lahko plačevala vse ljudi, ki nam bodo pomagali. Vidim se v tem, da ozaveščamo in da se bomo rešili edino skozi delo. Prekladanje hrane ni rešitev.

Vi trenutno vse to delate prostovoljno...
Tako je. In ves finančni vložek, ki ni tako majhen, je moj. Ampak to je moja pot in vem, da bom do mladih prišla in to je moj cilj. To je iskreno moja velika želja.

Trenutno pridete do hrane s prostovoljci pred nakupovalnimi središči. Kako boste še drugače skušali priti do brezplačne hrane?
Vsak od nas potrebuje kakšno urico prostovoljstva in želim si, da mladi od svoje žepnine vsaj enkrat na leto donirajo kakšen izdelek. Počasi začnemo ozaveščati, da je to v življenju referenca. Počasi se moramo vzgajati in osmislimo, zakaj je to dobro. Ljudje so zelo pripravljeni pomagati. Verjamem v ljudi. Kar sem doživela, je neverjetno. 35 let sem delala kot profesorica in vem, da so mladi vodljivi - če imajo pravo sporočilo, se odzovejo. Ljudje smo dobri. Lakota in revščina sta v Sloveniji stigmatizirani. Bojujemo se proti revščini, revščine pa so različne. Nehajmo se sprenevedati. V letu, ko vse to pripravljam, so me ljudje z dobroto resnično razorožili. Verjamem, da smo ljudje dobri.

Če bi neko podjetje recimo darovalo denar, boste vseeno ponujali samo hrano?
S tem denarjem bi kupila surovine, da bi izdelovali izdelke. Denar v nobenem primeru ne bi darovali. Edino v primeru, ko se bodo plačevalo za ure za delo. Zagovarjam, da je treba delati. Odpirali bi nove možnosti za delo. Za vse skupaj se porabi veliko denarja. Ljudje mi veliko vrnejo, v življenju se vedno vse izravna. Tam, kjer ni denarja, je več razumevanja in podobno. Mi bomo primer dobre prakse, čez nekaj let se bo zagotovo slišalo o nas.

Se boste širili po celi Sloveniji?
Morda samo s predavanji. Naj še drugi poženejo podobno stvar. Moja družina in jaz smo eno leto precej pretrpeli, vendar mi ni ničesar žal. Naj se še drugi lotijo podobnih stvari.