Zaporniki. “Lani je v prezasedenosti najbolj izstopal zavod Ljubljana, saj je bil zaseden 182-odstotno. Težave s prezasedenostjo rešujemo s premeščanjem zaprtih v manj zasedene zavode. Trenutna zasedenost ljubljanskih zaporov je 152-odstotna,” opozarjajo na upravi za reševanje kazenskih sankcij.
Načrti obstajajo
Gradnjo nadomestnega in nekoliko večjega zapora, kot je tisti na Povšetovi, ministrstvo za pravosodje v Ljubljani načrtuje že več let. Pridobili so že nadomestno lokacijo na Bizoviku in pripravili projektno nalogo, a načrtov zaradi suše v državnem proračunu doslej niso uresničili. Leta 2009 so vrednost naložbe ocenili na dobrih 70 milijonov evrov.
“Ker je razpoložljivih sredstev vse manj, rešitev problematike slovenskih zaporov pa je nujna, je eden izmed učinkovitih načinov izboljšanja stanja javno-zasebno partnerstvo,” pravijo na pravosodnem ministrstvu in dodajajo, da bi bili prihranki veliki: “Gradnja je do 40 odstotkov hitrejša kot pri klasičnem načinu. Pri takem modelu je treba upoštevati tudi večjo konkurenco pri zagotavljanju storitev in boljšo kakovost.”
Stroka proti zasebnikom
“To je navidezen kratkoročen dobiček, ki pa se zelo hitro obrne v izgubo. Je dvorezen meč, ki se na koncu izkaže kot slaba možnost. Državi primanjkuje denarja, zato ji podjetnik, ki kaj prispeva, pride prav. A to je le na videz. Interes podjetnika je zaslužek, v nobenem primeru to ne pomeni bolj praznih, ampak polnejše zapore,” načrte države o gradnji zapora v partnerstvu z zasebniki kritizira Dragan Petrovec z inštituta za kriminologijo in poudarja: “Mi želimo znižati izrazito previsoko stopnjo zaprtih ljudi, odpraviti uklonilni zapor, znižati kazni, več ljudi spraviti na alternativne sankcije, torej družbeno koristno, humanitarno delo. To pa je vse v nasprotju z zasebno iniciativo.”
Število zapornikov bi naraslo
Dragan Petrovec
Politiki so ugotovili, da morajo, če želijo priti na oblast, obljubiti, da bodo pregnali vse tajkune in kriminalce. Javnost to podpira, a to so populistična gesla, ki sicer vedno vžgejo, a se nikoli ne uresničijo.
2. Kako bi lahko zmanjšali število zapornikov?
Samo nekaj potez je potrebnih. Vsako leto se, recimo, zaradi neplačanih kazni do 20 evrov v zaporih znajde 1.400 ljudi. Res je, da jih samo del v zaporu preživi vseh 30 dni, a zanje bi morali najti drugačen način kaznovanja. Če razrahljamo politiko pogojnih odpustov, predvsem pa če vzpostavimo boljši sistem humanitarnega in družbeno koristnega dela, bodo zapori nenadoma za 50 odstotkov razbremenjeni, zmanjšali pa se bodo tudi stroški države.
3. Ali imajo milejše sankcije enak učinek kot stroge?
Bistveno manj škodljivega naredijo milejše sankcije, kot če človeka za eno leto vtakneš v zapor. Bolje je, če v tistem letu pod nekim razumnim nadzorom počne kaj družbi koristnega, kot pa da postane klasičen kriminalec, jetnik. Marsikdo, ki pride po enem letu iz zapora, lahko res postane kriminalec.
4. Bi se z javno-zasebnim partnerstvom število zapornikov zmanjšalo?
Tako partnerstvo bi število zapornikov gotovo povečalo. Zasebniku ni v interesu, da bi se zmanjšalo. Za zapore ponuja tudi druge vrste storitev, od pranja perila in hranjenja do takih, ki so povezane z varnostjo. To se potem spreminja v skrajno kaznovalno družbo. ZDA so dovolj pri roki, da vidimo, kam to vodi.
najbolj varna naložba je investirati v sigurni dobiček....gremo ravbarji