Pri posvojitvah otrok je v Sloveniji še vedno veliko nedorečenega. Skrb vzbujajo kriteriji posameznih centrov za socialno delo, za katere bodoči starši izpostavljajo, da so nezakoniti in nepošteni.
Že leta 2002 je denimo dr. Viktorija Bevc iz Društva posvojiteljskih družin Deteljica opozorila, da v nekaterih centrih za socialno delo iščejo nadomestne starše v območni Karitas ali celo pri duhovniku, zdravstvenem osebju ali pa posvojitelje izbirajo kar po vrstnem redu in ne po načelu otroku najprimernejšega starša. Posvojitve so se takrat po njenih informacijah kdaj izvajale celo pod vplivom osebnih zvez in poznanstev.
Najemniki ne morejo biti posvojitelji? Na ministrstvu to zanikajo
Nedavno pa sta za portal Iskreni.net sogovornika povedala, da bi bila neprimerna kandidata že zato, ker nimata svojega stanovanja, temveč sta v najemu.
Da je lastništvo nepremičnine s strani kandidatov za posvojitev lahko pogoj za posvojitev otroka, na ministrstvu za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti (MDDSZ) zavračajo, saj da "veljavna zakonodaja tega nikjer ne določa".
S tovrstnim primerom se niso še srečali niti v že prej omenjenem društvu Deteljica, pravita vodja programa dr. Viktorija Bevc in strokovna sodelavka v Programu priprave na nadomestno starševstvo Marija Podbevšek Kališnik.
"Seveda mora strokovni delavec presoditi o izpolnjevanju z zakonom določenih pogojev za posvojitev, a lastniško stanovanje nikakor ne sme biti in tudi ni pogoj, da lahko postaneš posvojitelj," pojasnjujeta.
Njune izkušnje pa medtem kažejo, da se strokovni delavci na področju posvojitev vse prepogosto preveč oklepajo le zakonodajnega okvirja. "Naloga strokovnjaka na področju posvojitev je predvsem ta, da se pouči o potrebah posvojenih otrok, da lahko prepozna dinamiko para, ki svojih otrok ne more imeti, bolečino, ki se skriva za njuno neplodnostjo, potrebo, ki pogosto meji na odvisnost od otroka. To se vidi pogosto v veliki želji, da bi kandidata za posvojitev čimprej prišla do otroka, misleč, da bo rešil njune težave, ki so posledica neplodnosti," opažajo v društvu Deteljica.
To znanje bi po mnenju sogovornic moralo strokovnjake opogumiti, da bi od kandidatov zahtevali pripravo na posvojitev.
Socialni delavci so prepuščeni sami sebi
Težava pa je tudi, da se posvojiteljska praksa v Sloveniji zelo razlikuje. Družinski zakonik, ki posvojitve ureja, namreč določa le najnujnejše pogoje in razmerja, ki nastanejo s posvojitvijo, za delo na tem področju tudi ni izoblikovanih dovolj smernic, pravita Bevc in Podbevšek Kališnik.
"Izbor posvojiteljev je ponekod še vedno vprašljiv"
Je pa kot rečeno dr. Bevc že leta 2002 opozorila, da v nekaterih centrih za socialno delo iščejo nadomestne starše kar v območni Karitas ali celo pri duhovniku, zdravstvenem osebju oziroma posvojitelje izbirajo kar po vrstnem redu in ne po načelu otroku najprimernejšega starša.
Kako je danes? "Seveda je izbor posvojiteljev ponekod še vedno vprašljiv, tudi na centrih za socialno delo. Že dejstvo, da nekateri strokovni delavci nameščajo otroka v posvojitev ali rejništvo v isti kraj, kjer živi tudi biološka družina, sproži pomisleke o tem, ali je to res v korist otroku oziroma ali je to najboljše za vse tri udeležene strani," pravita sogovornici z društva Deteljica.
Kot pojasnjujeta, pri izboru nadomestnih staršev, ki bi bili kompatibilni glede otrokovih potreb, ne pride v poštev vrsti red, čakalni seznam niti krajevna pristojnost. "Možnost posvojitve prav tako ne bi smela biti odvisna od tega, kdaj je par vložil vlogo za posvojitev, temveč od temeljite pripravljenosti para, predvsem pa od primernosti para za določenega otroka," verjameta.
To po njunih besedah pomeni, da je otroku treba izbrati starše, katerih realna pričakovanja bodo sovpadala s celotnim naborom otrokovih potreb (starost, rasa, narodnost, spol, zdravstveno stanje, možnost več otrok – sorojencev, potreba po ohranjanju stikov s pomembnimi osebami z otrokovega dotedanjega življenja …).
"Strokovna služba mora iskati primerne starše otroku, ki iz kakršnega koli razloga ne more živeti v svoji biološki družini, in ne otroka za par, ki ne more imeti lastnega otroka," poudarjata.
Za slehernega posvojenega otroka pa bo, dodajata, najboljša podpora starš, ki je sprejel svojo neplodnost in se razbremenil stiske, ki jo je ta prinesla, ob tem pa se je bil pripravljen poučiti, kaj je posvojitev ter kakšne specifične potrebe ima posvojen otrok.
Velika zmeda že glede namena posvojitve
V stroki, ki vodi posvojitve, je tako po opažanju sogovornic z društva Deteljica velika zmeda glede namena posvojitve in pomena priprave bodočih posvojiteljev na posvojitev. "Že raziskava iz leta 2013 je pokazala, da je organizacija posvojitev v Sloveniji decentralizirana in prepuščena 62 strokovnim službam CSD po Sloveniji, kar močno vpliva na strokovno ravnanje v smeri protislovja posvojitve," pravita – torej, v večini primerov sploh ne sledi prvenstvenemu namenu posvojitve – optimalni koristi otroka.
Strokovne službe bi morale ugotoviti, kakšne potrebe ima otrok, nato pa na podlagi teh ugotovitev poiskati ustrezne posvojiteljske starše.
Strokovni delavci bi morali imeti večjo sistemsko podporo pri iskanju rejnikov in posvojiteljev, je takrat pokazala raziskava. "Tako bi odpadlo vse to, kar se danes dogaja – da se išče rejnike po celi Sloveniji oziroma na vseh 62 CSD-jih in ni nikjer zagotovila, da bo strokovna delavka rejnika za otroka tudi dobila. Otroci pa čakajo po raznih kriznih centrih, stanovanjskih skupinah ali pa kar doma v neustreznih razmerah," pravita sogovornici.
"Takšna organizacija posvojitev v Sloveniji traja že več kot 40 let in nič se ne premakne, čeprav prav toliko časa na to opozarjamo," dodajata.
Enoten državni center, iz katerega bi bile organizirane posvojitve in rejništva
Posvojitve bi bilo tako po njihovem mnenju treba organizirati iz enega državnega centra. "Le tako bi se lahko omogočilo posameznim strokovnim delavcem po CSD dober servis, ko otrok potrebuje pomoč v obliki posvojitve ali tudi rejništva, omogočilo pa bi tudi poenotenje prakse ter izvedbo temeljitih priprav na posvojitev, ki so izrednega pomena, kar je potrdila tudi prej omenjena raziskava. Odgovorni glede reorganizacije v teh 40 letih niso naredili ničesar. Za otroke in njihove posvojiteljske družine je to nepopravljiva škoda."
Za otroka je najbolje, da živi z biološkimi starši, a je treba drugačno odločitev sprejeti brez predsodkov
Kako pa centri za socialno delo danes obravnavajo primere, ko se rodne matere odpovedo otroku? Jih še vedno silijo v stike, otroke pa namesto v posvojitev dajo v rejništvo? "Biološkim staršem mora biti tako kot posvojiteljem zagotovljena vsa strokovna pomoč, ki jo potrebujejo. S strani strokovnih delavcev morajo dobiti informacije o tem, kaj pomeni oddaja otroka v posvojitev iz pravno-formalnega in tudi čustvenega vidika. Strokovni delavci morajo biološkim staršem nameniti čas, ki ga za odločitev potrebujejo, saj se ta odločitev veže na nadaljnje življenje, zato mora biti pretehtana. Nujno je z njimi preveriti motive za odločitev o oddaji otroka v posvojitev in možnost, da bi otrok ostal v biološki družini," pravita sogovornici.
Poudarita namreč, da je za otroka najbolje, če živi v lastni družini, v skupnosti, ki ji pripada, in v svoji lastni državi. "Kadar to ni možno in to ni v njegovo največjo korist, je posvojitev nedvomno najbolj zaželena oblika permanentne nadomestne skrbi. Ko pa se v takem primeru biološki starši odločijo za oddajo, jo morajo strokovni delavci sprejeti brez predsodkov. Takrat namestitev otroka v rejništvo in siljenje s stiki nikakor ni na mestu, saj delo v tem primeru ne temelji na strokovnih temeljih, pač pa na osebnem vrednostnem sistemu strokovnega delavca, ki pri bioloških starših običajno še veča občutke krivde in sramu," pojasnjujeta.
Kot dodajata, so strokovni delavci velikokrat edini zaupniki bioloških staršev, saj jim je svojo izkušnjo lažje deliti z njimi kot z domačo okolico, ki takšno dejanje obsoja.
Opozorita tudi na vprašanje smiselnosti dodatnega 8-tedenskega roka za ponovni podpis bioloških staršev.
Priprave na starševstvo
Pod okriljem društva Deteljica vse od ustanovitve teče program priprave na nadomestno starševstvo, v katerem pripravljajo pare na sprejem otroka v posvojitev ali rejništvo, za posvojiteljske in rejniške družine organizirajo izobraževanja, pohode in poletni tabor, prednovoletno srečanje in druge dejavnosti, nudijo pomoč družinam po posvojitvi oziroma po nastanitvi otroka v rejništvo, izvajajo svetovanje ter pomoč odraslim posvojenim osebam. Sodelujejo tudi z drugimi vladnimi in nevladnimi organizacijami.
Kako pa poteka program priprave na nadomestno starševstvo, posvojitev in rejništvo? "Temelji na skupinskem delu, ki se je izkazalo za najprimernejšo obliko, in na izkustvenem učenju. Pare, ki se pripravljajo na posvojitev, večinoma družijo podobna izkustva. Izkušnja neplodnosti, življenja brez otrok in obdobja zdravljenja, da bi do njih prišli. Prav tako posvojiteljske družine druži izkušnja posvojitve. Zaradi njihovih izkušenj se srečujejo s podobnimi izzivi, zanimajo jih odgovori na podobna vprašanja. Delijo si podobna občutja, doživljajo podobne strahove. Praviloma se zaradi vsega naštetega pari in družine v programu priprave zelo povežejo na prijateljski ravni," opažata Viktorija Bevc in Marija Podbevšek Kališnik.
Kot naštejeta, so bistveni elementi priprave razbremenitev stiske in spopadanje s posledicami, ki jih paru prinese neplodnost, ugotovitev, ali je posvojitev ali rejništvo prava pot za osebo, za par, razmislek o tem, kakšnemu otroku bo nekdo lahko dober starš in ob tem realno oblikovanje pričakovanj do posvojenega otroka, izkustveno učenje za razumevanje specifičnih potreb posvojenega otroka ...
Samo 2 mio. nas je pa ne znamo poskrbeti za tistih 700 otrok v rejništvu, ki bi veliko bolje funkcioniralo z posvojitvijo kot v rejništvu. Sramotno je, da postopki trajajo tako dolgo in zapleteno, da slovenski pari hodijo v Afriko… ...prikaži več po otroke, namesto da bi skrbeli za slovenske.