"Za debelost otrok je kriva tudi permisivna vzgoja"

V Sloveniji je 20 odstotkov otrok s čezmerno telesno težo. Kakšne razsežnosti ima ta problem?
Pred leti smo v strokovnih krogih govorili, da imamo čezmerno težke in debele otroke, v zadnjem času pa k nam, v Center za zdravljenje bolezni otrok v Šentvidu pri Stični, prihaja vedno več otrok s prekomerno debelostjo. To je zelo skrb vzbujajoče, saj se bo pri takem otroku, čeprav še ne kaže znakov bolezni, kot je sladkorna, ta razvila neposredno, brez svojih predstopenj.
Kateri otroci so ekstremno debeli?
To so otroci, ki so vsaj še enkrat težji, kot bi bila njihova idealna teža. Če bi bila ta na primer 70 kilogramov, jih ima otrok z ekstremno čezmerno težo vsaj 140.

Kaj privede do debelosti? Kaj starši delajo narobe?
Težava se začne že v zgodnjem otroštvu, pri dveh letih, ko se po navadi otrok začne prehranjevati sam. Več ko poje, bolj so starši veseli. Ne poslušajo pa njegovega organizma. Otrok bo nehal jesti, ko ima dovolj. Naslednja napaka se pojavi, ko otrok vstopi v vrtec. Takrat ga starši pridejo iskat po popoldanski malici in bi tako potreboval le še večerjo, običajno pa mu doma pripravijo tudi kosilo. Podvajanje obrokov je velika napaka, poleg tega pa otrok uživa še številne prigrizke ... Podvajanje obrokov se nadaljuje v prvi triadi, pozneje pa otroci obsedijo pred računalnikom in televizijo, zato se začne hranjenje ob sedečih dejavnostih.

In potem nastopi puberteta ...
Če ima otrok to težavo, ga je v program najbolje vključiti pred puberteto. V tem obdobju namreč njegov organizem sporoča, da potrebuje več hranilnih vrednosti, in če niso izdelane prehranjevalne navade, gre teža le še navzgor. Če ima otrok pred puberteto sedem kilogramov preveč, jih bo imel nekaj let zatem zagotovo 30 preveč. Pred puberteto se otroke navaja predvsem na vzdrževanje telesne teže. Če morajo shujšati, je to bistveno težje.

Kako otrok najlaže shujša?
Če iz njegove prehrane izločite sokove in vmesne prigrizke, bo gotovo shujšal. To namreč pomeni okoli 300 kilokalorij na dan manj, seveda pa se mora tudi gibati. V našem programu ni nobene posebne diete, saj je otroka treba navaditi na sistem, ki bo veljal skozi vse življenje, ne le za določen čas. To pomeni, da bo užival vso hrano, vendar bodo količine omejene.

Kako jih tega naučite?
Otrok, ki je vključen v naš program, si vizualno zapomni, kakšne količine so zanj primerne. Ne učimo ga štetja kilokalorij, ker bi bila to izguba časa. To energijo mora otrok usmeriti drugam. Mora se opazovati, na novo ovrednotiti, izboljšati samopodobo.

Kaj se dogaja s samopodobo otroka, ki je predebel?
Otroci s čezmerno telesno težo so po navadi zelo čustveno prizadeti. Nekateri se zaprejo vase, drugi se potopijo v računalnike in splet, tretji v šoli igrajo klovna in mislijo, da so kul, v resnici pa so zelo ranljivi. Ko shujšajo, se šolski uspeh popravi za eno ali dve stopnji. Tudi če so prej šolsko snov znali, tega niso znali pokazati, saj so bili psihično na dnu.

Koliko otrok na leto pride hujšat v Center za zdravljenje bolezni otrok?
V program šole zdrave prehrane in zdravega načina življenja se na leto na novo vključi od 250 do 300 otrok. Če pediater pri otroku zazna težavo s čezmerno težo, smo dogovorjeni, da poskuša z ustreznimi nasveti najprej ukrepati on, če pa se čez nekaj mesecev izkaže, da ni uspeha, staršem predlaga program pri nas v Stični. Stroške krije zdravstvena zavarovalnica, vendar prav velike čakalne vrste pri nas ni, čeprav je še veliko otrok, ki bi tak program potrebovali. Starše seznanimo s to možnostjo, odločitev pa je njihova.

Otroci so pri vas v Šentvidu pri Stični dva tedna. Je to dovolj za tako veliko spremembo v načinu prehranjevanja in življenja?
Otroka, ki se vključi v naš program, spremljamo še dve leti. Poleg kontrolnih pregledov smo z njim v stiku prek telefona, in sicer vsak teden ali pa na 14 dni. Otroci, ki imajo le čezmerno težo, v približno enem letu dosežejo želeno težo. Prav je, da otroci, ki morajo shujšati, hujšajo od pol do enega kilograma na mesec, ne več. V enem letu tako shujšajo okoli deset kilogramov in zrastejo od šest do sedem centimetrov, kar je zelo dober rezultat.
Kaj pa tisti, ki jim ne uspe?
Pri teh okrepimo načrt dela v domačem okolju. Zelo pomembno je, da se vključi celotna družina. Kar nekaj je tudi takih otrok, ki po začetnem delu odpovedo, ne prihajajo na kontrole, niti se ne odzivajo na klice. Ta odstotek je prevelik in ta nas zelo skrbi.

Koliko pa je takih otrok?
Kar okoli 20 odstotkov.

Težave s težo nastanejo zaradi podvojenih, preobilnih in vmesnih obrokov. Kaj pa sladkarije in sladke pijače?
Dva decilitra soka imata okoli sto kilokalorij, kar je enakovredno popoldanskemu obroku, kot je malica. Za žejo bi moral otrok piti predvsem nesladkano pijačo. Sladkarije v določeni meri morajo biti, vendar se je treba dogovoriti, kdaj jih bodo otroci uživali oziroma kateri obrok bodo nadomestile. Te kilokalorije je treba porabiti. Če bo otrok šel na pohod in bo tam pojedel energijsko ploščico ali čokolado, ne bo nič narobe.

Sladkorja je v prehrani otrok zelo veliko – zjutraj na primer v sladkanih kosmičih, marmeladi in čokoladnih namazih, ob pol desetih pa je že malica v šoli.
Zajtrk je nujen in vsebovati mora tudi ogljikove hidrate. Za ta obrok je lahko primeren kos kruha v velikosti otrokove dlani s primerno količino namaza. Tudi če je to marmelada, ne bo nič narobe. Otrok mora začeti nov dan, mora v šolo, začeti mora razmišljati – za delo možganov pa potrebuje glukozo. Šolska malica ni preobilna, tudi če včasih dobijo krof ali pico, kar zagotovo ni vsak dan. Šolsko kosilo je glavni obrok, razmisliti pa je treba, kaj jesti pozneje. Dogaja se namreč, da otroci pridejo domov, kjer najprej popijejo sok in pojedo sendvič, nato pa imajo pozno kosilo, ki mu sledi večerja. Popoldanski del prehranjevanja je tako popolnoma porušen. Popoldne naj otrok poje enega ali dva sadeža, malo ogljikovih hidratov in lahko večerjo. Ne glede na to, koliko treningov ima, bo s tem dobil dovolj energije.

Kje so še skrite nepotrebne kilokalorije?
Absolutno je treba otroke opozoriti na vodo z okusom. Ta vsebuje sladkorje in je naredila ogromno škode, skoraj več kot vsi drugi sokovi. Otroci mislijo, da je to le voda, v resnici pa ji je dodan sladkor z umetnimi aromami.

So naši starši in otroci glede zdrave prehrane dovolj izobraženi, imajo dovolj informacij, da se znajo pravilno odločati?
Opažamo napredek pri ozaveščenosti otrok, informacije so podane tako v šoli kot medijih. Še bolj pa bi morali poudariti ravno škodljivost sladkih pijač. V ambulanti mi starši še vedno rečejo, da njihov otrok pije samo domač jabolčni sok. Ne razumejo, da je otrok, ki je spil deciliter tega soka, pravzaprav pojedel kar nekaj jabolk, ki so jim bile odvzete balastne snovi sadeža, kar je še slabše. Zaužil je torej sladkor oziroma ogljikove hidrate več jabolk. Pri otroku s čezmerno težo pa poskušamo ogljikove hidrate zmanjšati – ne popolnoma opustiti, ampak precej zmanjšati. Tako je treba omejiti tudi sadje oziroma otroka naučiti, koliko ga lahko poje.

Verjetno starši tako razmišljajo, ker so bombardirani z reklamami o vitaminskih sokovih, “zdravih” bombonih z vitamini in posladkih, ki so dobri za razvoj otroka. Se zavedajo, da gre za zavajanje?
Tega ne morem trditi za vse starše, saj nekateri prepoznajo težavo, drugi pa ne. Osebno me zelo moti tudi to, da je treba ves čas nekaj drobiti, na primer ko se gre na nogometno tekmo, v kino ali kam drugam. Tam so zaloge kokic vedno večje.

Epidemija debelosti je sicer značilna za vso Evropo, vendar pa Slovenija v Srednji Evropi zaseda celo prvo mesto z odstotkom otrok s previsoko telesno težo. Zakaj izstopamo?
Dejstvo je, da se vse slabe stvari v Sloveniji hitro potencirajo. To se kaže tudi pri tej težavi. Globalizacija in hiter način življenja sta privedla do tega. Na žalost opažam, da tudi nekateri starši, ki so izgubili službo, ne kuhajo doma, ampak še vedno uživajo hitro prehrano. Druga težava pa se pojavlja pri starših, ki imajo službo – ti skrb prelagajo na vrtce in šole, doma pa ljubezen kompenzirajo s hrano. In še nekaj je: starši si zelo želijo, da bi naredili vse, in tako delajo tudi namesto otroka. V bistvu živijo otrokovo življenje. Njihovi najmlajši niso vključeni v dolžnosti, ki jih je treba opraviti doma. Otroka je treba naučiti, kaj so obveznosti. Te so lahko zelo majhne, kot je odnašanje smeti ali sprehod s psom. Tudi to starši počnejo namesto otrok. Ti pa zaradi dolgočasja, v katerem živijo, jedo in postanejo gospodarji v družini. Permisivna vzgoja se tako na otrocih slabo odraža v vseh pogledih.