“Vse manj bi jih nosilo glavo naprodaj”

Imamo Slovenci sploh pogum za splošno stavko?

Pri pokojninski reformi zagotovo. Glede na trenutne razmere v Sloveniji se ne bi smeli niti malo čuditi, če bi se to zgodilo. Delavci ne bodo trpeli vedno več kršitev.

Smo dovolj dejavni v boju za svoje pravice?

Menim, da premalo. Vsi se znamo pritoževati, premalo pa je tistih, ki bi nosili glavo naprodaj.

Zakaj ste se vi včlanili v sindikat?

Takoj po študiju sem se zaposlila na Slovenskih železnicah (SŽ), kjer imajo sindikati zelo močno tradicijo in je večina delavcev včlanjenih v sindikat. Včlanila sem se nekaj tednov po zaposlitvi, ko sem še imela pogodbo za določen čas. Prepričana sem, da če si včlanjen v sindikat, še bolj pokažeš pripadnost podjetju.

Pa ste kdaj potrebovali sindikalno pomoč?

Sem se posvetovala, moram priznati. Drugače sem pa zdaj jaz v tej vlogi, ker sem vodja pravne službe.

Kdaj ste se odločili, da boste privolili v kandidaturo za predsednico zveze?

Kot vodja pravne službe sem se že od začetka udeleževala delovnih skupin, ki potekajo v sklopu ekonomsko-socialnega sveta (ESS), in na njem svetovala svojemu predsedniku. Potem ko je predsednik sklenil, da želi po desetih letih dolgo tradicijo vladanja prekiniti, so me h kandidaturi pozvali sodelavci. To je bila spodbuda za odločitev, ko vidiš, da ti ljudje zaupajo.

V čem boste drugačni od drugih, starejših sindikalnih voditeljev?

Sigurno mlajši drugače gledamo na predlagane reforme kot starejši, ki so živeli še v prejšnjem sistemu, ki ga jaz poznam samo iz pripovedovanj svojih staršev in sodelavcev. Nisem tako obremenjena s preteklostjo in ne primerjam vsega s tem, kako je bilo prej in kako se je pod neko drugo vlado kaj sprejemalo. Odločam se glede na to, kako je v tem trenutku in kako se v tem trenutku zdi meni neka stvar pravična.

Na kaj konkretno gledate drugače kot vaši kolegi?

Zdaj se na primer veliko govori o malem delu. Ni tako daleč nazaj, ko sem bila sama študentka. Menim, da bi moral biti študentom primaren študij in da mora država več narediti za štipendije, da študentom za preživetje ne bo treba kelnariti in opravljati težaških del.

Če vas prav razumem, ste pripravljeni žrtvovati študentsko delo, če bo na drugi strani več štipendij?

Da, ker je to trenutno najpametnejša rešitev. Ne pa da nekdo do 30. leta dela prek študentskih napotnic, potem pa mora v prošnji za zaposlitev navesti delovne izkušnje, teh pa nima, ker nikoli ni bil zaposlen. Težava je, da zdaj delajo vse drugo kot to, kar bi jim prineslo delovne izkušnje in bi jim omogočalo lažjo zaposlitev. To je slabo.

Kako se spreminja struktura članstva v zadnjih letih?

Kakšnih posebnih statistik ne opravljamo, vemo pa približno, kje smo. Povprečna starost je okrog 40 let in več, kar je posledica tega, da je manj zaposlovanja. Mladih je okrog 20 odstotkov.

Ali članstvo narašča?

Manjše skupine se pridružujejo, pa tudi v podjetjih, kjer je kriza, nam narašča članstvo.

Zakaj se mladi ne vključujejo v sindikate? Ali premalo poznajo njihovo delo?

Mogoče tudi, a v našo centralo se včlanjujejo tudi mladi. Je pa res, da so mladi ljudje, ki so bolj izobraženi, večji individualisti in se bolj bojujejo za lastne pravice ter si poskušajo z delodajalcem sami izpogajati boljšo pogodbo o zaposlitvi.

Menite, da jim sindikati niste kos?

Ne, ampak mladi večinoma ne čutijo neke potrebe po včlanitvi.

Kako bi jih pa prepričali, da bi se včlanili?

Predvsem s tem, da imaš tudi v sindikatu strokoven kader in jim pokažeš, da jim boš res ponujal pravno pomoč. Nekdo je lahko na primer zelo izobražen inženir, a pravo je specifična veda. Bolj bi se morali tudi zavedati, da nobena pravica ne bo večna, prav tako solidarnosti in tega, da le skupna moč proti delodajalcu in državi lahko prinese uspeh. Morda je preveč pasivnosti. Vsak misli, da se bo zanj bojeval drugi in bo pravice dobil na račun drugega. Pri pomembnih zadevah bi se morali bolj povezati in nastopiti skupaj.

Trenutno se sindikati bolj bojujete za pravice starejših kot mladih, če samo pogledamo pokojninsko zakonodajo, pa za zaposlene za nedoločen čas in industrijske delavce. Zakaj je tako? Boste to spremenili?

Moraš gledati na strukturo članstva in na to, kaj je pravično. Pokojninska reforma je bolj nepravična do industrijskih in starejših delavcev kot do mladih.

Ste sindikati do zdaj mlade zapostavljali?

Nimam tega občutka. Sindikati vsakič znova opozarjamo na nove zaposlitve, a nimamo pravega sogovornika. Na ESS vedno govorimo z ministrom Ivanom Svetlikom, vključiti pa bi se morala tudi ministrstva: za finance, gospodarstvo in razvoj. Potrebna bi bila tudi večja povezanost med tem, katera delovna mesta na trgu primanjkujejo in kje se da zaposliti mlade, ter šolskim sistemom. Nima smisla, da gredo vsi študirat družboslovne vede, če ne dobijo zaposlitve.

Pravite, da industrijski delavci ne bodo mogli delati do 65. oziroma 63. leta, in se zavzemate za izjemo. Ne delate s tem krivice zdajšnjim generacijam; glede na to, da delovni pogoji postajajo težji tudi za tiste, ki delajo v pisarnah?

Vem – je stres, so poklicne bolezni. Vendar je težava v tem, da se industrijski delavci niso šolali na fakultetah in so prej začeli delati.

Že, ampak lahko bi se šolali.

To je tudi res, ampak ne moreš od vsakogar zahtevati, da bo univerzitetno izobražen. Težava se pojavlja za tiste, ki so začeli delati pri 20 letih. A bodo zdaj delali 45 let?

A če so prej začeli delati, morajo to vzeti v zakup. Ali ne?

Ne, meni se to ne zdi pravično. Ti delavci gredo že zdaj v pokoj prvi dan, ko je možno. Vemo, da dlje ostajajo dejavni ravno tisti, ki ne opravljajo fizičnega dela.

Ampak to je danes. Pri trenutno mladih pa ne verjamem, da bo tako.

Nekdo, ki bo začel delati pri 25 letih, bo 40 let delovne dobe tako že dosegel pri 65 letih. Mladi bodo tako padli v to.

Pa verjamete, da bi mladi namesto starejših dobili zaposlitev, če se delovna doba ne bi zviševala?

Če gledam trenutno stanje in to recesijo, nisem preveč optimistična. Mislim, da ne. To je trenutno resnica.

Kako torej mlade spraviti v zaposlitev za nedoločen čas?

Delodajalce bi bilo treba spodbuditi z zmanjšanjem prispevkov, s pomočjo davčnih olajšav, različnih subvencij. Mislim, da bi se dalo to rešiti in stimulirati delodajalce, da zaposlujejo pred 26. letom starosti.

Kaj je prednost vašega sindikata?

Več pozornosti posvečamo pogajanjem na podjetniški ravni, delamo na tem, da imamo čim več stika z zaposlenimi; tako ima vsak član možnost, da dobi mnenje od svojega sindikalnega zaupnika, in ve, da se ima – če bo karkoli narobe – kadarkoli možnost obrniti na svojega sindikalnega zaupnika.

Mislite, da tega pri drugih sindikatih ni?

Mislim, da je to naša prednost, ker smo manjši in lahko bolj začutimo, kaj ljudje mislijo. O določenih zadevah se res lahko pogovarjamo le z državo. A v prvi fazi ima delavec lahko več od tega, če ima dobro kolektivno pogodbo, ki ga varuje, in dobre sindikalne zaupnike, ki se potegnejo zanj proti delodajalcu.

Se na sindikaliste bolj pritiska in ali je biti sindikalist težje kot včasih?

Da, gotovo je težje.

Pa je lahko nekdo, ki dela v podjetju, dovolj učinkovit zastopnik delavca, ker ima na drugi strani delodajalca in se tudi boji za svojo službo, če ni profesionalni sindikalni zaupnik?

Tu imate zanesljivo prav. A to je odvisno tudi od teže sindikata. Če je večina delavcev v sindikatu, si bo delodajalec težko privoščil, da bi se mu uprli vsi delavci. V množici je moč, vedno. Če bi se uprla večina delavcev – kaj bo delodajalec sam s sabo? Nič!

Težje dobite sindikalne zaupnike v podjetju kot nekdaj?

Dobre gotovo, vedno manj je ljudi, ki so pripravljeni biti sindikalisti. Saj vam pravim, trenutno v družbi prevladuje individualizem na vseh področjih. Vsak gleda samo zase, solidarnosti ni več. Redke izjeme obstajajo, so pa te resda veliko več vredne.