Zgodba nadobudnega podjetnika Mirsada Bašića oziroma podjetja Basko ni edina. Ni ne prvi ne zadnji, ki je prinesel okoli uradnike, inšpektorje, kupce in na koncu še najemnike. Verjetno bi bil hvaležen naslov tudi za obisk dacarjev. V posmeh naši državi in zakonom pa je, da to počne že deset let in ga nihče ne ustavi. Od Zbiljskega gaja do danes smo sprejeli nekaj zakonov, mediji smo objavili nekaj prispevkov, nekaj kupcev (in najemnikov) se je verjetno streznilo in izognilo kalvariji, a sistem še vedno ne dela.
Vsi po vrsti. Ko se zaplete, odpove vse po vrsti. Uradniki požegnajo gradbena dovoljenja, čeprav se od daleč vidi, da nekaj ni v redu. Ali res kdo verjame, da je nameravalo podjetje Basko na tako majhni parceli, na kakršni se zdaj stiskajo tri hiše na Ribniški, zgraditi tri megalomanske enostanovanjske hiše? Drugi v vrsti naivnežev so inšpektorji. Pisali so odločbe, toda veliko prepočasi, da bi ustavili take spretneže. Morda bi morali okoli hiše na Jarški cesti že ob prvi odločbi napeljati rdeč trak. Nekje vmes sta bila še odvetnik, ki je podjetju pomagal sestavljati kupo-prodajne pogodbe, in notar, ki jih je overil, oba z znanjem prava, ampak verjetno bolj zavzeta za zaslužek kot prav(o). Kdo bo pod drobnogledom preveril njuno poštenost? Bosta rekla, da sta se kakšnih 25-krat zmotila? Nazadnje, čeprav je ljudski preproščini še najlažje odpustiti, bi kakšno lekcijo potrebovali tudi naivni kupci in najemniki. V stiski so verjeli, da so čisto spodobna stanovanja po naključju precej cenejša, kot so v Ljubljani sicer. Nepozorni, v dobri veri, da se bo vse rešilo, so podpisali pogodbe. Kupci zdaj rešujejo, kar se rešiti da, najemniki držijo štango goljufom.
