Will Gadd je kanadski plezalec in prava legenda. Postavlja meje v plezanju v ledu in nepretrgoma išče nove izzive. Poleg tega se ukvarja tudi z jadralnim padalstvom. Bil je lastnik rekorda v najdaljšem poletu s tovrstnim padalom, ki je znašal zavidljivih 423 kilometrov. Njegov največji podvig v karieri pa je zagotovo plezanje na zaledeneli slap Helmcken Falls v Kanadi, ki so ga posneli. Dokumentarec bo moč prihodnji konec tedna videti tudi pri nas.
Plezanje je vaša strast. Koliko let ste mu že posvetili?
Prvo plezalno vrv sem kupil, ko sem bil star 16 let, tako da že 31 let plezam.
Kako dejstvo, da imate otroke, vpliva na vaše odločitve, ko plezate?
Vedno sem bil previden plezalec, zdaj pa še bolj. Vem, kakšno ceno bi plačal, če umrem. Vendar pa sem tudi plezalec in če se ne ukvarjam s športom, potem ne živim svojega življenja v vsej polnosti. Kot oče moram pokazati tudi to, kako mislim, da bi se moralo živeti, dajati zgled.
Trenutno ste v Afriki. Na kakšni odpravi ste?
Plezamo na zadnji ledenik na Kilimandžaru, ki hitro izginja. V manj kot petih letih ga ne bo več. S pomočjo plezanja želim opozoriti tudi na klimatske spremembe.
Če se dotakneva odprave na Helmcken Falls. Koliko priprav je potrebnih za takšen izziv?
Šest mesecev osredotočenega treninga in 30 let izkušenj s plezanjem v ledu. Veliko časa sem preživel z opremo na treningih, treningih in še enkrat treningih, osredotočen na ta cilj. Rame in prst imam še vedno poškodovan. Ta vzpon nas je uničil.
S katerimi nevarnostmi ste se spopadli med plezanjem na Helmcken Falls?
Temperature so bile zelo nizke, led je odpadal, veter je nosil meglice, ki so nato na nas zamrznile. Poleg tega pa še vse običajne nevarnosti, ki jih prinaša plezanje v ledu: nevarnost, da padeš, da se kaj odlomi. Okolje je bilo zelo, zelo težavno.
Že na pogled Helmcken Falls pozimi ni najbolj prijazen kraj na planetu. Kako mrzlo je bilo?
Temperatura se je spustila do -35 stopinj Celzija, vendar pa je bil največji problem voda, ki jo je nosil veter. Zanimivo, da je pri -35 stopinjah ta voda manjši problem, ker se je dobesedno spremenila v sneg, preden nas je dosegla, kar je super. Pri -30 stopinjah pa je bilo najhuje, saj nas je voda dosegla in se šele nato spremenila v sneg.
Ste med vzponom kdaj pomislili, da bi šli domov?
(smeh) Vsak dan! Vsako noč smo se trudili najti položaj, v katerem bi lahko spali, ne da bi nas vse bolelo. Poleg tega pa soočati se s strahom pred tem krajem ...
Je bil vzpon na Helmcken Falls najbolj zahteven vzpon do sedaj, ali je bil še kakšen, ravno tako ali še bolj zahteven?
To je bil daleč najtežji vzpon, ki sem ga kadarkoli opravil in kadarkoli bom. Takšne bolečine si ne želim več izkusiti.
Kaj vas žene v takšne ekstremne podvige in kraje?
Zanimivo je. Nikoli ti ni dolgčas, ko skušaš dati od sebe največ. Ekstremna okolja zagotovo izvabijo iz nas najboljše, tako iz posameznika kot iz skupine.
Ste že naleteli na izziv, ki je bil preveč tudi za vas?
Na veliko takih. Velikokrat mi ne uspe. Celo med vzponom na Helmcken Falls je bilo več dni, ko mi ni uspelo doseči želenega, kot dni, ko mi je to uspelo. Večina mojih manjših potovanj se konča z neuspehom, občasno pa tudi večja. Velikokrat pobegnem.
V vseh teh letih ste se znašli v veliko nevarnih situacijah. Katere so bile najtežje?
Enkrat sem ostal ujet pod ledom, ko sem s kajakom veslal čez slap. Bilo je res grozno. Pri štirinajstih sem se izgubil v neki jami v Kanadi, kjer je bilo zelo, zelo mraz. Na srečo je bila z mano ljubka Francozinja in skupaj nama je uspelo preživeti.
Kolikokrat ste se znašli v situaciji, ko je šlo za življenje ali smrt?
Vsak dan smo v situacijah, ko gre za življenje ali smrt, pri meni je to samo bolj očitno. Vsi se moramo odločiti med živeti, delati najbolje kar lahko, s tem, kar imamo, in med početi nič in počasi umirati. Odločamo se med zajemanjem življenja s polno žlico ali izbiro lažje poti. Vsak dan je pomemben, ko se odločamo o teh stvareh.
Ali kdaj razmišljate o vseh nevarnostih, ki prežijo na vas? Ali je razmišljanje o tem znak, da je čas za upokojitev, ali je to znak premišljenosti in poznavanja svojih mej?
Če ne razumeš nevarnosti in posledic iger, ki jih igraš, se ne bi smel spuščati v take stvari. Resnično se zavedam, da lahko v vsakem trenutku umrem in da je moje početje zelo tvegano ter me lahko stane življenja. S tem zavedanjem sem boljši. Nekateri mladi alpinisti ne razumejo, kako smrtonosne so gore in s takimi ne bom plezal. Rad plezam z ljudmi, ki razumejo smrt in so jo v gorah izkusili, saj so tako bolj varni.
Nekje sem prebrala, da ste se začeli osredotočati na bolj kreativne izzive. Kaj točno ste mislili s tem?
Kilimandžaro, reke, ki izginjajo, letenje na odročnih krajih. Ideje so naše največje bogastvo in imam še nekaj majhnih idej, ki jih želim uresničiti.
Je še kakšen košček sveta, na katerem bi radi plezali, a še niste imeli priložnosti?
Povsod. Toliko je še takih krajev. To je en veličasten planet.
Ste si uresničili vse cilje in sanje v plezanju? Kaj je še na vašem seznamu stvari, ki bi jih radi naredili?
Toliko stvari je še, ki bi jih rad naredil! Seveda bi rad plezal tudi v Sloveniji. Imate izjemno zgodovino plezanja, ki bi jo želel raziskati. Pa seveda letenje in kajakaštvo. Komaj čakam!
Poznate kakšne slovenske plezalce?
Poznam Klemna Premrla, Aljaža Anderleta in Marka Prezlja. Pred desetimi leti sem preživel zabaven večer s Tomažem Humarjem. Bil je zelo zanimiv človek, ki sem ga resnično občudoval. Imel je nekaj demonov, a se je res, res trudil in ta trud resnično zelo spoštujem. Poleg tega je bil izjemno zabaven. Najbolj pa se veselim spet plezati s Klemnom in Aljažem, s katerima smo v preteklih letih preživeli nekaj dobrih pustolovščin.
rajši plezam z ljudmi, ki se bojijo smrti...