V tokratnem prispevku v sklopu projektov G.las generacije in Ustavi.se smo se o povezavi med srečo in zdravjem pogovarjali z Janezom Logarjem, sicer družinskim in zakonskim terapevtom, ki se je pred enajstimi leti soočal s hudo sinovo boleznijo.
Kako pomembno je zdravje, se večina (pre)malokrat zaveda. Priznam, tudi sama sem med njimi, pa na srečo v družini nismo imeli primerov hujših bolezni. Kot pravijo: če nekaj jemlješ za samoumevno, ti usoda lahko hitro obrne hrbet. Najpogosteje se vrednosti zdravja zavemo šele takrat, ko se z boleznijo soočamo sami, ali naši bližnji.
Bolečino, ki jo povzroči bolezen v družini, je pred nekaj leti na lastni koži kot oče občutil tudi Janez Logar. Diagnozo pljučnega limfoma so pred enajstimi leti postavili njegovemu najstarejšemu sinu Mateju. Sprva je bila novica za celotno družino šok in za trenutek se je njihov svet ustavil, vendar je Matej kljub (pričakovanim) zapletom in težavam tumor po sedmih mesecih kemoterapij in kasnejšega podpornega zdravljenja premagal. Pot do tja je bila dolga in zahtevna, tako zanj, kot za celotno družino; poleg staršev Mojce in Janeza Logarja, še za njegove štiri sorojence.
Ker je čas, da v teh novih razmerah skupaj poiščemo čim več razlogov za srečo, osrečimo sebe in svoje najbižje, na Žurnalu24.si in forumski platformi Med.Over.Net v oktobru združujemo projekta G.las generacije in Ustavi.se s sloganom: “Ko osrečim tebe, osrečim sebe.” V oktobru bomo z vami delili konkretne nasvete za srečnejše življenje, o sreči bomo spregovorili s strokovnjaki in ambasadorji projekta, obenem bomo poudarjali pomen medgeneracijskega povezovanja in dobrih medosebnih odnosov. Projektu lahko sledite TUKAJ.
Čeprav se je to dogajalo pred enajstimi leti, boleči spomini ostajajo. Po sinovi bolezni se je Janez Logar odločil postati družinski terapevt, svoje trpljenje je obrnil v pomoč drugim. Sedaj sodeluje s številnimi rakavimi bolniki.
Z ženo sta bila ena redkih, ki sta o svoji izkušnji želela spregovoriti. V tistem času kot starša obolelega otroka nista dočakala posluha s strani države. "Za otroke so zdravstveni delavci poskrbeli vrhunsko, starši pa smo bili bolj ali manj prepuščeni sami sebi. Če si šel potožit psihologinji, ti je predpisala tablete, kar pa ni najboljša rešitev," na neustrezen odnos opozarja Logar.
Po nekajkratnih druženjih, ko so svoje občutke spustili na plano in so na dan privrele solze, ki so jih pred otroci skrivali, so se odločili, da ustanovijo društvo za pomoč staršem obolelih otrok, imenovano Jonatan prijatelj.
Šest parov staršev se je dve leti enkrat na mesec redno sestajalo s terapevtom Miranom Možino in govorilo o svojih občutkih. "Ko se pobliže soočiš z bolečino, ta hitreje postane manj inzenzivna. Govorili smo, čutili, jokali in naši občutki so se na ta način počasi umirjali. Ključno je, da se o tem govori, da te nekdo sliši in da imaš ob sebi strokovnjaka," razlaga Logar.
A staršev, ki si želijo iskreno in in ranljivo spregovoriti, je le malo, po njegovih izkušnjah približno deset odstotkov. "Na žalost večina bolezen odrine in o raku sploh ne želi govoriti. Že na začetku so nam povedali, da tri od štirih otrok s to boleznijo pozdravijo, kar pomeni da četrtina otrok umre, kljub temu da se zdravi. Zato je vedno prisoten strah, da ne bo uspelo. Kot starš se v obdobju otrokove bolezni počutiš nemočnega, lahko zgolj zaupaš zdravstvu," je iskren.
"Če smo srečni in zadovoljni s seboj, bomo bolezen drugače sprejeli"
Kljub temu da bolezen s seboj vedno prinese gorje in žalost, je sogovornik mnenja, da je pokazala nekatere pozitivne stvari. "Spoznali smo veliko dobrih ljudi, vsak je pomagal po svojih močeh. Deležni smo bili sočutja. V moji službi so bili zelo prizanesljivi. Nadrejeni mi je celo 'ukazal', naj grem domov k otroku. Nekateri pa so tudi zablokirali, pa čeprav smo bili kolegi v poslovnih krogih. Takrat se mi je zdelo čudno, danes pa razumem. Vse je povezano z bolečino in strahom. Nekateri ljudje pač zmrznejo, saj ne premorejo sočutja," razlaga.
Kot najsrečnejši trenutek na tej poti brez premisleka izstreli: "24. december 2009, ko je imel sin zadnjo kemoterapijo. Na poti domov sem ga odpeljal v avtosalon Porsche in ga slikal v enem izmed avtomobilov ter rekel, da je zdaj končno konec tega."
Z vseslovensko osveščevalno akcijo G.las generacije želimo na Žurnalu24.si opozoriti na problematiko razlik med generacijam, razbiti stereotipe, povezane s posameznimi generacijami in okrepiti socialne odnose. Predvsem pa želimo povezati generacije in poglobiti njihovo medsebojno razumevanje, izboljšati pretok znanja in pogledov na svet ter zmanjšati razkorak med njimi.
Zaradi pritiskov in zahtev sodobne družbe, kot sta (materialni) uspeh in ugled, se prepogosto zdi, da starši od svojih otrok pričakujejo le dosežke. Manj poudarka je na tem, da so otroci srečni in zadovoljni.
"Starši se pogosto ukvarjamo z bedastimi stvari, kot so ocene, telefoni, potovanja. Bolje bi bilo, da bi se s pomembnejšimi, kot so stabilno okolje, varnost in stik. Prepogosto spregledamo otroka in to, kaj se z njim dogaja. Ne vprašamo ga, kako je. Velikokrat posvečamo veliko pozornosti temu, kaj bodo rekli drugi, in ostalim trivialnim zadevam. To nam otroci dostikrat zamerijo in očitajo, da se jim nismo dovolj posvetili oziroma da se nismo posvetili tistemu, česar ni videti od zunaj," prizna sogovornik in razkrije, da mu je bolezen omogočila nov pogled na življenje.
Pravi, da je ključen pogovor med starši in otroki. To je še posebej pomembno pri otrocih z zdravstvenimi težavami, saj se zavedajo, kaj se dogaja, in občutijo strah.
Prav nasprotno, nanj je pozitivno vplivala s tega vidika, da sedaj zdaj zna razmejit, da sta v življenju prisotna tako veselje kot žalost.
