Pobudniki so trdili, da je bila pobuda podprta s potrebnimi 2500 podpisi, ne le 2151 podpisi, kot je ugotovilo ministrstvo za notranje zadeve, in da bi moral predsednik DZ določiti rok za zbiranje 40.000 podpisov za podporo zahtevi za razpis referenduma o zakonu o poroštvu države za 440 milijonov evrov posojila EIB za projekt šestega bloka Termoelektrarne Šoštanj (Teš 6).
Prepričani so bili, da je bilo protiustavno, da je ministrstvo kot veljavne podpise priznalo le tiste, pri katerih so se podatki popolnoma ujemali s podatki iz evidence volilne pravice.
Menili so namreč, da naj bi bili mogoči dve razlagi dela zakona o referendumu in ljudski iniciativi, ki določa, na kakšen način in s katerimi osebnimi podatki morajo biti predloženi podpisi najmanj 2500 volivcev, da bi se lahko začelo zbiranje podpisov za razpis referenduma.
In sicer naj bi obstajala strožja razlaga, po kateri se morajo za veljavnost podpisa vsi zahtevani podatki popolnoma ujemati s podatki iz evidence volilne pravice, in blažja, po kateri naj bi zadostovalo, da podpisnik navede takšne podatke, ki omogočajo hitro in nedvomno identifikacijo podpisnika.
Razlaga ni protiustavna
Ustavno sodišče je v sklepu s 15. novembra, ki so ga danes posredovali z ustavnega sodišča, zapisalo, da razlaga, po kateri je treba predložiti osebne podatke volivca, ki so enaki njegovim osebnim podatkom v stalni evidenci volilne pravice, ni protiustavna.
Ugotavlja, da se je v vseh primerih, ko podpisnik ni vpisal zahtevanih osebnih podatkov na način, kot to zakon izrecno zahteva, upravičeno štelo, da se podatki na seznamu ne ujemajo s podatki v stalni evidenci volilne pravice in da zato verodostojnost podpisa ni izkazana.
Ugotovitev verodostojnosti podpisa namreč služi na eni strani uveljavljanju pravice zahtevati razpis referenduma, na drugi strani pa preprečevanju zlorabe te pravice in zagotavljanju njene pridobitve pod enakimi pogoji v vseh primerih, navaja sodišče.
Zloraba pravice bi se lahko zgodila, če ne bi bilo mogoče zagotoviti nadzora nad verodostojnostjo podpisa, opozarja. Dodaja, da do arbitrarnih odločitev državnih organov ne prihaja takrat, kadar so zakonske določbe jasne in določne, ampak takrat, ko je vsakokratni prosti presoji posamezne uradne osebe prepuščeno, ali lahko npr. določeno ime, ki ga je posameznik navedel kot sestavni del njegovega osebnega imena, šteje kot morebitno pogovorno okrajšavo njegovega imena, in na tej podlagi prizna verodostojnost podatka ali ne, čeprav posameznik ni izpolnil jasne obveznosti, ki je zakonsko določena.
