Upokojenka: Ne grem več v trgovino, upokojencem se je skisalo

Kot velevajo pravila, se je nekaj čez osmo uro zjutraj odpravila v bližnjo trgovino. Pričakala jo je 100 metrov dolga vrsta drugih upokojencev, ki so pred vrati čakali, da jih varnostnik, ki nadzoruje, koliko kupcev je v trgovini, spusti vanjo. "Medtem ko večina mirno čaka, se najdejo izjeme, ki očitno mislijo, da odlok od osmih do desetih, pomeni, da upokojenec v tem času lahko mimo vrste čakajočih vstopi v trgovino," pove gospa Lidija. 

Prerivanje, zaletavanje, kreganje

A to ni še nič, pravi kaos se začne šele v trgovini. "Sploh nisem razumela oziroma doumela, kaj se v resnici dogaja. Ne vem, koliko ljudi je bilo v trgovini, a zdelo se je, da preveč. Vsi pa s tistimi velikimi nakupovalnimi vozički, ki jih marsikateri upokojenec težko manevrira. Zato so se med seboj zaletavali, to je privedlo do prerivanja in odrivanja pred in med policami, kot da bo česa zmanjkalo ali pa bo zmanjkalo časa. Precej nervoze je bilo čutiti, pa zmede ljudi, padale so tudi nestrpne in težke besede med posamezniki. Na enem koncu sta se dva skregala, kdo je bil prej pred polico z jogurti, na drugem, se je nekdo razburjal zaradi vrivanja v vrsti pred mesarjem, na tretjem sta se sporekla dva, kdo se bo komu z vozičkom umaknil, nekje je nekdo povzdignil glas nad gospodom, ki si je snel rokavice."

Svoje so k temu dodale še prodajalke, ki so se, po besedah sogovornice, na vprašanja upokojencev odzivale odrezavo in zadirčno, a jih razume: "Očitno izmučene in naveličane so. Ni jim lahko. Verjamem, da se ne morejo zadržati, kajti vse skupaj je bilo videti, kot da smo upokojenci prvič v trgovini. Kot da smo čisto zgubljeni in nebogljeni. Dobesedno obsedno stanje."

V trgovino ne gre več, ni vredno

Nekaj časa je naša sogovornica tako opazovala razmere, potem pa ji je začelo razbijati srce, težko je začela dihati, čutila je, da bo zgubila tla pod nogami. Zadnji čas se je prijela in naslonila na polico in se uspela obdržati na nogah ter počasi umiriti očitni napad panike. Nihče je ni opazil in nihče ji ni pomagal. Izkušnja je bila dovolj neprijetna, da zdaj pravi, da v trgovino ne gre več, pa če ji zmanjka ne vem česa. "Ko bo lahko, mi bo potrebno iz trgovine prinesel sin, sama pa se takšnim nenormalnim razmeram ne bom več izpostavljala. Ni vredno človeka."

"Sprašujem pa se, kaj in zakaj se mi je to zgodilo? Sprašujem pa se tudi, ali smo vsi že malo nori, se nam je upokojencem skisalo. Kako se obnašamo, še bolj pa, do česa so nas pripeljali? Ali nas je res treba tako ločevati in spredalčkati, pospraviti v dve uri? Ali vladi res ni jasno, da nas je upokojencev veliko, dve uri namenjeni nam, pa očitno premalo. Počasni smo, ne znajdemo se ne z rokavicami ne z maskami, več časa potrebujemo, da kaj najdemo, se odločimo. Očitno nas tudi dejstvo, da imamo na voljo le dve uri časa za nakupe, zavestno ali podzavestno preganja. To preprosto niso več normalne reakcije posameznikov, za katere verjamem, da v normalnih razmerah večinoma normalno funkcioniramo,“ sklene gospa Lidija.