Slovenski šport je pretresla novica o smrti Matjaža Savška, neutrudnega kajakaškega delavca in zanesenjaka, ki je pustil neizbrisen pečat s svojim delom tako v Kajak kanu klubu Tacen kot na Kajakaški zvezi Slovenije, so sporočili.
Oče zlatega slovenskega olimpijca Benjamina Savška je dočakal samo 63 let.
Preden se je leta 1961 rojeni Savšek proslavil kot eden najpomembnejših kajakaških strokovnjakov na sončni strani Alp, je bil zaposlen v Športni opremi v Vižmarjah, kasneje pa je deloval tudi kot samostojni podjetnik. Življenjsko poslanstvo je našel v kajakaštvu, ljubezen do tega športa pa je že zelo zgodaj vcepil tudi svojim otrokom.
Savšek ni bil samo velik ljubitelj kajakaštva, temveč tudi vodja kluba, organizator tekem, vzdrževalec proge, sodnik in vodja sodniške sklužbe, tehnični poznavalec ter neusahljiv vir inovacij in izboljšav na več področjih.
Znan je bil po svoji predanosti športu, požrtvovalnosti in čutu za pravičnost.
Žalostno vest o smrti priznanega slovenskega strokovnjaka, športnega navdušenca in inovatorja, so sporočili iz Kajakaške zveze Slovenije, kjer so se nekdanjemu sodelavcu poklonili z obširnim zapisom, ki ga objavljamo v celoti.
"Danes nas je pretresla vest, da se je mnogo prezgodaj poslovil Matjaž Savšek, neutrudni kajakaški delavec in zanesenjak, ki je pustil neizbrisen pečat s svojim delom tako v Kajak kanu klubu Tacen kot na Kajakaški zvezi Slovenije.
Rodil se je 21. junija 1961 in vse življenje preživel ob vodi. Po rodu s Šmarne Gore se je rodil v Jurjevi hiši na Brodu in se vedno imel za »Brojčana« . Njegov »lokal patriotizem« je postal v skupnosti legendaren. Po zaključenem šolanju se je zaposlil v Šport opremi v Vižmarjah, kjer je delal do propada podjetja. Potem je deloval kot samostojni podjetnik, dokler mu je zdravje to omogočalo.
A najmočnejši pečat je pustil v lokalni skupnosti kot neutrudni kajakaški delavec. Otroke je zgodaj vpisal v kajakaštvo. Skupaj z njimi je v klubu deloval tudi sam. Vodil je klub, vzdrževal progo na kajakaškem poligonu in njemu se lahko zahvalimo, da je proga preživela prvih trideset let obstoja v uporabnem in delovnem stanju ter služila generacijam kajakašev kot temelj njihovih uspehov.
Njegova strogo lokalna usmerjenost ni izvirala iz konservatizma. Tradicionalnost je spremljal kot nujo ohranjanja kulture, bolj kakor svetovno nazorsko smernico. Sledil je naprednim idejam. Poslušal rock glasbo, nosil dolge lase in z naprednimi idejami okužil vse okoli sebe. Lokalno se je držal toliko bolj zaradi krivice, za katero je bil prepričan, da se je dogodila Brodu, saj je reka Sava v svet ponesla ime Tacen in ne Brod.
Zato je vedno na vprašanje po telefonu, ali si v Tacnu, misleč na kajakaški progi, odgovoril: »Ne, sem na Brodu.« In prav ta občutek za poštenost in borba proti krivicam ga je zaznamovala najbolj. Bil je kajakaški sodnik in vodja sodniške službe na Kajakaški zvezi Slovenije. Bil je neumoren organizator tekmovanj. Preizkušal je nove načine, nove panoge kajaka. Ni mu bilo težko narediti več metrske skakalnice za tekmovanje v kajakaškem prostem slogu, kar je bila popolna novost, ne le pri nas. Bil je neskončen vir idej, tehničnih rešitev in spodbude za vse okoli njega.
Brez njega organizacija tekmovanj ne bi bila na tako visokem nivoju. Njegove tehnične rešitve pa bodo ostale z nami še dolgo v prihodnosti. Užival je v uspehih vseh slovenskih tekmovalcev in se prav po otroško iskreno veselil, ko so otroci hodili na progo in prvič preveslali preko slavne 'rampe' kot tudi uspehov starejših na tekmovanjih.
Nagrajen je bil z zlato olimpijsko medaljo svojega sina, a privoščil jo je vsakomur. Neizmerno je užival s svojimi osmimi vnuki ter jim urejal domačijo na Trški Gori, kjer naj bi se številčna družina srečevala še dolga leta. Žal ga je ravno tam sredi načrtov prehitela nenadna smrt.
Dragi Matjaž, pogrešali te bomo.
Meti, Domnu, Jonasu in Benjaminu izrekamo iskreno sožalje in se hkrati zahvaljujemo, da so Matjaža delili tudi z nami."
Kajakaška zveza Slovenije
