Kdaj se otroci in starši odločijo, da je čas poiskati pomoč, je odvisno od veliko dejavnikov. Ne pravim, da mora vsak poiskati pomoč pri inštruktorju. Nekaterim ocene pešajo bolj zaradi lenobe in neresnosti kot neznanja, pri drugih so težave drugačne narave. Za nekoga je dovolj že, da mu snov razložijo na bolj prijazen način, drugega je treba vzeti v roke in z njim narediti milijon vaj, da se znanje usede. Težave je treba poskusiti rešiti, kako uspešni bomo, če se jih lotimo konec aprila ali začetek maja je že drugo vprašanje.
Ob misli na reševanje težav večina najprej pomisli na inštruktorja. To pa ni zastonj. Za eno šolsko uro, torej 45 minut za eno osebo, je treba odšteti od 9 evrov dalje. V nekaterih primerih je postavka tudi 20 evrov ali več, ko gre za inštrukcije na fakultetni ravni. Cene so odvisne tudi od tega, kje bivate in za kateri predmet potrebujete pomoč. Za eno uro inštrukcij angleščine za srednjo šolo boste v Brežicah, Kopru in Postojni odšteli najmanj 12,50 evra, v Novi Gorici, Mariboru, Ljubljani in Celju pa najmanj 10 evrov po podatkih na spletni strani openprof.com.
Kje se je zalomilo?
Če so bile inštrukcije v srednji šoli v moji generaciji poznan pojav, pa se ne spomnim, da bi inštrukcije potrebovali že v osnovni šoli. Nekako so stvari stekle. Če je bilo treba, smo si priskočili na pomoč. Kje se je zataknilo pri današnjih generacijah, ne vem.
Del težave se najbrž skriva v količini snovi, ki jo morajo danes osnovnošolci predelati. Naj dvigne roko tisti, mlajši od letnika 1990, ki se spomni, da bi moral v 4. razredu osnovne šole pri dveh predmetih znati odgovore na 300 vprašanj, tipa "Kdo imenuje predsednika vlade". Pri tem, da se testa pri obeh predmetih pišeta v razmiku nekaj dni. Stresno. Zanimivo bi bilo videti, koliko četrtošolcev dva meseca po testu še zna odgovoriti na polovico vprašanj.
Posebno poglavje so odnosi med učenci in boj za ocene. Petice v redovalnici so postale glavni cilj tako otrok kot staršev. Kot pravijo inštruktorji, čedalje več otrok išče inštrukcije, ker bi radi imeli boljšo oceno in ne zgolj zato, ker jim grozi negativna ocena. Vsi si želijo čim boljših ocen, pri tem pa ostaja odprto vprašanje, koliko otroci dejansko znajo in kako znajo znanje uporabiti. Težava pa je tudi v tem, da ima dan samo 24 ur. Če so otroci v šoli do 15. ure, imajo še kakšno zunajšolsko dejavnost ali preprosto preživijo del popoldneva na svežem zraku, naredijo obveznosti za šolo, je dneva kaj kmalu konec.
Kaj narediti?
Čarobne paličice nimamo. Odločevalci najraje pri vseh zadevah najprej opravijo analizo, predelajo rezultate, si vzamejo še nekaj časa in potem odločijo ali pa tudi ne. Upati, da se bodo stvari dramatično spremenile v korist otrok, je utopično. Sprijazniti se z nastalim položajem tudi ni rešitev. Lahko opozarjamo. Glasno.
V praksi pa je najbolj smotrno otroke pripraviti na sprotno delo, jim privzgojiti učne navade in se jim naučiti prisluhniti. Če zaznamo težave, moram aktivno pristopiti k reševanju. Tudi tukaj velja tisti rek – preventiva je boljša kot kurativa.
Vsem, ki odštevate dneve do 24. junija, pa srečno!
